Ukrajina je 30. septembra 2022 zaprosila za pospešeno pridružitev Organizaciji Severnoatlantske pogodbe (Nato). Ta dogodek je bil logičen zaključek celotnega obdobja. Obdobje, ki zamuja vsaj 12 let.
Aprila 2008 je v Bukarešti potekal tradicionalni letni vrh Nata. Na tem vrhu naj bi Ukrajina in Gruzija prejeli načrt za članstvo v zavezništvu. Takratni voditelji države – predsednik Viktor Juščenko, predsednik Verhovne Rada Arsenij Jacenjuk, predsednica vlade Julija Timošenko – so podpisali uradno pismo o predložitvi.
Toda Ukrajina ni prejela večletnega načrta. Po eni strani ga ni prejela zaradi položaja takratne nemške kanclerke Angele Merkel. Na to pa je pritiskal ruski predsednik Vladimir Putin, ki je leto prej v svojem govoru v Münchnu dejansko napovedal načrt za obnovo Sovjetske zveze 2.0 in njenega povojnega območja vpliva. Toda to je bil le en dejavnik.
Drugi se je nanašal na samo Ukrajino. Večina domače družbe je odkrito nasprotovala pridružitvi zavezništvu. Seveda se je to zgodilo z razlogom, vendar z aktivno propagandno udeležbo ruskih in lokalnih proruskih sil. Na jugu in vzhodu so politiki (ki so zelo pogosto imeli v lasti tudi velika podjetja) ustrahovali volivce (ki so delali v teh podjetjih) z dejstvom, da bi pridružitev Severnoatlantskemu zavezništvu najprej povzročila sodelovanje Ukrajincev v vojnah, ki jih vodijo države Nata – zlasti so namigovali na operacije ZDA v Iraku in Afganistanu. In drugič, ljudje so se bali, da bodo ameriška podjetja prišla v Ukrajino in uničila vsa podjetja, tako da bodo njihovi zaposleni ostali brez dela.
Kot vemo zdaj (in nekateri Ukrajinci so to razumeli že takrat), se je vse izkazalo ravno nasprotno – Rusi so uničili podjetja. In ne samo zdaj, med vojno, ampak tudi v popolnoma mirnih časih, kot je bilo v Zaporizhzhia, kjer so kupili in preprosto zaprli, spremenili v prazen prostor, eno od ključnih ukrajinskih rastlin, Zaporizhzhya Aluminum Plant. In zdaj, celo v Zaporizhzhia, večina prebivalstva ni proti pridružitvi Natu.
In potem, sredi leta 2000, so Ukrajinci nasprotovali evroatlantskemu povezovanju svoje države. Tako je bilo leta 2006 kar 64,5 % Ukrajincev proti pridružitvi Natu. Tudi na tradicionalno proevropskem zahodu je bil rezultat 38:32 v korist tistih, ki niso podprli pridružitve zavezništvu. Kaj lahko rečemo, ko je bilo celo med podporniki dveh glavnih političnih sil oranžne revolucije – naše Ukrajine in bloka Julije Timošenko – 40 % proti Natu.
Leto 2006 je bilo najslabše leto v smislu podpore evroatlantskemu povezovanju – takšno zamisel je podprlo le 15,5 % Ukrajincev. Zato bi lahko Angela Merkel z dobro vestjo razlog za lobiranje za Putinovo stališče obrnila na pomanjkanje javne podpore v Ukrajini.
Leta 2008, po ruskem napadu na Gruzijo, ko Rusi niso bili priznani kot agresorji niti v takratni vladajoči stranki BYuT, se razmere načeloma niso spremenile. Čeprav se je število nasprotnikov Nata v družbi zmanjšalo na 53 %, jih le 20 % podpira pridružitev. Po štirih letih vladavine Viktorja Janukoviča so bili konec leta 2013 rezultati spet katastrofalni – 18% za, 67% (skoraj rekord) proti.
Seveda sta ruska priključitev Krima in vojna v Donbasu spremenili razmere. Marca 2014 so bili kazalniki še vedno proti Natu – 43:34, aprila so bili skoraj enaki – 40:38, novembra, po ruski invaziji rednih enot in kotla Ilovaisk, pa je 51% Ukrajincev podprlo pridružitev Natu. Prvič je večina prebivalstva naše države želela videti “jedrski dežnik” Združenih držav, Velike Britanije in Francije nad njimi.
Od takrat tudi v najslabših scenarijih (obsežna medijska agitacija proti takratnemu sedanjemu predsedniku Porošenku, ki je podpiral evroatlantsko povezovanje; zmaga Volodimirja Zelenskega, s katerim so na oblast prišli tudi Natovi skeptiki), odstotek tistih, ki so nasprotovali pristopu Ukrajine k zavezništvu, ni nikoli presegel 40 %.
Sredi februarja 2022 je bilo 62% ukrajinskih državljanov naklonjenih pridružitvi Natu med javnomnenjskimi raziskavami, le 30% jih je bilo proti. In julija istega leta je bil rezultat več kot impresiven – 85:8. Razlog je bila seveda popolna invazija in njene prve posledice. Čeprav je marca prišlo do rahlega nazadovanja, ki je bolj povezano s procesom pogajanj med Ukrajino in Rusijo, med katerim so predsedniki kabineta dejali, da Ukrajina ne potrebuje članstva v Natu, temveč nekatera mitska varnostna jamstva posameznih držav.
Vendar pa so se, kot vemo, pogajanja končala zaman, zato se je raven podpore ukrajinskemu evroatlantskemu toku ponovno povečala. Poleg tega so Ukrajinci končno začeli govoriti o dejstvu, da bi morala biti primarna stvar pridružitev vojaškemu Severnoatlantskemu zavezništvu in ne politični Evropski uniji.
Kot lahko vidite, desetletje in pol kasneje, so Ukrajina in Ukrajinci doživeli razodetje – plačali grozno ceno za to razodetje. Vendar ne smemo pozabiti, da če bi imel Juščenko leta 2008 takšen adut kot pogojno 70-75% podporo ideji pridružitve Natu, bi se vrh zavezništva v Bukarešti lahko končal z drugačnim rezultatom za našo državo.
Ta zgodba, zgodba o spreobrnitvi Ukrajincev v idejo o potrebi po članstvu v Natu, bi morala biti dobra lekcija za prihodnost. Nauk, ki nam pove, da bomo še vedno prišli do pravilnega in logičnega zaključka – a žal na dva načina. Kratko in učinkovito (kot baltske države, ki so se zavezništvu pridružile leta 2004) ali dolgo in težko. Izgubil je desetletja in več deset tisoč življenj.
Mimogrede, prav tako se je zgodilo, da je bil na vzhodu in jugu, ki sta najbolj trpela zaradi ruske agresije v letih 2014 in 2022, odstotek nasprotnikov pristopa Ukrajine k Natu vedno najvišji. In zato je bil med mrtvimi v Mariupolu in Izyumu, v regiji Kherson in Zaporizhzhia, tudi ta odstotek precej visok. Zato so ljudje plačali za svojo nepripravljenost razmišljati, za svojo pripravljenost, da verjamejo proruskim manipulatorjem – s svojim življenjem. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Da se bo vsak korak, vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, vsak položaj, ki ga sprejmemo, prej ali slej spremenil v težave zase.
