Dramatična rešitev problema ameriške vojaške pomoči Ukrajini je končno spravila razmere z mrtve točke. Šestmesečna zamuda je že privedla do številnih apokaliptičnih scenarijev v zvezi z Ukrajino – od popolnega uničenja države in genocida nad Ukrajinci do ustanovitve marionetne države in dejanskega nastanka ZSSR 2.0.
Ampak, hvala Bogu, problem je bil končno rešen, vse je padlo na svoje mesto. Pričakujemo lahko, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do ostrega obrata v korist Ukrajine na fronti. Mednarodna protiputinska koalicija, ki je dobila novo življenjsko dobo, bo prevzela pobudo “mirovnikov za vsako ceno”. In v Moskvi bo še ena kriza z neizogibno vojno “kremeljskih stolpov”. Navsezadnje se je ta vojna že začela, takšen zaključek je mogoče izpeljati iz aretacije Timurja Ivanova – ne le namestnika obrambnega ministra Sergeja Šojguja, ampak njegove najljubše, desne roke. Očitno se je v času prihajajoče krize tam začel krvav boj za vpliv in vire.
In za nas naredi svoje. Vojna še zdaleč ni končana. In zdaj bo vse odvisno od odločnosti zahodnih zaveznikov, ki nam bodo pomagali premagati agresorja.
Zgodovinske analogije
Publicisti radi najdejo zgodovinske analogije z vsakim novim vojaškim konfliktom. Tako obsežen oborožen spopad, kot je rusko-ukrajinska vojna, ni bil izjema. Toliko primerjav je bilo naslovljenih nanjo v več kot dveh letih krvavih bojev. Govorili so tudi o prvi svetovni vojni, saj je bila takrat in zdaj večina življenja vojakov na frontni črti preživeta v umazanih jarkih. In o drugi svetovni vojni – ob upoštevanju tankovskih bitk, taktike vojaških operacij itd. Primerjali so jo s kubansko raketno krizo oktobra 1962, ki je svetu grozila tudi s termonuklearno apokalipso. Omenjene so bile tudi povojne intervencije ZSSR (Berlin 1953, Budimpešta 1956, Praga 1968, Kabul 1979). Analogije so bile narejene z vojno med Iranom in Irakom kot dvema sosednjima državama (1980–1988); z vojno na Kosovu, ki se je poskušala odcepiti od srbskega zatiranja.
To je kalejdoskop zgodovinskih analogij, od katerih ima vsaka del svojega pomena. Toda poskuse nekaterih zahodnih politikov, da bi sklenili mir s Kremljem, so vedno primerjali z enim zgodovinskim dogodkom – münchensko zaroto iz leta 1938. Čeprav je ta primerjava nekoliko šepajoča (navsezadnje, kot vsaka zgodovinska analogija). In njegova glavna pomanjkljivost je potencial strank. Ko sta se Francija in Velika Britanija dogovorili, da del češkoslovaškega ozemlja (in sicer Sudetov, v katerih prevladuje Nemčija) odstopita tretjemu rajhu, naj bi upali, da bo to nekako otopilo ekspanzionistične apetite Berlina. In ta epizoda je kasneje postala sinonim za zlobnost in izdajo, argument proti pomiritvi agresorjev. Vendar glavni razlog za takšne rezultate pogajanj v Münchnu nikakor ni bil mir v Londonu in Parizu. In v zavedanju Francozov in Britancev o njihovi nemoči pred vojaško močjo tretjega rajha.
Nacistična Nemčija je imela takrat vojaško prednost, neprimerljivo bolj grozečo kot današnja Rusija, kar ji je med drugim omogočilo, da je v nekaj mesecih zavzela Češkoslovaško, Poljsko, Nizozemsko, Belgijo in Francijo. In kaj so pokazale “elitne” čete Vladimirja Putina? Pokazali so ne le svojo nezmožnost, da bi v treh dneh ujeli Kijev, temveč tudi pomanjkanje potenciala za resne vojaške operacije. V ugodnih šestih mesecih, ko zaradi notranjih političnih razprav v ZDA ameriška vojaška pomoč ni dosegla Ukrajine, so ruski okupatorji po več mesecih ostrih bojev uspeli ujeti le majhno mesto Avdiivka. In potem ga predstavite kot veliko zmago, kot je poraz angleškega črnega princa veliko večje francoske vojske kralja Janeza II. Dobrega v Poitiersu.
Še pred zgodovinsko odločitvijo ameriškega kongresa Vlidimir Putin ni imel možnosti, da bi prebil ukrajinsko fronto, razširil ofenzivo in še bolj ogrozil države Nata. Toda z Adolfom Hitlerjem leta 1938 je bilo vse popolnoma drugačno, imel je voljo in priložnosti.
Predvidevam, da sta to razumela tako francoski predsednik vlade Edouard Daladier kot njegov britanski kolega Neville Chamberlain. Tako so s podpisom pogodb iz leta 1938 raje želeli kupiti čas za pripravo svoje vojske na neizogiben spopad. In ta strategija je imela podporo skoraj celotnega političnega razreda tistega časa. Vendar ni mogla rešiti “tako pred vojno kot pred sramom”.
Macron premaga “Daladierjev sindrom”
Sedanji vodja francoske države, Emmanuel Macron, zdaj aktivno poskuša premagati “Daladierjev sindrom” (lahko tudi trdimo, da britanski premier Rishi Sunak poskuša premagati tudi “Chamberlainov sindrom”, Boris Johnson pa je pred seboj prevzel ta plemenit vzrok). Nazaj v marcu, FraPredsednik Nacionalnega centra za preprečevanje je napovedal možnost, da zahodni zavezniki sodelujejo v vojni neposredno na ozemlju Ukrajine, kar je Kremelj sploh prestrašilo in ga postavilo v stanje strateške negotovosti.
25. aprila je imel Macron dvourni govor na univerzi Sorbona. Njegov govor je bil očitno namenjen ne le študentom in ne toliko študentom kot voditeljem zahodnega sveta. Francoski predsednik je poskušal svojim kolegom kričati in jih opozoriti, da je Evropa kljub navidezno varnim razmeram zdaj v eksistencialni nevarnosti. Za to je kriv Putin, Kremelj, agresivna Rusija, ki se je odločila, da bo nasilno spremenila globalni status quo z uničenjem sedanje varnostne arhitekture, ki je osem desetletij ščitila človeštvo pred vojaško katastrofo.
“Hitro smo se odzvali na krize, toda ali je to dovolj? Naša današnja Evropa je smrtna. Naše vrednote so ogrožene. In nismo dovolj zaščiteni pred tveganji, ki nam grozijo, saj se odzivamo zelo počasi,” je opozoril Macron.
Francoski voditelj je zahodni svet pozval, naj pasivno ne opazuje dogodkov, naj ne upa, da bo Nato (beri Združene države) v primeru težav zaščitil vse. Problemov se moramo takoj lotiti sami. Najprej gre za nevtralizacijo agresivnega potenciala Rusije.
“Rusija ne sme zmagati v vojni – to je pogoj za našo varnost. Pomoč Ukrajini ne bi smela biti omejena,” vidi Macron modus operandi za Zahod.
Spominjam se, kako je leta 2017 na okrogli mizi v Londonu, ki jo je organizirala revija Prospect, britanski politolog, pisatelj in profesor na Univerzi v Cambridgeu Anatole Lieven govoril o vprašanju izvedljivosti pomoči Ukrajini v ozadju takrat omejene ruske agresije: »Leta 2014 se nismo borili za Ukrajino (pa tudi za Gruzijo), vendar Rusija ni popolnoma zavzela juga in vzhoda Ukrajine. Čeprav bi to zlahka storila. Na skrivaj je bil sklenjen zelo prikladen neizrečen dogovor: ne ščitimo tistih, ki jih napade Rusija, Rusija pa ne napada tistih, ki jih bomo zaščitili.«
To je cinično, sebično, a presenetljivo iskreno stališče. Vrednote so vrednote, toda tudi če hiša gori na skrajnem koncu vasi, nas ogenj tako ali tako ne bo dosegel, zakaj bi tvegali, igrajte junaka-gasilca. In to je bilo stališče večine zahodnih politikov v tistem času. Res je, da so nekateri to iskreno izjavili, kot profesor Lieven, nekateri pa so se pretvarjali, da ne verjamejo, da so pripravljeni pomagati Ukrajini z vso močjo, vendar obstajajo določene norme, zakoni, sporazumi in veliko drugih formalnih ovir.
In zdaj je Macron na vrhu svojega glasu rekel: “Tega obdobja je konec!” Nič več šal in izgovorov, Putin ogroža vso Evropo, ves zahodni svet, globalni demokratični sistem. In če se danes ne boste začeli obnašati težko, potem bo jutri morda prepozno.
