Ena glavnih uspešnic na ukrajinskem knjižnem trgu lani je bila knjiga “Kolonija” Maxa Kidruka, prvi zvezek trilogije “New Dark Ages”. Njegov žanr je opredeljen kot znanstvena fantastika, dogodki pa se odvijajo v letu 2141. Vendar pa skrbno branje sveta sredi 21. stoletja vzbuja ponavljajoč se občutek déjà vu: problemi, ki jih opisuje Kidruk, so kljub določeni razliki v pokrajini zelo podobni sedanjim. In tiste, ki so pred skoraj stoletjem pripeljale svet na rob katastrofe – populizem, kriza uveljavljenih institucij in moralnih vrednot, zavestno ali nezavedno popuščanje zlu in tako naprej. Posamezni izbruhi optimizma – kot je dolgo pričakovano in izčrpano dodeljevanje finančne in vojaške pomoči Ukrajini s strani ameriških zakonodajalcev – ne bi smeli pokrivati širše, precej žalostne slike.
Svet, vsaj njegov najbolj razvit in demokratičen del, danes stoji na zmedenem razpotju. Križišče, ki ga je pogojni Zahod našel, kjer je čakala neposredna avtocesta v “svetlo prihodnost” “konca zgodovine”. Združene države in Evropa so že leta žrtve lastnega pretiranega optimizma, ki ga je povzročila zmaga v hladni vojni in propad komunizma. Čeprav je sam Francis Fukuyama že zdavnaj opustil svojo zloglasno tezo, mnogi državniki in navadni državljani še naprej verjamejo v iluzijo.
Napadi 11. septembra 2001 in številni drugi teroristični napadi, politike Kitajske, Severne Koreje, Irana ali Rusije, katerih cilj je bil spodkopati obstoječi mednarodni red, in navsezadnje ruska agresija na Ukrajino – vse to priča o jalovosti upanja na svetovno zmago demokracije, prostega trga in s tem povezanih pojavov. Nasprotno, sile in vplivi tega, kar je George W. Bush imenoval “os zla”, samo naraščajo, kar povzroča opustošenje po vsem svetu.
To je na Zahodu ustvarilo negotovost in zmedo – ko “Titanik” optimizma vedno znova udari v ledene gore realnosti. Tako kot v 1930-ih Zahod verjame, da se je bolje pogajati z diktatorji, kot pa se jim upreti. Ta “pomiritev” bo pomagala ohraniti svet v mejah normalnosti in preprečiti katastrofo. Ni treba posebej poudarjati, da se je končalo pred več kot 80 leti.
Eden od današnjih temeljnih problemov je strah pred sprejemanjem zelo staromodne, “nenapredne” ideje, da zlo obstaja v svetu. Ne le poltonov, ne samo post-resnice, kjer imajo vsi prav in je treba razumeti vse. In politični režimi, družbe in določene osebnosti, ki želijo uničiti in ubiti – in vse zahodne postmoderne igre igrajo samo v njihove roke. Prvi korak, da se uspešno upremo zlu, je, da ga imenujemo s pravim imenom, da se ne bojimo neprijetnih resnic. Evropa je prepozno spoznala, da so Hitler in nacisti kljub vsej svoji pomiritvi utelešenje zla. Kar se tiče komunističnega totalitarizma, tega še danes ne želijo razumeti vsi.
Eden od stranskih učinkov usodnega optimizma 1990-ih in zgodnjih 2000-ih in eden od razlogov za pogosto nezmožnost soočanja s trenutnimi izzivi je prepričanje, da je minil čas za tako imenovane “velike ideje”. Da v globaliziranem in večkulturnem svetu 21. stoletja ni prostora za atavizme, kot so nacionalizem, nacionalna država, velike zgodovinske pripovedi – da ne omenjam drugih. Ukrajinci so iz lastnih izkušenj vsak dan prepričani, da temu ni tako. Ko se soočite z zlom, vsi lepi progresivni koncepti izgubijo svoj čar in sijaj ter se umaknejo takšnim “modnim” konceptom, kot so narod, domoljubje in domovina.
1930. leta so bila tudi čas nazadovanja vodilnih idej liberalizma in demokracije na Zahodu, ko so politične in gospodarske težave mnoge premamile, da bi stopili na pot komunizma, nacizma ali fašizma, ki je ponujal preproste rešitve zapletenih problemov in čudovito alternativno prihodnost. V tem primeru se je odstopanje od tradicionalnih načel spremenilo v katastrofo. V 21. stoletju še vedno obstaja možnost, da ne bi popolnoma zašli in se izognili novi, na nek način tako znani tragediji. Poleg tega rasizem, islamski fundamentalizem režima ajatol ali komunistični ekspanzionizem Kitajske in Severne Koreje ne prikazujejo zelo paradizičnih podob. Samo upati si jih morate imenovati po njihovem resničnem bistvu – zlu in ne po alternativnem stališču, ki ga je treba spoštovati.
Druga težava današnjega časa, ki se je rodila iz zmede in negotovosti, je prepričanje, da se bodo z nekimi čudežnimi sredstvi razmere spremenile na bolje. Ali da bo vključitev Kitajske v svetovno tržno gospodarstvo pozitivno vplivala na njen politični režim ali da bo zamenjava Putina z nekaterimi liberalnimi opozicijskimi opozicijami (po smrti Navalnega je težko najti celo pogojno številko za to popolnoma nerealno vlogo), spremenila rusko državo in družbo na bolje. V primeru Ukrajine imamo opravka s prepričanjem v Deus ex machina – da trenutno obstaja neka božanska moč v obliki Združenih držav, ki se bodo končno zbudile iz svojega spanca, ali v obliki specifične F-16 ali ATACMS bo prišel na pomoč in se spopadel s slabimi fanti. Dejstvo je, da lahko uspeh obljubita le trajen boj ter moralna in fizična trdnost.
Boleče znana zgodba iz preteklosti je propad mednarodnih institucij, namenjenih ohranjanju reda v svetu. Obstaja veliko primerov neučinkovitosti, hinavščine in nesmiselnosti vseh ZN, OVSE in drugih parlamentarnih skupščin Sveta Evrope in Mednarodnega rdečega križa, kjer imajo navedene vrednote vse manj opraviti s prakso. Usoda medvojne lige narodov, predhodnice Združenih narodov, je bila podobna. Brez avtoritete, pravega vzvoda in pogosto želje je bila Liga popolnoma nesposobna pravočasno “obrzdati” Nemčijo, Japonsko ali Italijo in preprečiti približevanje druge svetovne vojne. To ne pomeni, da mednarodnim organizacijam ni treba. Vendar pa bo brez pomembnih reform, vključno z odvzemom sedežev Rusiji in Kitajski v Varnostnem svetu ZN, celoten sedanji sistem ostal nefunkcionalen.
Vse to ne pomeni, da se morajo sedanji zaskrbljujoči in odkrito rečeno nevarni trendi nujno končati z novo svetovno katastrofo. Lahko, vendar jim ni treba. Da se to ne bi zgodilo, morate poznati in razumeti preteklost. Očitno niti dve situaciji nista enaki. Toda podobnosti obstajajo in če bi jih zavrnili, bi to bila manifestacija kratkovidnosti, arogance in ponosa. Zgodovina uči samo tiste, ki so pripravljeni sprejeti njene lekcije.
Vedno znova lahko pišemo o svetli prihodnosti človeštva, o zmagah razsvetljenstva in Homo Deus – božanski človek. Takšne knjige imajo celo pomembno naklado in naredijo svoje avtorje superzvezde. Toda sanje o boljši prihodnosti za človeštvo ne bi smele skrivati zelo pomembne resnice. Ta človeška narava je kljub vsem znanstvenim in tehnološkim dosežkom na splošno nespremenjena. To je dobro in zlo. In slednji ni izginil iz našega sveta, ne glede na to, koliko se o tem prepričamo. Priznanje, da je to prvi korak k izogibanju katastrofi. Upiranje zlu, namesto da bi ga poskušali pomiriti ali razumeti, je naslednji korak. Tretji je, da se spomnimo, kaj se zgodi drugače. In potem obstaja možnost, da bo novi temni vek, novi “somrak Evrope”, ostal le grozeči oblaki nevihte, ta epicenter nas bo mimo tega časa.
