Ukrajinski informacijski prostor ne more biti brez neviht. Resnično ali izmišljeno, novo ali pozabljeno. Prejšnji teden je Ukrajina prejela “senzacionalen” članek iz nemške publikacije Die Welt.
Ta članek je govoril o sporazumih med Ukrajino in Rusijo, ki so bili predhodno dogovorjeni v Istanbulu. Ne, ne zdaj, ničesar niste zamudili – ampak aprila 2022. Da, v istih pogajanjih, ki se niso končala z ničemer. Niso se končali – in po našem skromnem mnenju se niso mogli končati z ničemer.
Zakaj jih ne bi mogli? Vsaj zato, ker bodo, ko bodo imeli resna pogajanja, poslali ljudi, ki nekaj pomenijo na tem svetu. Ne pozabite, na primer, tako imenovani “Minsk-2”, uradno imenovan “Paket ukrepov za izvajanje protokola iz Minska” (tj. “Minsk-1”). Da, podpisali so ga predstavniki tako imenovane kontaktne skupine. Vendar pa je razprava o tem sporazumu potekala na najvišji ravni.
Na normandijski ravni so voditelji štirih držav – Nemčije (Angela Merkel), Rusije (Vladimir Putin), Ukrajine (Petro Porošenko) in Francije (François Hollande). Seveda je pred tem srečanjem v prestolnici takratne še ne sokrivke ruske agresije proti Ukrajini, ampak preprosto ruskemu beloruskemu satelitu, v Berlinu potekalo srečanje zunanjih ministrov teh štirih držav – in voditelji “normandijskih” držav so bili tisti, ki so končno dotaknili i-je.
Kaj smo videli pred dvema letoma v Istanbulu? Dobro veste, da so eno državo zastopale tako spoštovane osebnosti, kot so ljudski namestnik, vodja parlamentarne frakcije (dobro veste, kakšno vlogo je imel parlament v sedanjem sistemu ukrajinske vlade takrat in zdaj) in politični strateg, svetovalec vodje urada predsednika. Drugi pa je bil nekdanji minister za kulturo, takrat pomočnik predsednika.
Milo rečeno, čuden sklop za resna pogajanja. Čeprav za temi pogajanji seveda nikoli ni bilo resnosti. Ker Rusija nikoli ne bo popuščala Ukrajini in edini rezultat pogajanj, ki jih je pričakovala, je bila kapitulacija naše države. Kar je bilo iz očitnih razlogov nemogoče.
Zato presečišče, na katerem bi se stališča Kremlja in Bankove lahko zbližala in strinjala, preprosto ni obstajala. Pravzaprav je bilo to izjemno – in ponižujoče za Putina – kar se je pokazalo na srečanju v Normandiji decembra 2019 v Parizu. Kjer je ruski diktator prišel zmagat in ni prejel skoraj ničesar.
Belorusko-turška pogajanja leta 2022 se niso končala na enak način. Ta epizoda rusko-ukrajinske vojne je že dolgo stvar preteklosti, poleg tega pa je jeseni istega leta predsednik Ukrajine s svojim odlokom uveljavil odločitev Sveta za nacionalno varnost in obrambo, ki je neposredno prepovedal pogajanja z Vladimirjem Putinom.
Vojna je šla po svoji poti, pot, ki je zmagala za Ukrajino na določenih točkah (pred pojavom tega odloka se je zgodila protiofenziva Slobozhansky, kmalu po kateri so oborožene sile Ukrajine osvobodile Khersona), v drugih epizodah – ne toliko. Vendar ni bilo nobenih poskusov za začetek pogajanj z nobene strani. Da ne bi obravnavali obtožb sostorilca ruske agresije, “predsednika” Belorusije Aleksandra Lukašenka, ki občasno izjavlja, da bi morali Ukrajina in Rusija sedeti za pogajalsko mizo.
Ampak – na spletnem mestu je bil članek Die Welt. Ne vemo, kako, iz kakšnih razlogov se je pojavil tam, kdo je pred dvema letoma prispeval k objavi te “senzacionalne” informacije. Preprosto povedano, ali FSB Ruske federacije stoji za tem korakom ali ne. Navajamo le dejstvo, da se je pojavil tak članek.
In takoj za tem so Ukrajinci, ki so pred dvema letoma že razpravljali o vseh teh pogajanjih, razpravljali o njihovi morebitni izdaji in zmagi ter po razpravi pozabili na aktualne zadeve – na primer nakup generatorjev in polnilnih postaj jeseni 2022. Zdi se, da tukaj sploh ni ničesar za govoriti …
Toda zdelo se je samo tako. Ker, kot da bi izklopila dolgoročni spomin, je ukrajinska družba ponovno hitela v razpravo o teh pogajanjih, v iskanje krivcev (krivcev česa?), v izjave o izdaji. Kot da bi se to zgodilo – in nekako vpliva na vojno.
Ne, to ni šala. Ukrajinci so pozabili, da se oborožene sile Ukrajine, katerih vrhovni poveljnik je predsednik, že dve leti pogumno branijo pred rusko agresijo in so celo osvobodile del ozemlja – in vedno znova doživljajo ta stres, ta strah, da se bo “Ukrajina predala”.
Obstaja star sovjetski film, eden najbolj priljubljenih v svojem času – Office Romance. V tem filmu je scenarist uporabil podobno tehniko. Glavni lik je na predlog glavnega antagonista sprožil “posebno operacijo” proti glavnemu junaku – z drugimi besedami, poskušal jo je obrniti, da bi dobil določen dobiček, ker je bila njegov šef. Kasneje se je izkazalo, da je situacija del “posebne operacije”, glavni lik se je zaljubil v glavnega junaka, od nje prejel vzajemnost. Toda glavni antagonist s to situacijo sploh ni bil zadovoljen.
In tako je izvlekel že pozabljeni načrt “posebne operacije” in ga dejansko predstavil kot nujno agendo. Na katerega se je glavni lik, predmet te “posebne operacije”, odzval natanko tako, kot se zdaj odzivajo Ukrajinci – kot da se niso zgodili vsi kasnejši dogodki.
Seveda se je v filmu, kot se za kino spodobi, vse končalo pozitivno – na to so odkrito namigovali vsaj zadnji posnetki filma. Vendar ne živimo na filmskem zaslonu. In naš finale morda ni tako optimističen. Vsaj zato, ker bo “glavni antagonist” naše zgodbe večkrat uporabil takšne trike. (Mimogrede, v sovjetski in postsovjetski kinematografiji se je ta zaplet ukoreninil in so ga občasno uporabljali različni režiserji. In občinstvo, kot da ta “pisarniška romanca” ne bi obstajala, je vsakič naivno vzela ta “senzacionalni” obrat dogodkov na vero. Morda tu raste trenutna reakcija Ukrajincev na “občutek” Die Welt?)
Rusija ni vojaška diktatura, ampak diktatura FSB. In FSB ne ve, kako voditi vojne, poleg tega jih nikoli ni vodil. In ne bo se borila proti Ukrajini. Zgodba o “posebni operaciji” je resnica, saj so resnično želeli vzeti Kijev v treh dneh (zakaj, kdo jih je prepričal, da je to mogoče, je stvar drugega članka). In ko vse ni šlo po načrtu, se je izkazalo, da razen banalnih raketnih in bombnih napadov ter “napadov na meso” današnja Rusija ne more storiti ničesar.
Vendar je dobra pri organizaciji in izvajanju številnih informacijskih in psiholoških posebnih operacij. Torej, če lahko Ukrajina izgubi to vojno, je samo na tej fronti. Na fronti, kjer je bil še en poskus preboja – po naključju ali namerno – članek v Umri Welt. In takih člankov bo več. Morda bomo celo doživeli tako obupan poskus FSB, da bi frazo Zelenskega izpred petih let razglasila za nujno agendo. Ja, ja, tisti, ki “moraš samo prenehati streljati.”
In – iz nekega razloga sem prepričan v to – bodo Ukrajinci, ki bodo verjeli, da je on tisti, ki zdaj prepoveduje oboroženim silam Ukrajine, da bi se zoperstavile agresorju, da bi “končno izpraznile Ukrajino”. Po histeriji okoli “občutka” od Die Welt O tem imam vedno manj dvomov …
