“Ko se geopolitična situacija spremeni in vojna postane stvar preteklosti, mislim, da bomo pod Lukašenkom ali za njim priča ponovni vzpostavitvi večje svobode manevriranja za Belorusijo,” pravi neodvisni beloruski politolog Artem Shraibman v intervjuju za Paulino Siegen Nowa Europa Wschodnia. Intervjuvanka govori o vse večjem razdoru med belorusko diasporo in Belorusi v državi, spremembah beloruskega političnega sistema, stopnji odvisnosti Lukašenkovega režima od Kremlja in položaju Belorusije v morebitnem konfliktu med Rusijo in Natom.
– Govorimo o času, ko Belorusi praznujejo dan svobode – letos, 106. obletnico razglasitve Beloruske ljudske republike. Toda ta praznik se trenutno lahko praznuje le v tujini. Mnogi državljani Belorusije, ki so pripravljeni zavestno sodelovati v procesu demokratičnih sprememb v državi, so v prisilnem izseljevanju, prav tako pa tudi politični voditelji gibanja 2020. Toda čas leti in ljudje v Belorusiji živijo svoje življenje. Ali se lahko zgodi, da se bo program beloruskih sil v tujini začel razlikovati od dnevnega reda tistih, ki so ostali v državi?
Zdi se mi, da je to, kar opisujete kot določeno tveganje, ki se lahko pojavi v prihodnosti, dejansko nekaj, kar se je že zgodilo. Beloruske politične sile v izgnanstvu nimajo orodij in metod političnega vpliva na razmere v državi. Zato to ni problem prihodnjih dni, ampak problem, ki smo ga imeli leto ali celo dve. Agenda teh sil že dolgo ni na mestu v vsakdanjem življenju večine Belorusov. Vendar pa v Belorusiji obstaja, je vedno obstajalo in bo zagotovo nekakšno togo jedro ljudi, za katere je ta demokratični in nacionalni program pomemben. Ne glede na to, kaj počne politično izseljevanje, bodo ti ljudje vedno praznovali dan svobode, cenili spomin na Belorusko ljudsko republiko in spoštovali belo-rdeče-belo zastavo. To ni večina družbe, ti ljudje nikoli niso bili večina. Protesti leta 2020, da bi bili resnično po vsej državi in imeli podporo večine državljanov, so presegli ta ideološki tabor. V tem smislu je dejstvo, da je danes večina ljudi popolnoma opustila to politiko, to agendo zaradi zatiranja, apatije, pomanjkanja zaupanja v zmago, naraven proces. In dejstvo, da demokratične sile med izseljenci nimajo veliko priložnosti in v odsotnosti notranje politične dinamike v državi ne morejo doseči tistih apolitičnih ljudi, ki se ne držijo koledarja opozicije in pomembnih datumov koledarja opozicije, je norma. In težko si predstavljam, da bi lahko bilo drugače. Tako da opozicija v izgnanstvu že vrsto let ostaja pomemben dejavnik v notranji politiki države. Večina ljudi preprosto ne vidi smisla v nenehnem posvečanju pozornosti temu, kar počnejo beloruski politiki v izgnanstvu, če se ne počutijo močno ideološko motivirane. V Belorusiji nekateri ljudje tako mislijo, vendar ne večina. Zato se popolnoma strinjam z vami, da si resničnost tukaj in tamkajšnja realnost neizogibno nasprotujeta.
– Redno spoznavamo nadaljnje oblike represije v Belorusiji, pravzaprav o njihovi stalni naravi. To so lahko aretacije na meji ljudi, ki se vračajo iz izseljevanja ali samo želijo obiskati državo, pa tudi racije služb v mestih, kjer so ljudje množično pridržani zaradi nekaterih nedoločenih kaznivih dejanj. Poleg tega je tu še tragičen položaj političnih zapornikov. O nekaterih od njih sploh nimamo informacij, vendar žal občasno slišimo novice o poznejših smrtih ljudi, obsojenih iz političnih razlogov v beloruskih zaporih. Režim še naprej preganja in kaznuje ljudi zaradi udeležbe na protestih v letih 2020 in 2021. Toda ljudje, ki so sodelovali v njih, po brutalnem zatrtju protestov ne predstavljajo več grožnje režimu. Kljub temu v Belorusiji vlada teror. Kakšen smisel ima nadaljevanje tako izredno represivne politike režima?
– Strinjam se, da je to poskus kaznovanja ljudi, ki so sodelovali v protestih ali kako drugače ravnali nelojalno v letih 2020 in 2021. To zatiranje ne temelji na grožnjah, ampak na maščevanju. Režim meni, da bi morali vsi odgovarjati tudi za najmanjšo udeležbo v tem gibanju, da bi morali biti vsi kaznovani. Toda poleg tega obstaja tudi določena notranja dinamika represivnega aparata, ki mora biti aktivna in pokazati, da deluje. V Belorusiji so bile ustanovljene celotne enote, ki se ukvarjajo izključno s politično represijo, kar bi moralo pokazati učinkovitost. Dejstvo, da so bili vsi najbolj aktivni ljudje in protestni voditelji kaznovani, izgnani v tujini ali zaprti, ne pomeni, da je vijake mogoče odviti. Zato iščejo nove žrtve tega, čemur upravičeno pravite teror. Po kaznovanju vseh tistih, ki so neposredno protestirali, pridejo po družino in sorodnike. Če v državi ni več protirežimskih blogerjev, hitijo na tiste, ki takrat niso podprli protestov, pa tudi niso glasno podprli oblasti. In režim meni, da bi to morali storiti. Represija se razvija v skladu z njeno notranjo logiko in ni vedno posledica tega, da je Lukašenko odredil aretacijo nekoga. To je samo nov način delovanja, novo stanje tega načina. Če od zgoraj ni jasnega ukaza za zaustavitev tega stroja, bodo vedno obstajale nove družbene skupine, ki bodo potlačene. Ne gre več za zapiranje ljudi, ki bi lahko strmoglavili režim. Ne, to je samo stroj, ki deluje in kot stroj ne razmišlja o pomenu svojega dela.
– Zdi se mi, da obstaja takšno prepričanje – ali morda sploh ne gre za prepričanje, ampak za občutek –, da se na političnem področju v Belorusiji ne dogaja nič, ker se pod takšnim režimom ne more nič zgoditi. Mediji so parlamentarne volitve februarja letos popolnoma ignorirali, saj so očitno verjeli, da ne pomenijo ničesar in da ničesar ne spreminjajo. Toda tudi če je temu tako, se morda lahko iz teh volitev naučimo nekaj zanimivega o trenutnem stanju političnega sistema v Belorusiji?
– Volitve so vedno zanimiv pokazatelj stanja beloruskega režima in njegovih prednostnih nalog. Z njihovim zgledom smo bili prepričani, da je prednostna naloga sterilnost političnega področja. Režim se je odločil, da ne bo eksperimentiral niti z dekorativnimi elementi, ki bi jih dojemali kot manifestacijo pluralizma. Volilna kampanja je potekala izključno po sovjetskih ali kitajskih modelih in ni bilo prostora za nenadzorovane kritike. Preprosto ni bilo kandidatov, ki bi nekako kritizirali oblasti, tudi v nekaterih vsakdanjih malenkostih. To je najpomembnejši odmik od teh volitev. Seveda ni bilo mehanizmov za opazovanje, poštenega štetja glasov in volilne dejavnosti, ki bi šla na ulice. Beloruski parlament je nelegitimen organ, vendar je še vedno zanimivo videti, kdo je bil imenovan zanj. V sedanjem parlamentu je več propagandistov kot prej. Vlada očitno želi, da bi parlament bolj komuniciral z javnostjo, da bi bil bolj hrupen kot v prejšnjih obdobjih. Ali pa preprosto bolj aktivni na področju propagande v obrambo interesov oblasti. Ali pa je bil bolj aktiven pri obrambi interesov oblasti v svoji propagandi. Doslej je bil parlament popolnoma neviden, zato bomo videli, ali bo ta sprememba uspešna.
Še en zanimiv vidik teh volitev je, da stranka Belaya Rus ni dobila večine v beloruskem parlamentu. Od 110 sedežev je dobila 50 sedežev, kar je veliko več kot druge stranke režima, vendar še vedno ne večina. To kaže, da Lukašenko še vedno ne zaupa tej sili, kot na primer Putin zaupa Združeni Rusiji. Lukašenko ni pripravljen narediti nobene stranke za steber svoje moči, niti ni pripravljen dati nobeni stranki vodilne vloge na tem kastriranem strankarskem področju. In Belaya Rus je seveda računala na več sedežev.
Belaya Rus je bila ustanovljena leta 2007 in je bila dolga leta nekakšno množično združenje s skoraj 200.000 člani, ki so podpirali Lukašenkov režim. Pred letom dni se je preoblikovala v politično stranko. Zakaj ga Lukašenko potrebuje?
– Mislim, da Lukašenko tega res ne potrebuje. Pred volitvami se je odločil, da bo očistil strankarsko polje in uničil vse opozicijske stranke, tudi nekatere dekorativne provladne. Očitno se je odločil, da je treba to praznino zapolniti z nečim, da je nemogoče zapustiti tri komaj delujoče, skoraj izmišljene stranke. Tako se je porodila zamisel o novi stranki moči po ruskem modelu, tako da bi parlament imel jasno vladno silo, jasnega voditelja. Hkrati se Lukašenko trudi, da Belayi Rus ne pripisuje preveč pomena, da se ne počuti avtonomno in močno. Želi ohraniti subjektivnost moči v svoji upravi. Zato je Belaya Rus dobila prevladujočo vlogo v parlamentu, vendar brez absolutne večine. Mislim, da je to lahko naslednja faza, če stranka ne bo povzročala težav. Lukašenka bo opazoval, kako ta sistem deluje, in morda naredil naslednji korak, vendar je to preveč oddaljena tema, da bi zdaj špekulirali.
Se pravi, Lukašenko ustvarja “Belaya Rus” kot stranko in potencialno politično silo, čeprav tega ne želi?
– Dejstvo, da Lukašenko te stranke še ne potrebuje, dokazuje dejstvo, da še ni spremenil volilnega sistema. Še vedno imamo večinsko glasovanje, ne sorazmerno, kot na primer v Rusiji ali na Poljskem. V avtoritarnem sistemu je ohranil večinsko glasovanje, ko volivci glasujejo za določene ljudi in ne za liste. Mnogi v beloruski eliti so bili naklonjeni glasovanju za strankarske liste ali mešani sistem, vendar Lukašenko ni šel za to. Še ni pripravljen na popolno preoblikovanje svojega režima v strankarsko državo, kot je Sovjetska zveza ali na primer Kitajska ali Severna Koreja. Vladajoče stranke obstajajo tudi v Kazahstanu in Turkmenistanu, ne pa tudi v Belorusiji. Lukašenko ne verjame, da potrebuje ta mehanizem upravljanja, vendar je naredil prve korake v tej smeri, tako da je Belayo Rus spremenil v stranko. Mislim, da zato, ker Lukašenko razume potrebo, da se prihodnji vladi zagotovijo nekatere podporne institucije, tako da vsi vidiki upravljanja države ne bodo osredotočeni na eno osebo. To je Lukašenkova strategija za zmanjšanje tveganj za sistem, če se izkaže, da se oseba, ki pride na oblast za njim, ne bo spopadla. Zato imamo opravka z zelo počasnim, lahko bi celo rekli polžem podobnim tempom razvoja kolektivnih institucij. Vendar nisem prepričan, ali bo Lukašenko lahko dokončal ta proces v svojem življenju, ker je jasno, da je glede tega zelo previden.
Druga tema, ki je postala zelo priljubljena, je prepričanje, da je Belorusija izgubila vsakršno subjektivnost. Splošno sprejeto je, da Lukašenko nima manevrov, da je poslušen vazal Putina in sostorilec njegovih zločinov. Belorusi sami pogosto pravijo, da je njihova država pod rusko okupacijo. Kako ocenjujete belorusko suverenost? Ali se lahko kratkoročno in dolgoročno kaj spremeni v tej zadevi?
– Dolgo lahko govorimo o beloruski avtonomiji, kot bi raje rekel s takšnimi izrazi. Seveda se je Lukašenkova avtonomija v zadnjih letih znatno zmanjšala in ta proces še vedno poteka. Njegove značilnosti so namestitev jedrskega orožja v Belorusiji, vpletenost države v vojno proti Ukrajini, preusmeritev vse izvozne logistike v Rusijo in ruska absorpcija beloruskega informacijskega polja. Vse to bistveno zoži polje za manevriranje. Tudi če bi Lukašenko nekega dne nenadoma vstal na drugi strani in se odločil popraviti odnose z Zahodom, bi mu vse vezi, ki so bile vzpostavljene v zadnjih letih, to dejansko preprečile. Moskva ima danes veliko orodij, da v kali zatre vsako gibanje Belorusije na zahod. Ne gre samo za vojaško prisotnost. Gospodarstvo, ki Belorusijo še tesneje povezuje z Rusijo, se lahko izkaže za bolj povezano. Slednje je edino logistično okno v svet beloruske trgovine. Jasno vidimo, da se beloruska avtonomija krči, hkrati pa država formalno in do neke mere dejansko ohranja svojo suverenost. Ta delež se lahko spremeni v različnih političnih okoliščinah, na primer med krizo v Rusiji.
Veliko popuščanj, ki jih je Lukašenko dal Rusiji, ni nepreklicnih. Vsa ta zavezništva – naj gre za zvezo držav ali CSTO – niso večna. Primer Armenije zdaj to dobro dokazuje. Ko se bodo geopolitične razmere spremenile, ko se bodo razmere v regiji spremenile, ko bo vojna postala stvar preteklosti, mislim, da bomo pod Lukašenkom ali po Lukašenku priča ponovni vzpostavitvi večje svobode manevriranja Belorusije. Morda ne bo nenadoma, morda bo to postopen proces, vendar mislim, da bo. Kljub Lukašenku še ni bilo nobenih pogubnih, nezlomljivih vezi z Rusijo, ki bi trajale večno, močnejše od na primer tistih, ki so Poljsko povezovale s Sovjetsko zvezo v času komunizma. ZSSR je oslabila in Poljska, pa tudi NDR, Češkoslovaška, Romunija in Madžarska, so hitro postale neodvisne. Belorusija je danes v podobnem položaju. Gre za satelitsko državo, ki je ohranila formalno suverenost in njene lastnosti ter ohranila javno mnenje, ločeno od ruskega, ozaveščenost javnosti o njenih nacionalnih interesih, ki bistveno razlikuje Beloruse od Rusov. Menim, da je vse to osnova, na kateri je mogoče dolgoročno ponovno vzpostaviti popolno suverenost in avtonomijo. Toda to se bo zgodilo v prihodnosti, ne jutri.
– Vprašanje suverenosti Belorusije in sposobnosti Lukašenka za manevriranje je za nas zelo pomembno, ker kaže na morebitno stopnjevanje vojne, ki bi se lahko stopnjevalo v spor med Rusijo in Natom. Ker pa se beloruska vojska ni pridružila ruski invaziji na Ukrajino, se Lukašenko kljub svoji agresivni retoriki ne želi boriti s sosedi iz Severnoatlantskega zavezništva?
–Strinjajo. Mislim, da Lukašenka ne zanima sodelovanje v vojaških provokacijah ali neposredni agresiji na države Nata. Lukašenko je v svojem protizahodnem svetovnem nazoru zelo podoben Putinu, v tem pogledu je oseba s popolnoma sovjetsko miselnostjo. Toda od Putina se razlikuje po tem, da ne želi umreti za »ruski svet«. Ni ruski imperialist, zanj vojna za širitev ruskega imperija ni njegova vojna. Glede na to, da je Belorusija mejna država in da bodo v primeru obsežne vojne med Rusijo in Natom v Belorusiji verjetno nameščeni vojaški objekti in ne le vojska, bodo najprej uničeni. Zato se bo Lukašenko čim dlje upiral vpletenosti v takšne provokacije. Ne vem, kako dolgo lahko to traja, zdaj pa ne vidimo, da bi Putin pritiskal nanj, naj beloruska vojska vstopi v vojno. Če bi Kremelj izvajal takšen pritisk, pričakujem, da se bo Lukašenko uprl, vendar ne vem, koliko se mu lahko upre. To so precej nepredvidljiva vprašanja in Putin ima priložnost, da končno prekine ta odpor. Toda Lukašenka sama ne zanima vojna na njegovem ozemlju ali blizu njega, zato mislim, da interesi Putina in LujaKashenka se lahko na neki točki resnično razprši.
– Vendar se je Lukašenko strinjal z namestitvijo jedrskega orožja na ozemlju Belorusije. Kako to spremeni razmere v Belorusiji v smislu morebitne vojne?
“V tem kontekstu se to tveganje znatno poveča. Prepričan sem, da vse zahodne obveščevalne službe vedo, kje se nahaja to orožje, njihovi nosilci so skriti, na primer iskanderji in bombniki. V primeru stopnjevanja jedrske energije bodo te lokacije tarča preventivnih ali ne nujno preventivnih napadov Nata. Nato in Združene države bodo veliko lažje prizadele Belorusijo kot Rusijo, ker je to drugačna stopnja stopnjevanja napetosti. Neposreden napad na rusko ozemlje bi bila napoved vojne Rusiji. Stavka na ozemlju Belorusije je na nek način postanek na kraju, ki Rusiji omogoča umik. Ker je napad na Belorusijo drugačen od napada na katero koli rusko mesto ali vojaško bazo v Rusiji. Žal v tem kontekstu z ruskim jedrskim orožjem in rusko vojaško opremo v svojih bazah Belorusija postaja ena od velikih tarč, ki jo je mogoče videti od daleč. V vsakem scenariju vojaškega spopada med Rusijo in Natom bo Belorusija ogrožena. Lukašenko se tega dobro zaveda.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Łukaszenka nie chce wojny z NATO
