Naši ameriški zavezniki, ki dolgo časa niso mogli rešiti vprašanja vojaške pomoči Ukrajini, ne skrivajo svojega nezadovoljstva s stavkami na rusko naftno infrastrukturo. Številni uradniki, ki delajo v administraciji Joeja Bidna, so že spregovorili o tem vprašanju: od vodje Pentagona Lloyda Austina in njegove pomočnice Celeste Wallander do svetovalca za nacionalno varnost ameriškega predsednika Jakea Sullivana. Rafinerije nafte agresorske države so zdaj postale “civilni objekti”. In na splošno napad na industrijske objekte Ruske federacije, ki delajo za vojno in pomagajo financirati ruski vojaški stroj, ni niti demokratičen niti evropski.
Takšne izjave zvenijo še posebej cinično glede na brutalne ruske raketne in bombne napade na ukrajinski energetski sektor, podjetja in mesta. Žalostno je reči, toda zadnji napadi Ukrajine na Rusko federacijo so ameriškim politikom povzročili veliko večjo zaskrbljenost kot ubijanje miroljubnih Ukrajincev in uničenje ukrajinskih elektrarn. Ob tej priložnosti so se na družbenih omrežjih začele širiti šale, da ZDA razmišljajo o možnosti prenosa več baterij Patriot v Rusko federacijo, da bi zaščitile rafinerije nafte pred ukrajinskimi brezpilotnimi letali. Zdi se, da je s tem svetom res nekaj narobe.
Priporočila ZDA, naj prenehajo napadati ruski naftni sektor, nimajo nobenega gospodarskega ali vojaškega smisla. Uničenje rafinerije nikakor ne bo vplivalo na proizvodnjo nafte. Nasprotno, Rusija bo morala prodati več “črnega zlata” na tujih trgih, saj ga ne bo mogoče obdelati. In to lahko zniža ceno na sod. Trenutna rast cen nafte je posledica kršitve prometnega koridorja skozi Sueški prekop zaradi piratskih napadov Hutijev in položaja držav OPEC na proizvodnjo, ne pa zaprtja ruskih rafinerij.
Prav tako je smešno trditi, da so ruske rafinerije civilne tarče in da njihovo uničenje nikakor ne bo vplivalo na potek sovražnosti. Brez goriva agresor ne bo mogel napolniti svoje opreme in letal. Pomanjkanje bencina bi lahko resno motilo okretnost ruske vojske. Torej, za izjavami predstavnikov ameriških oblasti, so skriti nekateri drugi motivi. In obstaja razlog za domnevo, da niso zelo plemeniti in iskreni. Moskva je verjetno našla argumente, da Washington izvaja pritisk na Ukrajino in zahteva, da preneha napadati Rusijo.
Ameriški uradniki so nepošteni, ko pravijo, da ni treba uničiti ruskih rafinerij. Izkušnje Združenih držav v drugi svetovni vojni pričajo o nasprotnem. Američani so brez obžalovanja nekoč uničili vojaško, industrijsko in ne le infrastrukturo tretjega rajha, Japonske in njihovih zaveznikov.
Januarja 1943 so se ZDA in Velika Britanija na konferenci v Casablanci odločile, da bodo začele strateško bombardiranje Nemčije. Cilji bombardiranja naj bi bili objekti vojaške industrije, prometna vozlišča, elektrarne in nemška mesta. Operacija je dobila kodno ime Pointblank. Sprva se je Tretji rajh bolj ali manj uspel prilagoditi zavezniškim zračnim napadom. Toda že v prvi polovici leta 1944 je Nemčija začela nujno prerazporediti svoje industrijske zmogljivosti, ki so bile delno uničene. Vendar pa je bil največji udarec za industrijsko moč rajha uničenje tovarn za proizvodnjo sintetičnega bencina, gume in amoniaka.
Od julija 1944 do aprila 1945 je polovica vseh bomb ameriških in britanskih letalskih sil padla na naftno in gorivno industrijo ter prometno infrastrukturo. Zavezniki so izvajali tudi redne racije na rafinerije nafte v Romuniji, ki so bile glavni vir nafte za rajh. Napadi na naftne vrtine, rafinerije in naftna skladišča so se izkazali za zelo uspešne in so veliko prispevali k splošnemu propadu nemškega gospodarstva ob koncu vojne. Po mnenju ministra za oborožitev in vojaško proizvodnjo tretjega rajha Alberta Speerja je bila Nemčija v tehničnem smislu poražena 12. maja 1944, ko je bilo zaradi množičnega bombardiranja zaveznikov uničenih 90% tovarn, ki so proizvajale sintetično gorivo. Zaradi pomanjkanja goriva letala Luftwaffe pogosto niso vzela v zrak niti v ugodnem vremenu, piloti pa niso imeli možnosti za treniranje. Kopenske sile Verkhmachta so bile prisiljene uporabljati govedo za vleko tovornjakov. Pogosto je primanjkovalo bencina za tanke in oklepna vozila. Vse to je močno poslabšalo okretnost nemške vojske, ki je bila prej pomembna prednost Wehrmachta.
Bombardiranje je vplivalo tudi na razvoj najnovejših vrst nemškega orožja. Ali bi Združene države in Velika Britanija lahko premagale svoje nasprotnike, če bi nemške tovarne delovale s polno zmogljivostjo, bi bila romunska nafta rafinirana v številnih rafinerijah nafte za potrebe Wehrmachta, nemški znanstveniki pa bi lahko varno razvili rakete, podmornice, reaktivna letala in izvedli poskuse za proizvodnjo Prva atomska bomba?
Razmere na rusko-ukrajinski fronti so težke. Vojna z agresorjem je vstopila v dolgotrajno fazo. Ukrajina verjetno ne bo mogla premagati Rusije ali vsaj povzročiti kritičnih težav za to, kar lahko prevesi tehtnico v našo korist, ne da bi uničilo rusko gospodarstvo in vojaško-industrijski kompleks. Dokler vojaško-industrijska kompleksna podjetja delujejo neprekinjeno na ozemlju Ruske federacije, dokler rafinerije stabilno zagotavljajo ruski vojaški stroj z gorivom, dokler bo energetska in druga industrijska infrastruktura ostala nedotaknjena, se bo vojna nadaljevala. In možnosti za spremembo njegovega poteka so majhne.
Rusija vsak dan proizvaja smrtonosno strelivo, rakete, brezpilotna letala in popravlja zaprto vojaško opremo. Njeno gospodarstvo ne le ne pada, ampak raste zaradi razširjenih vojaških izdatkov. Delovno gospodarstvo so proračunski prihodki, ki se nato spremenijo v orodja za ubijanje Ukrajincev in uničevanje naše države. V idealnem primeru bi bilo treba uničenje ruskega gospodarstva opraviti z zahodnimi sankcijami. Vendar ne delujejo, kot bi morali. Zato je treba vojaško-industrijsko moč Ruske federacije uničiti na drug način – z vojsko.
Ukrajina že ima določene zmogljivosti za napad na rusko ozemlje. Vendar so še vedno preveč omejeni. Pomembno je biti pozoren ne le na rafinerije, temveč tudi na industrijska, znanstvena in tehnološka podjetja. Prav tako je primerno in pošteno uničiti ruski energetski sektor. V polmeru uničenja ukrajinskih brezpilotnih letal je že več zanimivih in precej močnih objektov za proizvodnjo električne energije agresorske države. Super bi bilo, če bi Ukrajina imela priložnost uničiti uralski vojaško-industrijski kompleks, kjer se nahaja veliko pomembnih podjetij za agresorja. Dvomljivo je, da bi imel Kremelj dovolj sistemov zračne obrambe, da bi z njimi pokril celotno ogromno ozemlje.
Obstajajo resni razlogi za domnevo, da bi resnična posledica zavrnitve napada na Rusijo lahko bil ukrajinski poraz. Glede na omejen učinek sankcij in nezmožnost Zahoda, da bi zagotovil proizvodnjo orožja za Ukrajino v zahtevanih količinah, nimamo izbire. Če ruska industrijska moč in vojaško-industrijski kompleksni sektor delujeta s polno zmogljivostjo, nimamo nobene možnosti, da bi obrnili tok vojne.
