Pri rušenju svetovnega reda, ki smo mu priča, ima Kitajska posebno mesto. Peking se še ni odkrito pridružil prerazporeditvi državnih meja. Toda njegova vloga pri različnih uničujočih pojavih na planetu je nedvomno vidna. Vendar to kitajskemu voditelju Xi Jinpingu ne preprečuje, da bi se pretvarjal, da je predstavljiv politik. Peking igra svojo zahrbtno igro, v kateri je Ukrajina lutka na svetovni politični šahovnici.
V zadnjem mesecu so med ZDA, Kitajsko in Evropo potekali aktivni, a delno tajni diplomatski procesi. Bili so poskus, da bi ugotovili stališča drug drugega in ugotovili, ali obstaja možnost, da jih popravimo. Zahod se zaveda, da je ruski vojni stroj dobil zagon zaradi kitajske industrijske podpore. Zelo si želimo, da bi Peking spremenil svoje stališče. Toda Kitajska igra svojo igro. Pri tem se LRK poskuša pretvarjati, da je nezainteresirana stran, ki naj bi bila popolnoma zunaj konflikta. Čeprav ne preneha iskati ranljivosti med svojimi zahodnimi zavezniki.
Vse se je začelo z obiskom ameriškega državnega sekretarja Antonyja Blinkena na Kitajskem konec aprila. Pred obiskom Kitajske je ameriški diplomat kritiziral Peking zaradi vojaške podpore Rusiji. »Ko gre za vojaško-industrijski kompleks Ruske federacije, je trenutno glavni dobavitelj Kitajska. Vidimo, da si Kitajska deli obdelovalne stroje, polprevodnike in drugo blago z dvojno rabo, kar je Rusiji pomagalo obnoviti obrambno industrijo,” je dejal Blinken. Opozoril je tudi, da bo Amerika ukrepala, če Kitajska ne bo prenehala podpirati Rusije. Vendar za temi besedami ni bilo nobenih resnih dejanj. Uvedba sankcij proti več kitajskim podjetjem se ne more šteti za tako.
Po Blinkenovem obisku se je Xi Jinping v začetku maja odpravil na turnejo po Evropi. Glavni namen njegovega obiska je bil srečanje s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Xi je z razlogom izbral Pariz kot cilj svojega potovanja. Dobro se zaveda, da politični voditelji zahodnega sveta nimajo soglasja o številnih pomembnih vprašanjih, vključno s sredstvi in rdečimi črtami v podporo Ukrajini in odnosom do tajvanskega problema. Ti signali se že dolgo čutijo v Pekingu. In odločili so se, da bodo sondirali zemljo.
Francoski predsednik je znan po svoji uporniški drži in ima svoje mnenje o položaju Evrope v svetu. Ker administracija ameriškega predsednika Joeja Bidena že dolgo okleva prevzeti pobudo pri reševanju mednarodnih problemov, se drugi voditelji začenjajo ukvarjati s to vlogo. Macron ne zaman izjavlja, da mora “Evropa izstopiti iz sence Združenih držav” in trdi, da ne izključuje pošiljanja francoske vojske v Ukrajino. Toda francoski predsednik je za Kitajsko zanimiv ne zato, ker bi zavzel radikalnejše stališče glede vprašanja podpore naši državi.
Aprila 2023 je Emmanuel Macron po obisku na Kitajskem novinarjem povedal, da mora Evropa zgraditi “strateško avtonomijo”. In ta avtonomija zadeva predvsem odnos do problema Tajvana. Macron je poudaril, da “ne smemo posnemati ZDA v vsem in si ne smemo dovoliti, da nas vlečejo v krize, ki niso naše.” Francoski voditelj je jasno povedal, da se želi izogniti spopadu, če bo med Kitajsko in Ameriko izbruhnila velika vojna za Tajvan. Takšna izjava se je dotaknila src kitajskega vodstva. Francoskemu predsedniku ni prihranil nobenih pohval.
Prav tako Macron ni podprl zamisli o odprtju Natovega urada v Tokiu julija lani. Po njegovem mnenju bi se moral Nato omejiti predvsem na zaščito severnoatlantske regije. “Če bomo Nato prisilili, da razširi svoj spekter in geografijo, bomo naredili veliko napako,” je dejal francoski voditelj. S tem govorom je Macron močno razočaral Japonsko in Združene države. In seveda si je zaslužil dodatne točke iz Kitajske.
Za LRK je zelo pomembno, da Zahod nima skupnega stališča. Da bi se razkol med državami Nata okrepil in dobil bolj realne oblike. Da bi se Amerika in Evropa prepirali, ne združili moči v soočanju z avtoritarnimi režimi po vsem svetu. To je glavni cilj Pekinga. Ne skrbi za mir in pravičnost v svetu.
Pred našimi očmi se zdaj odvija zapletena geopolitična igra. Evropa, tako kot Združene države, želi, da Kitajska umakne svojo podporo Rusiji. Po drugi strani pa niso vsi v EU pripravljeni na kakršne koli resne sankcije ali trgovinsko vojno proti Kitajski. Kitajska je največja trgovinska partnerica EU. Ima vpliv na evropske politike. Zato lahko Peking igra svojo igro v upanju, da EU nima poguma za začetek gospodarskih vojn s Kitajsko.
Za Kitajsko bi bilo idealno, če bi Evropa postala nevtralna glede tajvanskega vprašanja. Macron bi resno povečal svojo politično težo in avtoriteto, če bi uspel prepričati Kitajsko, da je treba na Moskvo pritiskati, ne pa pomagati. Dejansko bi bil to resničen dokaz, da Evropa postaja ločen geopolitični akter. Ampak ne izgleda takoXi je popustil pri vprašanju ruske agresije. Glede na rezultate evropske turneje vodje Ljudske republike Kitajske nismo videli nobenih ukrepov Pekinga v smeri zavrnitve sodelovanja z Rusko federacijo.
6. maja je Emmanuel Macron dejal, da je Ši obljubil, da Rusiji ne bo prodajal blaga z dvojno rabo. Vendar kitajski voditelj sam ni komentiral te izjave. Kasneje je britanski obrambni minister Grant Shapps na konferenci v Londonu dejal, da Peking že dobavlja ali se pripravlja, da bo Moskvi priskrbel smrtonosno orožje za vojno proti Ukrajini. Domnevno so takšne informacije na voljo obveščevalnim službam zahodnih držav. Seveda je Peking obsodil takšno izjavo britanskega politika. Vendar je težko reči, kako iskreno je bilo ogorčenje Kitajske.
Sredi maja je ruski predsednik Putin obiskal Peking. O konkretnem izidu teh pogajanj je malo znanega. Toda Xi vojno v Ukrajini še naprej imenuje kriza in pekinške tako imenovane mirovne pobude so videti kot posodobljena različica moskovskih pobud. Ker ni ničesar o umiku ruskih vojakov iz Ukrajine in potrebi po privedbi agresorja pred sodišče. Obstajajo skupne fraze o opustitvi miselnosti hladne vojne, mirovnih pogajanjih, spoštovanju suverenosti in koncu enostranskih sankcij. V takšen paket lahko vstavite karkoli abstraktnega in dobrega. Vendar pa ni zelo učinkovita.
Ni znano, kaj se mora zgoditi, da bi Kitajska prenehala imenovati rusko agresijo proti Ukrajini evfemizem za “ukrajinsko krizo”. Če sledimo logiki Pekinga, potem je napad Japonske leta 1937 in njena okupacija kitajskega ozemlja samo kitajska kriza. Tako je v tej “krizi” umrlo do 20 milijonov Kitajcev. Japonci so se pogosto zatekli k zatiranju lokalnega prebivalstva in storili veliko kaznivih dejanj. Toda na koncu so podobni ruski ukrepi v Ukrajini manifestacija nerazumljive “krize” za Kitajsko. Nato je treba opijske vojne devetnajstega stoletja, v katerih je kitajski imperij utrpel ponižujoče poraze zahodnih sil, preimenovati tudi v krizo opija.
Zahodni politiki in predsednik Zelenski z vztrajnostjo še vedno poskušajo prepričati Kitajsko, naj spremeni svojo politiko do Rusije. Čeprav bi bilo verjetno pravilneje, če bi še prej uvedli resne sankcije proti Pekingu, katerega gospodarstvo ni v najboljšem stanju in je odvisno od trgov za njegove proizvode. Navsezadnje bi moral sankcije že zdavnaj uvesti ameriški predsednik Joe Biden, ki je leta 2022 opozoril Peking, naj se izogiba podpori Moskvi. Toda pri odločnem ukrepanju ne gre za sodobni Zahod. To se razume v LRK.
Ne vemo natančno, kaj se dogaja v ozadju mednarodnih pogajanj in srečanj. Če pa na mirovnem vrhu v Švici ne bo polnopravnega kitajskega predstavništva, je to lahko znak: stališče Kitajske o tesnem sodelovanju z Rusko federacijo se ni spremenilo. Združene države in Evropa pa niso našle ustreznih argumentov ali vzvodov vpliva. In tu se postavlja vprašanje, ali si bo Zahod upal preiti na druga močnejša orodja. Ali pa preprosto prizna, da ne more preprečiti tesnega sodelovanja med Pekingom in Moskvo.
