Pred 10 leti, 12. aprila 2014, se je rusko-ukrajinska vojna, ki se je začela z nezakonito okupacijo Krima 20. februarja 2014, spremenila v obsežen oborožen spopad. Toda tudi danes ne manjka strokovnjakov in komentatorjev, ki kljub naklonjenosti Ukrajini in obsojanju ruske agresije 24. februarja 2022 ostajajo ambivalentni pri ocenjevanju dogodkov pred njo. Morda zaradi vpliva ruske propagande, teoretične pristranskosti, preproste naivnosti ali drugih razlogov mnogi tuji opazovalci še naprej potegnejo ostro mejo med naravo sovražnosti v Ukrajini pred in po tem datumu.
Kako je Rusija izzvala vzhodnoukrajinski “upor”
Vojna v Donbasu je bila ena od posledic širše ruske operacije, katere cilj je bil vzpostaviti nadzor nad velikimi in pretežno rusko govorečimi vzhodnimi in južnimi deli Ukrajine. Sprva je Kremelj to nameraval storiti s pomočjo najbolj omejenega odprtega oboroženega boja. Najbolj znan element te večinoma nekinetične in v bistvu prikrite, a celovito organizirane in odkrito vojaške operacije je bila priključitev Krima Rusiji med 20. februarjem in 18. marcem 2014. Poskus nadzora nad celotnim ozemljem, ki ga ruski imperialistični nacionalisti imenujejo Novorosija, je vključeval vrsto hkratnih subverzivnih, hibridnih, prikritih in mehkih dejanj. Namenjeni so bili spodkopavanju socialne kohezije, politične stabilnosti in učinkovitega delovanja državnih struktur na vzhodu in jugu Ukrajine ter v tujini.
Med najpomembnejšimi instrumenti ruske hibridne vojne, ki se je vodila na ozemlju Ukrajine, so bili seveda ruski mediji in ukrajinski mediji, ki so jih nadzorovali ruski ali proruski vplivni agenti v Ukrajini. Vendar pa je vpliv moskovske kampanje za demonizacijo Ukrajine na javno mnenje v vzhodni Ukrajini ostal omejen. Ne samo ruski propagandni kanali, ampak tudi tuji mediji so proruske demonstracije v Donbasu pogosto prikazovali kot izraz domnevnega množičnega javnega razpoloženja. Vendar pa številne sociološke študije, izvedene v različnih časih, odražajo povsem drugačno sliko situacije.
Na primer, marca 2014 le tretjina prebivalstva Regiji Doneck in Lugansk sta podprli ločitev Donbasa od Ukrajine, medtem ko je 56% anketirancev zavrnilo to idejo. Veliko separatističnih akcij v vzhodnih in južnih mestih Ukrajine ni sprožilo lokalno prebivalstvo, temveč jih je spodbudila, vodila in financirala Moskva.
Kako so ruski borci pripeljali do stopnjevanja vojne
Čeprav so v regiji že v prvih dneh aprila 2014 prevladovale velike napetosti, so se obsežni oboroženi spopadi začeli šele v drugem tednu istega meseca. 12. aprila 2014 so nepravilne formacije, ki so jih vodili ruski borci in agenti ruskih posebnih služb, zasegle upravne zgradbe v Slovjansku in Kramatorsku v regiji Doneck. Za novo fazo soočenja je bila značilna uporaba strelnega orožja in razširjena prisotnost ruskih državljanov. Ta eskalacija je zaznamovala začetek vojne v Donbasu kot oborožen podkonflikt v večji vojni med Rusijo in Ukrajino, ki se je začela z vstopom ruskih vojakov na Krim 20. februarja 2014 in se nadaljuje vse do danes. Po zajetju Slovjanska so se začele prve obsežne sovražnosti v rusko-ukrajinski vojni.
Protiukrajinske borce v Slovjansku je vodil ruski državljan, upokojeni polkovnik, nekdanji uslužbenec zvezne varnostne službe Igor Girkin, ki je uporabil psevdonim “Strelkov”. Oborožena skupina več kot 50 borcev, ki ji je poveljeval, je prišla v Ukrajino prek Rusije s takrat zasedenega Krima, kjer je večina sodelovala pri priključitvi. Girkinova skupina je igrala odločilno vlogo pri spreminjanju regionalnega konflikta v Donbasu v meddržavno vojno med Rusijo in Ukrajino. V intervjuju Novembra 2014 je Girkin za ruski skrajno desničarski tednik Zavtra povedal: »Jaz sem bil tisti, ki je sprožil sprožilec. Če je naša [озброєний] Enota ni prečkala meje [з Росії в Україну], bi se vse izkazalo tako, kot je bilo v Harkovu in Odesi. […] Zagon za vojno, ki se nadaljuje vse do danes, je dala naša enota. Premešali smo vse karte, ki so bile na mizi. Vsi!”
Kako je tako imenovanim separatistom v Ukrajini vladala Moskva
Drugi dan po dogodkih v Slovjansku, tj. 13. aprila, je vršilec dolžnosti predsednika Ukrajine Oleksandr Turčinov napovedal začetek tako imenovane protiteroristične operacije (ATO). Odločitev ukrajinske vlade, da operacijo označi kot protiteroristično in ne vojaško operacijo – čeprav so že od samega začetka obstajali jasni dokazi o ruski vpletenosti v Slovjansk in Kramatorsk – se včasih razlaga kot dokaz domače in ne mednarodne operacije Konflikt. Vendar je bila ta odločitev sprejeta iz pragmatičnih in ne paradigmatičnih razlogov, predvsem zato, ker preprečevanje separatizma spada na področje uporabe ukrajinske protiteroristične zakonodaje, ne obrambnega prava. Aprila 2014 Kijev ni želel razglasiti vojnega stanja pred predsedniškimi volitvami, ki so bile predvidene za maj 2014 in ki bi jih bilo treba v takih razmerah preklicati.
Več poglobljenih akademskih študij dogodkov, ki so privedli do izbruha vojne v Donbasu, je analiziralo številne povezave med navidezno neodvisnimi protiukrajinskimi akterji, ki delujejo v vzhodni Ukrajini, in ruskimi državnimi organi, bodisi v Moskvi, Rostovu na Donu ali Simferopolu. Ruski zgodovinar Nikolaj Mitrohin, rojen v Nemčiji, je bil eden prvih znanih učenjakov, ki je v članku z naslovom “Transnacionalna provokacija” opozoril na ključno vlogo ne le ruskih igralcev, temveč tudi ruske države pri izbruhu domnevne “državljanske vojne v Donbasu” (Transnacionalni provocatio). Kasneje je japonski politolog Sanshiro Hosaka v svojih člankih, na primer “Ruske politične tehnologije v vojni v Donbasu” (Ruska politična tehnologija v vojni v Donbasu)in nemški raziskovalec Jakob Gauther v svoji knjigi “Ruska neodkrita invazija” (Ruska spregledana invazija) potrdil in podprl Mitrokhinove zgodnje zaključke.
Še pred pojavom podrobnih empiričnih študij o sodelovanju ruske države v konfliktu v Donbasu se je ta dejavnik zdel najverjetnejša razlaga za začetek vojne. Širši politični kontekst vojaškega stopnjevanja v Donbasu spomladi 2014 je bil sugestiven že od samega začetka. Navsezadnje ne more biti zgolj naključje, da se je povečanje napetosti v regiji in izbruh vojne zgodilo istočasno, ko so redne ruske čete zasedle Krim in ko je Rusija pospešila svoj večvektorski hibridni napad na Ukrajino. Čuden vidik navidezne “vstaje” v Donbasu od samega začetka je bil, da v njem niso sodelovale nobene znane javne osebnosti, organizacije ali politični voditelji iz regije.
Posredovanje ruskih oboroženih sil v Donbasu
Do danes Rusija močno zanika, da so njene redne čete aktivno sodelovale v vojni v Donbasu. Do konca avgusta 2014 je bilo to večinoma tako. Vendar pa poleg ključne vloge rednih enot ruske vojske pri priključitvi Krima februarja in marca 2014 številni primeri na drugih ukrajinskih ozemljih kažejo na prisotnost ne le neformalnih oboroženih skupin, temveč tudi rednih formacij ruskih vojakov.
Najbolj znan primer takšne udeležbe je bila prisotnost posadke samovoznega protiletalskega raketnega sistema Buk ruskih letalskih sil v Donbasu. Julija 2014 je ta posadka več dni vstopila na ozemlje vzhodne Ukrajine in po nesreči sestrelila potniško letalo Malaysian Airlines MH-17letenje nad Donbasom z 298 civilisti v napadu. Medtem ko so manjše enote ruskih rednih vojakov, kot je posadka Buka, podpirale proruske borce, ki so se borili v Donbasu, je ruska vojska začela streljati na ukrajinske vojake iz tujine. Julija 2014 so bili v fotografijah in videoposnetkih zabeleženi številni raketni in topniški napadi na ukrajinske položaje z ozemlja Rusije. Prvo takšno granatiranje je potekalo 11. julija 2014 v bližini vasi Zelenopillia v regiji Lugansk. Takrat je bilo ubitih 30 ukrajinskih vojakov in mejnih policistov. V poročilu, objavljenega decembra 2016, OSINTBellingcat je opisal rusko obstreljevanje Ukrajine ob vsaj 149 različnih priložnostih.
Naslednji mesec je Rusija končno začela neposredno invazijo na Ukrajino. 14. avgusta 2014 je velik konvoj z vsaj dvema ducatoma oklepnih transporterjev in druge ruske vojaške opreme prečkal rusko-ukrajinsko mejo. To je bila prva množična invazija rednih ruskih vojakov v Ukrajino. potrdili neodvisni opazovalci. Do konca avgusta 2014 je bilo na ozemlje Ukrajine razporejenih do osem rednih, tako imenovanih bataljonskih taktičnih skupin (BTG) ruskih oboroženih sil s skupnim številom več kot 6000 vojaškega osebja.
Številni politiki, novinarji, diplomati in celo nekateri učenjaki po vsem svetu, ki komentirajo te dogodke, se še vedno držijo propagandne pripovedi Kremlja o vojni v Donbasu, ki traja zadnjih 10 let. Zato morajo mediji, politični komentatorji, strokovnjaki in druge javne osebnosti poskrbeti, da bodo dobro razumeli nastanek in naravo te vojne. Politiki, diplomati in drugi, ki jih zanima prihodnost Ukrajine, bi morali jasno inV svojih javnih in nejavnih izjavah poudariti, da je bil oboroženi spopad v Donbasu v letih 2014–2022 meddržavna vojna med Rusijo in Ukrajino in ne notranja ukrajinska državljanska vojna.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Wojna w Ukrainie trwa od dekady
