V noči na petek, 19. aprila, je Izrael napadel povračilne ukrepe na ozemlju Irana. Izraelski zračni napad je bil pričakovano majhen, kar je uradnemu Teheranu omogočilo, da je sploh zanikal informacije o raketnem napadu in trdil, da je bilo le nekaj brezpilotnih letal, ki jih je iranska zračna obramba uspešno sestrelila. Čeprav vojaški strokovnjaki trdijo, da so se eksplozije zgodile v bližini 8. baze “Shekari” iranskih letalskih sil, ki se nahaja v bližini mednarodnega letališča mesta Isfahan.
Za zdaj lahko torej rečemo, da so si stranke izmenjale klofute, ki še ne bi smele voditi v resnejše sovražnosti. V vsakem primeru pa Bližnji vzhod spet postaja vse bolj vroča točka na svetu, kjer lahko v vsakem trenutku izbruhne obsežen regionalni oboroženi spopad, ki bo imel vse možnosti, da se stopnjuje v veliko bolj globalen spopad.
Na srečo sta strani (Izrael in Iran) doslej pokazali relativno zadržanost in zdrav razum. Kljub temu pa vprašanje zdaj ni, ali je mogoče ponovno vzpostaviti mir v regiji, ampak kako daleč bo šla spirala eskalacije.
Kot veste, je bila Pandorina skrinjica odprta 7. oktobra lani, ko je Hamas sprožil napad brez primere po obsegu, drznosti in brutalnosti na izraelska naselja blizu Gaze. Brutalni poboj več kot 1.200 Izraelcev s strani Hamasovih borcev in ujetje približno dvesto ljudi sta lahko izzvala močan vojaški odziv Izraela. Tako se je začela spirala nasilja.
Še eno stopnjevanje konfrontacije je povzročilo izraelsko stavko na iranski konzulat v Siriji 1. aprila, zaradi česar so bili ubiti visoki častniki islamske revolucionarne garde (IRGC). Teheran pa se ni mogel odzvati. Iranski povračilni napad je bil precej močan. In kar je najpomembneje, prvič je bil napad na Izrael izveden z ozemlja samega Irana. Pred tem je Teheran v ta namen uporabljal svoje zastopnike iz drugih držav, predvsem borce Hezbolaha v Libanonu.
Tako je Iran v noči na 14. april napadel izraelsko ozemlje s približno 170 brezpilotnimi letali, 30 manevrirnimi raketami in 120 balističnimi raketami. To pomeni, da je bil obseg napada brez primere in večji od vseh enkratnih ruskih zračnih napadov na Ukrajino. Seveda je iranska vojska preučevala taktiko ruskih zračnih napadov na ukrajinska mesta. Poleg tega so se v obeh krajih množično uporabljali iranski brezpilotni zrakoplovi Shahed (Rusi so jih preimenovali le v Geran).
Tako kot v rusko-ukrajinskem spopadu so bili počasni iranski brezpilotni zrakoplovi izstreljeni pred časom, pri čemer so pričakovali, da bodo prispeli v izraelsko območje zračne obrambe približno ob istem času kot križarske in balistične rakete. Rusi so večkrat uporabili podoben pristop proti Ukrajini. Cilj je, da počasnejši kamikaze droni in manevrirne rakete odvrnejo pozornost in izčrpajo ukrajinske sisteme zračne obrambe in tako omogočijo, da balistične rakete, ki jih je veliko težje sestreliti, neovirano zadenejo izbrane cilje.
Težko je nedvoumno reči, ali so Iranci res storili vse, da ne bi povzročili znatnih izgub Izraelu in da jih ne bi izzvali v še bolj uničujoč odziv. Ali je Teheran pričakoval, da bo veliko večji odstotek balističnih izstrelkov dosegel njihove cilje? Navsezadnje so iz nekega razloga sprejeli rusko taktiko, potem pa so morda upali na večji učinek. Samo izraelski sistem zračne obrambe se je izkazal za veliko bolj učinkovitega, kot so pričakovali.
In izraelski sistem zaščite pred zračnimi napadi je resnično izredno učinkovit, neprimerljivo učinkovitejši od ukrajinskega. Sestavljen je iz treh ravni. Najnižja med njimi je legendarna železna kupola. Naslednja plast protiraketne obrambe je Davidova zanka, ki ščiti pred grožnjami kratkega in srednjega dosega. Sledita “Strela 2” in “Strela 3” – sistema, ki ščitita pred balističnimi izstrelki.
Teheran je verjetno spregledal tudi posredovanje letalskih sil ameriških zaveznikov, Velike Britanije in Jordanije, ki so prestregle večino brezpilotnih letal veliko prej, preden so vstopili v izraelski zračni prostor.
Kljub temu, da je bil napad še tako neboleč, je bil to v vsakem primeru prvi neposredni napad Irana na Izrael brez primere. In od tega trenutka sta Teheran in Jeruzalem postavljena v situacijo, ko ne moreta popolnoma zapustiti brez posledic možnih agresivnih dejanj svojega zapriseženega sovražnika. Glede na to, da je tveganje stopnjevanja napetosti večje kot kdaj koli prej, scenarij obsežne vojne med Iranom in Izraelom ostaja zelo realna možnost. Tudi kljub dejstvu, da nobena stran ni pripravljena na to in se temu poskuša izogniti. Toda pot konflikta ima svoje zakone, ki ne upoštevajo posebej želja strank.
“Če pridemo do te točke, bomo morda priča tednom IzraelcevHezbolahova popolna vpletenost v napade na Izrael, izraelska kopenska invazija na Libanon in poskusi Irana, da zapre Perzijski zaliv,” je v intervjuju za Radio Free Europe komentiral varnostni strokovnjak Michael Horowitz, ki je specializiran za vprašanja Bližnjega vzhoda.
V sorazmerno najmanj pesimističnem scenariju bosta v konfliktu sodelovala samo Izrael na eni strani in Iran skupaj s svojimi posredniškimi zavezniki v obliki palestinske teroristične organizacije Hamas, libanonski Hezbolah, jemenski Huti in šiitske oborožene skupine v Iraku in Siriji na drugi strani.
Vendar se Jeruzalem na neki točki morda ne bo omejil in začel množični napad neposredno na Iran, zlasti na objekte iranskega jedrskega programa. Ali pa bo Teheran, na primer s pomočjo ruskih prijateljev, lahko analiziral vse napake, storjene med prvim napadom, in jih poskušal popraviti. In potem bi lahko bil naslednji iranski zračni napad bolj uničujoč. In ruski napadi na Ukrajino so pokazali, da lahko že majhno število natančnih zadetkov na ključnih energetskih objektih ali drugi infrastrukturi povzroči nesorazmerno velik učinek.
V tem primeru obstaja velika možnost, da bodo Združene države, Združeno kraljestvo in morda tudi drugi zahodni zavezniki vpleteni v konflikt na veliko višji ravni, kljub njihovemu odporu do tega in kljub sistematičnim pozivom k omejevanju. Konfrontaciji se bodo pridružile tudi arabske države v regiji, kot so Jordanija, Savdska Arabija, ZAE, Bahrajn, Katar in Oman.
V tem primeru bodo predmeti stalnih napadov ameriške baze na Bližnjem vzhodu. To bo zahtevalo uporabo več že tako redkih sistemov zračne in raketne obrambe, ki jih Ukrajina obupno prosi že mesece. Združene države in njihovi zavezniki bodo prisiljeni prenesti pomemben del svojih pomorskih sil sem (in dolgo časa). V tem primeru bo verjetno trpelo celotno svetovno gospodarstvo zaradi neizogibnega strmega skoka cen goriva in motenj v svetovnih dobavnih verigah nafte.
Avtoritarni režimi, ki aktivno razvijajo lastna naftna polja, bodo prejeli dodatne finančne spodbude in večjo svobodo pri izvajanju agresivnih politik do svojih nasprotnikov in sosedov. Apokaliptični scenarij predvideva postopen ali nenaden premik konflikta izven Bližnjega vzhoda. Mnogi udeleženci različnih zamrznjenih in tlečih konfliktov lahko izkoristijo situacijo in poskušajo vsiliti svojo voljo s silo, ne da bi tvegali neposreden trk s svetovnim vojaškim hegemonom.
Kaj bi lahko bilo? Na primer, okrepitev ruskih ofenzivnih akcij v novi smeri v Ukrajini. Prav tako ni mogoče izključiti možnosti ruske invazije na drugo državo, vsaj Gruzijo ali Armenijo. Kremelj bi lahko celo naredil drznejši korak in preizkusil Natov 5. člen z napadom na eno od baltskih držav. Severna Koreja lahko okrepi vojaške operacije proti svoji južni sosedi. Prav tako ne smemo izključiti nevarnosti kitajske invazije na Tajvan. Seznam se lahko razširi na Zahodni Balkan, kjer je Rusija večkrat ogrela razmere in sprožila oborožene spopade v Makedoniji, Črni gori, na Kosovu, v Bosni in Hercegovini.
Samo modrost in zadržanost strank – Izraela in Irana – lahko preprečita tako grozen scenarij. Namesto tega njihov občutek samoodržanja. In prav v tej situaciji je smiselna politika pomiritve Joeja Bidna.
