V začetku aprila 2024 je bil Aleksander Skobov, disident, ki je bil iz sovjetskih časov, pridržan v Sankt Peterburgu in obtožen, da domnevno “upravičuje terorizem”. Nekaj dni prej je 66-letni moški, ki živi v Rusiji, pozval k podpori ruskim prostovoljnim bataljonom, ki so se borili na strani Ukrajine. Zaradi tega mu grozi do pet let zapora.
V času Brežnjeva je bil Skobov, človek z levičarskimi, a protisovjetskimi pogledi, dvakrat aretiran in poslan v psihiatrično bolnišnico na prisilno zdravljenje, zlasti zaradi pisanja “poljske solidarnosti žive” na steni. Kasneje je pod Jelcinom odkrito nasprotoval ruski vojni v Čečeniji in pod Putinom obsodil priključitev Krima in okupacijo dela Donbasa s strani ruske vojske.
“Vse, kar potrebujemo, je zmaga Ukrajine, le osvoboditev vseh ozemelj, ki jih je zasedla Rusija, obnova meja leta 1991, odškodnine za agresijo in pregon pripadnikov vojaškega in političnega vodstva Rusije, ki so sprožili vojno,” je dejal v intervjuju za Radio Free Europe/Radio Liberty nekaj dni pred aretacijo.
Ekaterina Margolis, ruska umetnica in aktivistka iz Benetk, ugotavlja, da za razliko od mnogih Rusov, vključno s tistimi, ki so pobegnili na Zahod, Skobov ni podlegel pritiskom oblasti in je vedno stal korak dlje od cenzure. “Deloval je neposredno in zavestno. Ni ubogal omejevalnih zahtev oblasti,« pravi Margolis. “Ni igral tekem. Ni se ponašal z dejstvom, da je bil žrtev režima. Je trezen, moder, pogumen človek – in zato ni na nobeni zastavi.”
Medtem številni ruski publicisti, ki so »na zastavah« – in to razburja Margolido – še naprej označujejo vsak svoj članek, vsako objavo, vsak komentar na družbenih omrežjih z absurdnim besedilom, dogovorjenim s Putinom:
“To gradivo (informacije) je ustvaril, razširil in/ali poslal tuji agent (ime), vpisano v register tujih agentov, ali se nanaša na dejavnosti tujega agenta (ime), vpisanega v register tujih agentov.”
To počnejo zlasti Viktor Shenderovich, Ekaterina Shulman, Andrej Makarevich ali Dmitry Bykov, ki živijo na zahodu.
Kolektiv “Tolstoj”
Ruski zgodovinar devetnajstega stoletja Vasilij Cvetičevski je na začetku svojega tečaja ruske zgodovine zapisal: »Ruska zgodovina je zgodovina države, ki je bila kolonizirana.« Margolida je kritična do svojih rojakov, tarča njenih kritik pa so pogosto ruski opozicijski mediji ali politiki na Zahodu. Verjame, da ni dovolj, da obsodimo agresivno invazijo na Ukrajino in nato trdimo, da gre za “Putinovo vojno”. Po njenem mnenju si vsi Rusi delijo odgovornost za to vojno. Da bi premagali to odgovornost, se je Margolis lani odločil začeti izobraževalni tečaj “Rusija in dekolonizacija”, katerega prva izdaja se je končala aprila. Povabljeni strokovnjaki z občinstvom razpravljajo o imperialnih pripovedih, ki še vedno delujejo na ravni ruske kulture, novinarstva, zgodovine in politike. Zlasti na ravni opozicije, ki obsoja vojno v Ukrajini.
“Zavedati se, da smo nosilec imperialne kulture, zahteva veliko potrpljenja in predanosti,” pravi Margolis. “Zdaj se travma samo še poslabšuje. Vozimo za vlakom, ki ga že zdavnaj ni več. Ker državljanska vzgoja kot taka v Rusiji ne obstaja, čeprav nekaj dela v tej smeri opravlja Memorial. Toda na javni, individualni ali družinski ravni so vezi prekinjene. Malo ljudi ve za preganjanje ali zatiranje lastne družine: stari starši so nekoč verjeli, da je samo poznavanje tega dejstva grožnja naslednji generaciji. Prekinitev teh vezi je privedla do popolnega pomanjkanja solidarnosti, sposobnosti delovanja v solidarnosti, razumevanja svobode.
Pri poteku dekolonizacije Rusije in Rusov ne gre le za solidarnost in svobodo. Gre tudi za praktično delo, da se sprijaznimo z lastno identiteto – »s Tolstojevskim«, kot se šalijo udeleženci. Izkazalo se je, da to ni enostaven proces.
“Takoj, ko se je pojavila napoved tečaja, je na nas padel ogromen val kritik,” se spominja pobudnik, “nekateri so nas obtožili, da je dekolonizacija ‘modna tema’, da lovimo trende. Predstavniki koloniziranih narodov pa so bili ogorčeni, ker so se »Rusi spet odločili, da jim pridigajo«. To je resnično problem, ker ne moremo prenehati biti to, kar smo, s svojo identiteto, s svojimi travmami. Vendar kolonializma ne bomo sprejeli, če ne bomo prisluhnili predstavnikom Kalmikije, narodov Kavkaza ali severa, Ukrajine ali Poljske. Vredno je govoriti o kolonizaciji v prvi osebi, da pokaže, da ni le glas žrtev, ampak tudi glas ljudi, strokovnjakov, ki imajo intelektualno sposobnost, da razumejo ta izziv z drugačne perspektive. “
Kot pravi Margolis: “Nismo strokovnjaki za hatravnik, ki sploh še ne obstaja.” Bistvo je, da je dekolonizacija zavesti kot prakse dejavnost na presečišču znanosti in družbenega aktivizma. Teoretična osnova tečaja, poudarja Margolis, so zlasti dela Edwarda Saida. Margolisove besede o odsotnosti trenda dekolonizacije v Rusiji je leta 2015 potrdila raziskovalka kolonializma Madina Tlostanova: »V Rusiji ni uveljavljenega postkolonialnega diskurza, na to temo ni raziskav, praktičnih dekolonialnih seminarjev ni. Redko se ta tema pojavlja v umetnosti, večinoma pa intuitivno in nezavedno, raste iz senzacionalizma ali pogleda na svet. Redko je povezana s prakso.”
To je še toliko bolj paradoksalno, ker je bil v ZSSR kolonializem omenjen na vseh področjih. Ampak ne naše, ampak zahodne. Zahvaljujoč sovjetskim tovarišem je decembra 1960 15. zasedanje Generalne skupščine OZN po vročih razpravah sprejelo deklaracijo o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in narodom. Njen politični pomen je bil oblikovati pozitivno podobo Sovjetske zveze kot “borca za pravice zatiranih narodov”. To pripoved je lani obudil Putin, ko je kritiziral Zahod in pritegnil družbe v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji. “Pomagali smo, toda kaj so storili nekdanji kolonizatorji? Pred kratkim so mi pokazali fotografije, ki prikazujejo ljudi, ki se prevažajo iz Afrike v kletkah v evropske države. Na to je nemogoče gledati brez solz. Tega nihče v Afriki ne bo pozabil,” obžaluje Putin, ki ga haško sodišče preganja zaradi deportacije ukrajinskih otrok.
“Ruska vlada pogosto nasprotuje imperialnim pripovedim,” pojasnjuje Margolis. “Mnoge univerze imajo postkolonialne študije, vendar govorijo o Angliji, Portugalski in Indiji. In Rusija, edini tako velik imperij danes, ni bila nikoli odgovorna za kolonializem. In to je problem ne le za Kremelj, ampak tudi za intelektualce, ljudi, ki so na splošno kritični do vlade. To je tudi problem za zahodne študije, za slaviste, ki še naprej podpirajo rusocentrične modele, zgrajene okoli ‘velike ruske kulture’.
“Ne morem si predstavljati resne literature v ukrajinskem jeziku”
Primerov tega pristopa ni težko najti. Dovolj je, da sledimo odnosu Rusov do ukrajinskega jezika. Kmalu po januarski vstaji je slavofilski časopis Den o tem pisal takole: “Mali ruski jezik, ki so ga sestavili Khakhlomani, ne more biti niti jezik vlade niti jezik izobraževanja.” 160 let kasneje, maja 2022, po začetku obsežne ruske invazije na Ukrajino in razkritja umorov v Buchi, je Seva Novgorodcev, dolgoletni disidentski kolumnist BBC-jeve ruske tiskovne službe na Zahodu, dejal: »Ukrajinski jezik, kljub svoji melodiji in evfoniji, nima sredstev, ki so se nabrala v jezikih sveta – angleščini, francoščini, španščini in celo ruščini. Ne morem si predstavljati knjige o kvantni fiziki v ukrajinščini.”
“Potek dekolonizacije Rusije je potreben, da bi celo prozahodni Rusi, ki zagotovo ne podpirajo vojne, ki so blizu demokratičnim vrednotam, gledali na Rusijo brez rožnatih očal,” pojasnjuje Kateryna Margolis. “Ideja je, da vidijo, kako prevladujoča, razširjena in grozljiva je pripoved o kolonizaciji. To ni samo ideja, ker je za njo na milijone življenj, zato je treba nekaj storiti glede tega. Občutek, da je vsa ruska kultura prežeta s to pripovedjo, zastrupljeno v najmanjših kombinacijah črk, je za Ruse zelo težak izziv. Ne samo za razumevanje, ampak tudi za občutenje skozi glas, optiko in pogled Drugega.” Aktivist in umetnik dodaja, da so raziskovalci rasizma že dolgo opisovali vero Rusov v superiornost lastne kulture. To je tako imenovani beli privilegij, Beli privilegij, zaradi česar ljudje verjamejo v svojo družbeno in kulturno superiornost in zavračajo položaj Drugega.
Ta pojav danes ni bil odkrit. Maja 1988 je v Lizboni potekala konferenca ruskih in srednjeevropskih pisateljev, ki so veljali za “protikomuniste”. Med njegovimi udeleženci so bili Joseph Brodsky, Sergej Dovlatov, Tatiana Tolstaya, Czesław Miłosz in Adam Zagajewski. Ohranjen je povzetek tega dogodka. Ruski pisatelji se nenehno sklicujejo na “humanizem” ali “univerzalne vrednote”. Ko pa madžarski pisatelj György Konrad sprašuje o sovjetskih tankih, parkiranih v njegovi domovini, ruski pisatelji začnejo razkrivati svojo travmo. Brodski pravi: »Ruski problemi so tako veliki, težki in zapleteni, da imajo ruski državljani malo časa, da bi spremljali, kaj se dogaja zunaj Rusije.«
Tolstaja dodaja: “Želim govoriti o literaturi Poljske, Češkoslovaške, Jugoslavije, Albanije in tako naprej … Zato smo prišli sem. O ruski literaturi ni bila izrečena niti beseda, vtis imam, da so bile vse napete izjave in očitki usmerjeni proti nam. To je zelo čudno, saj imamo tudi sami dovolj težav. In vsak od tistih, ki so prišli sem, ima nekakšno zamero do nas, obtožbe, da moramo umakniti tanke. Očitno tega ne moremo storiti. Smo ljudje, ki imamo svoje tragedije, svojo težko zgodovino.”
“Ta pogovor je name naredil neprijeten vtis,” je bridko izjavil György Konrad, “da moji kolegi iz Sovjetske zveze govorijo o večnosti in hkrati o nepomembnosti sovjetske vojaške prisotnosti. To je napačno stališče. Prepričan sem, da so vaš splošni odnos, vaši moralni ideali, vaša literatura zasnovani tako, da odražajo dejstvo, da so nas napadli vaši tanki, in to vas lahko samo moti. Da bi spremenili podnebje v vaši državi, ni dovolj samo govoriti o potrebi po obnovi ruskega gospodarstva. Upoštevati morate tudi rusko imperialistično politiko, tako preteklo kot sedanje.«
Notranja kolonizacija
Danes, 36 let kasneje, je ta pogovor še vedno pomemben. Poleg tega odmeva z enakimi besedami in argumenti. Da Rusi ne morejo ustaviti tankov. Da to ni njihova vojna, ampak “Putinova vojna”. Da so navsezadnje sami žrtve režima in ne njihovi sosedje, ki živijo pod stalnim granatiranjem.
Sodobni ruski zgodovinar in kulturolog Alexander Etkind je skoval izraz »notranja kolonizacija«, pri čemer je rusko elito videl kot kolonizatorko, rusko družbo pa koloniziralo: »Notranja kolonizacija je dolg zgodovinski proces, v katerem je država kolonizirala svoje ljudi znotraj svojih meja, hkrati pa premikala te meje in kolonizirala od zunaj.«
Po mnenju Etkinda naj bi bila Rusija za razliko od Velike Britanije ali Španije »imperij v obratni smeri«, kar dokazujejo višji dohodki in izobrazba med Poljaki, Finci, Ukrajinci in Judi v nasprotju z Rusi, nižji davki na Kavkazu in v Sibiriji ter krajša “ruska” pričakovana življenjska doba v nasprotju z baltskimi narodi, Judi, Ukrajinci, Tatari in Baškirci.
Kritiki Etkinda trdijo, da se kolonizacijski procesi nadaljujejo v vseh kolonijah tudi po premiku meja. Kolonija ne postane metropola, razlike pa niso v ravni dobrega počutja ali zdravja, temveč v kulturni hegemoniji in gospodarskem izkoriščanju. Kakorkoli že, ideja, da so Rusi žrtve, enakovredne koloniziranim ljudstvom, se med rusko opozicijo precej dobro drži.
“To je pobeg od samoodgovornosti do viktimizacije,” je dejal Margolis. – Pomembna skupina ljudi verjame, da je tako, da je za vse kriv Putinov režim in da smo njegove žrtve enako kot Ukrajinci. Vendar pa je ta ‘soseska’ zabloda, saj je prav zaradi kolonizacije Ukrajine ‘Rus’ v privilegiranem položaju. Ekaterina Margolis se spominja pogovora, ki ga je imela o ruskem kolonializmu z italijanskim intelektualcem in pisateljem, ki se je strinjal: “Da, grozno je, ta imperializem!” In na koncu je vprašala: “Potem mi povejte, Katja, ali sploh obstaja ukrajinska literatura?”
Ruska kultura in literatura sta se razvili zahvaljujoč kulturi koloniziranih družb, prav tako pa sta tudi samoreferenčni, to pomeni, da se nanašata nase, sta edina referenčna točka zase, zato sta omejeni na lastna prepričanja. “To je optika, ki vam omogoča, da se nenehno izključujete iz področja odgovornosti. Navzven so prikazani narcisizem, dvojna žrtev in samoreferenčni pogledi. Rusi se z Rusi pogovarjajo o tem, kaj so Rusi storili drugim narodom,« pravi Margolis.
Ko Margolido vprašajo o njenem ozadju, nenehno sliši pohvale o »veliki ruski kulturi«. “Nekoč sem vprašala,” se spominja, “če bi rekla, da sem Britanka, ali bi se vsem zdelo potrebno, da mi povedo, kako zelo imajo radi Byrona ali Shakespeara? Ruska književnost si je postavila spomenik in ga pohvalila ves svet.«
Odstranjevanje narekovajev z jezika
Margolis vidi upanje v ljudeh, zlasti mladih, ki so spoznali, kako pomembno je govoriti o dekolonizaciji samih Rusov. »Med tistimi, ki so se prijavili na naš tečaj, so ljudje, ki so pripravljeni delati na sebi, ki že opravljajo takšno delo. Želijo priti do dna tega vprašanja. Želijo uničiti to “belo krhkost” [White Fragility – книга Робіна Діанджело про те, чому білим людям важко говорити про расизм, – ред.]. Ne moremo ustvariti udobnega okolja, v katerem bi Rusi govorili o dekolonizaciji. Ne more biti prijeten in udoben proces. Tako kot pri zdravljenju je mogoče pacienta prepričati, zakaj je zdravljenje potrebno, vendar tega ni mogoče storiti brez njihovega sodelovanja. “
Avtor tečaja o dekolonizaciji Rusije upa, da se bo njen projekt razvil. “Vsak od nas mora najti svoje področje odgovornosti in videti, koliko dela na področju dekolonizacije obstaja,” pravi Margolis. – Mislim, da je tu pomembna starost. Zelo veliko število predstavnikov mlajše generacije Rusov ne potrebuje avtoritete “močnih”. Pri mladih se ta sistem vrednot še vedno oblikuje. To je zelo pomemben dejavnik, zaradi katerega so mladi bolj pripravljeni govoriti o tem».
Mladim Rusom je lažje govoriti o pravicah žensk, LGBT ali gibanju BLM, v nasprotju s starejšo generacijo ruskih disidentov in opozicij. Za mnoge pripadnike ruske prozahodne inteligence v zgodnjih 1990-ih je poziv Mihaila Gorbačova, naj se »pridruži civiliziranim državam«, pomenil postati privilegirana država. Zato se je veliko novih ruskih emigrantov na zahodu pridružilo boju proti “levici” ali Prekliči kulturo, dojemanje zahodnih javnih razprav o kolonializmu ali pravicah manjšin kot željo, da se jim odvzame “beli privilegij”.
Druga plat te logike je pripoved »Jaz sem žrtev«, ki se mora odvezati odgovornosti. “Kremeljski režim preganja svoje ljudi in kulturo z enako silovitostjo, s katero deluje na zasedenih ozemljih Ukrajine. Poleg tega so izvajalci isti ljudje. Mučenje v ruskih centrih za pridržanje v predkazenskem postopku se ne razlikuje od mučenja v Izjumu,« je septembra 2023 zapisal ruski kolumnist Aleksander Goldfarb.
“V jeziku ruske javne razprave je veliko stvari izgubilo svoj pomen, to je v narekovajih. Da, to je dober način, da se ironično distanciramo od neposrednega pomena besed, vendar je na neki točki postalo toliko, da je zakrilo pravi pomen mnogih stvari in okrepilo moralni nihilizem. Odstranitev narekovajev za povrnitev pomena razprave bo velik korak naprej,” poudarja Margolis.
Margolis vse to imenuje “shizokolonializem”. Koncept “shizofašizma” se je v ruskem novinarstvu pojavil pred približno 10 leti, ko so se razvijali neofašistični “ruski pohodi”, medtem pa se je v Ukrajini začela vojna proti “fašistom”. Margolis to vidi kot izvor napada na Ukrajino: v imperialnem svetovnem nazoru pod krinko boja za osvoboditev izpod diktature. To združuje Ruse v diaspori in tiste, ki so ostali doma – glavna naloga »shizokolonializma« je upravičiti kolonialni red. Dvojna merila segajo v devetnajsto stoletje, okužili pa so tudi tiste, ki so iskreno verjeli v humanistične ideale. Vendar pa življenje v represivni zavesti nenehno ne prispeva k premagovanju njihove shizofrenije, ampak povzroča kult odpovedi odgovornosti, poudarjanja lastnega trpljenja ali celo prilaščanja trpljenja drugih – Ukrajincev in pred tem Poljakov, Madžarov ali Čehov.
“Če pogledamo vse, ne pozabimo na optiko druge osebe. Poslušajmo ga. Bodimo subjekt. Toda ne odvzemajmo pravice biti subjekt drugim,« zaključuje Margolis.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Pomnik wystawiony samej sobi
