Glede na stopnjevanje rusko-ukrajinske vojne je odnosi med Rusijo in Evropo vedno globlji. Hkrati se poglablja “rusko-kitajsko strateško partnerstvo”. Toda ali gre res za “partnerstvo”, ker ta izraz pomeni enakopravnost strank?
Tako sankcije, ki sta jih uvedla Washington in Bruselj, zelo pogosto delujejo neučinkovito, bodisi zaradi njihove nepopolne premišljenosti ali nepazljivosti izvajanja bodisi zaradi nepripravljenosti Zahoda, da kaznuje kršitelje kazenskih ukrepov. Hkrati pa je nemogoče, da ne opazimo, kako se Moskva kaznuje za svojo agresijo na račun hitro rastoče odvisnosti od Pekinga. Pravzaprav lahko že govorimo o vazalni podrejenosti.
Se spomnite obiska ruskega predsednika Putina na olimpijskih igrah na Kitajskem v prvi polovici februarja 2022? Iz pristojnih virov je nato postalo znano, da je kremeljski šef domnevno dal trdno obljubo kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu, da ne bo začel obsežne invazije na Ukrajino do slovesnega zaključka olimpijskih iger v Pekingu, to je do 20. februarja. Zato je bilo nesmiselno pričakovati, da bodo ruski tanki prečkali mejo, na primer 16. februarja, kot naj bi napovedala zahodna obveščevalna služba. Predsednik Volodimir Zelenski se je zaman veselil tudi ukrajinskega, da se napad nikoli ni zgodil, vendar se je veselil, da je predstavil dan enotnosti in povabil rojake na “majski žar”. Za tiste, ki so se zavedali, kako odvisna je bila Moskva od Pekinga v tistem času, je bilo povsem jasno, da če se bo invazija začela, bo to šele po 20. letu.
Zdaj z ljubeznijo in spoštovanjem govorimo o francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu kot prvem zahodnem voditelju, ki je razglasil možnost pošiljanja zahodnih vojaških kontingentov v Ukrajino, da bi “preprečil zmago Putina”. In treba je spomniti, da je tudi takrat, nekaj dni pred popolno invazijo, v intervjuju za dnevni časopis Opinion, francoski voditelj tudi prvi rekel: “Rusija (…) pravzaprav je v neki obliki vazalna na Kitajsko.”
Posledično se je odvisnost Moskve od Pekinga le še povečala. “Rusija je privzeto izbrala neuravnoteženo zbliževanje s Kitajsko, izolirano na mednarodnem prizorišču po oboroženem posredovanju v Ukrajini, ki ga je izvedla na račun vse večje odvisnosti od svoje močne in ostre vzhodne sosede,” je zapisal Renaud Dubien, direktor francosko-ruskega raziskovalnega centra.
Ta odvisnost se je začela povečevati po priključitvi Krima marca 2014, ko je bila Rusija izgnana iz skupine G8 in so ji bile uvedene prve sankcije. Za razliko od Zahoda Peking nikoli ni bil zaskrbljen zaradi notranjih družbenopolitičnih razmer v Rusiji, sploh ni bil ogorčen nad rastjo avtoritarnih in totalitarnih teženj tam, ravno nasprotno. Prav tako Peking ni bil zaskrbljen zaradi agresivnih, revanšističnih načrtov Kremlja, katerih cilj je bil zadovoljiti svoje imperialne ambicije, če so se izvajali brez pretiranih geopolitičnih motenj, ki bi ovirale gospodarsko rast nebesnega cesarstva.
Dvostranska rusko-kitajska trgovina se je v zadnjih letih znatno povečala: s 63,7 milijarde dolarjev leta 2016 na 190 milijard dolarjev leta 2022 in leta 2023 dosegla rekordnih 240 milijard dolarjev. Kitajska je zdaj postala vodilna trgovinska partnerica Rusije in prehitela Evropsko unijo, ki je imela vodilno vlogo do leta 2022 in s katero naj bi trgovina letos padla pod 100 milijard dolarjev. Medtem ko so države G7 uradno prenehale uvažati rusko nafto, je Kitajska podvojila svoje nakupe, zato zdaj skupaj z Indijo igra ključno vlogo pri ohranjanju finančnih tokov v Kremelj.
Hkrati obstaja “dedolarizacija” ruske zunanjetrgovinske izmenjave. Po besedah ruskega premierja Mihaila Mišustina je 90% dvostranske rusko-kitajske trgovine že plačane v valutah obeh držav. Vodja ruske vlade je uspel dvakrat obiskati Kitajsko, kar kaže na institucionalizacijo rusko-kitajskega trgovinskega partnerstva.
Gospodarsko povezovanje med državama zajema tudi bančni sektor. Trideset ruskih podjetij, od katerih je večina pod zahodnimi sankcijami in izključena iz sistema SWIFT za čezmejne prenose, uporablja kitajščino CIPS (sistem čezmejnih medbančnih plačil). Samo v letu 2022 se je delež kitajskih operaterjev v finančnem sektorju početveril (med njimi Industrijska in poslovna banka Kitajske, Banka Kitajske, Kitajska gradbena banka in Kmetijska banka Kitajske). Kitajski proizvajalci avtomobilov hitro izpodrivajo zahodne blagovne znamke z ruskega trga, kot so Renault, Peugeot, Mercedes in Volkswagen. Trenutno Kitajci že nadzorujejo 46% distributerjev avtomobilov v Rusiji in širijo lokalno proizvodnjo avtomobilov. To trgovinsko dinamiko spodbujata vladi obeh držav: obisk MišustijaKonec aprila 2023 je Šanghaj potrdil, da vse večje skupine in oligarhične skupnosti v Rusiji iščejo partnerje na vzhodu.
Vendar Kitajska odkrito zavrača dobavo orožja Moskvi. Vsaj odkrito in neposredno. Vendar, kot vemo iz številnih pričevanj zahodnih obveščevalnih služb in preiskav novinarjev osinterja, kitajski proizvajalci pomembno prispevajo k povečanju bojne zmogljivosti ruske vojske. Ameriške obveščevalne agencije pravijo, da je Rusija v prvem letu konflikta uvozila številne pošiljke polprevodnikov prek organizacij, ki delujejo v Hongkongu. Čez rusko-kitajsko mejo je bilo prepeljanih okoli 12 milijonov kitajskih brezpilotnih letal, pa tudi rezervni deli za radarje in elektronske bojne antene. Podjetje v Šanghaju je olajšalo dostavo 100.000 neprebojnih jopičev in enakega števila čelad za ruske vojake (s posredovanjem uzbekistanskega podjetja). Poleg tega se je kitajski izvoz keramike, ki se pogosto uporablja za zaščitno opremo, v Rusijo leta 2023 povečal za 70% … in zmanjšala za 60% v Ukrajino.
Torej, ali ima Rusija koristi le od približevanja Kitajski? Ni vse tako preprosto. Ker ima vsak kovanec dve plati. Rusija je veliko upala na izgradnjo plinovoda Power of Sibiria 2, da bi znatno povečala izvoz plina na Kitajsko in vsaj delno nadomestila izgubo evropskih odjemalcev. Vladimir Putin in podpredsednik ruske vlade Aleksander Novak sta izrazila optimizem v upanju, da bo projekt kmalu izveden ob upoštevanju potreb Kitajske. To bi dopolnilo 38 milijard kubičnih metrov letno, ki jih dobavlja prvi plinovod “Moč Sibirije” od severovzhodne Jakutije do Kitajske. Vendar pa so pogajanja o tem projektu, ki so se začela z izjemno pozitivno noto, sčasoma šla na pse.
Zato je usodni projekt za Gazprom, ki je izgubil večino evropskega trga po nepriznani sabotaži plinovodov Nord Stream in Severni tok-2 septembra 2022 in preusmeritvi velikega števila tradicionalnih kupcev na druge dobavitelje, Kitajcem veliko upal. Toda težka pogajanja s Pekingom potrjujejo, da je Moskva očitno precenila pomen navidezno močnega rusko-kitajskega prijateljstva za pragmatične dvostranske odnose na področju trgovine z ogljikovodiki.
In to še zdaleč ni edini znak iluzorne rusko-kitajske idile. Večina kitajskih bank ne želi izgubiti zahodnih trgov, zato so zelo previdni glede skladnosti z zahodnimi sankcijami, zato zavračajo odprtje računov za nekatera ruska podjetja. Najprej seveda govorimo o sankcioniranih podjetjih. Ampak ne samo. Kitajski bankirji bi raje izgubili nekaj ruskih strank, tudi če zanje ne veljajo nobene omejitve, kot pa se soočili z jezo Zahoda.
Kitajski elektronski velikan Huawei je pred kratkim začel izvajati vse bolj čudne poteze. Ali vlaga v svojo proizvodnjo v Rusiji ali pa tam nenadoma preneha poslovati in ustavi dostavo. Kot da bi z Rusijo igral mačko in miško.
Moskva, da bi še bolj pomirila Peking, jo je povabila k dvostranskemu sodelovanju na Arktiki, regiji, kjer je Rusija doslej izključila druge zunanje geopolitične akterje. Strokovnjaki napovedujejo, da bo Kitajska zaradi svojih neprimerljivo višjih naložbenih zmogljivosti Rusijo potisnila v ozadje na tem področju. In ne smemo pozabiti na naraščajoč demografski pritisk Kitajske na Sibirijo, ki ga ruski mediji redno omenjajo in se je začel skoraj takoj po razpadu ZSSR.
Medtem so Rusi v sveto naivnem prepričanju, da jim ne grozi nobena podreditev s Kitajske. In če se to zgodi, sploh ni tako grozno, kot je na primer podrejenost Zahodu. Se spomnite Putinovega nedavnega zgodovinskega namigovanja na hordo?
“Vedno je bilo tako. Spomnimo se, kaj se je zgodilo v času, recimo, Aleksandra Nevskega. Navsezadnje je odpotoval v Hordo, se priklonil kanom Horde, prejel oznako za vladanje, zlasti in predvsem, da bi se učinkovito uprl invaziji na Zahod. Zakaj? In ker se je Horda obnašala drzno, kruto, vendar se niso dotaknili glavne stvari – našega jezika, tradicij, kulture, ki so jo zahtevali zahodni osvajalci. Kajti če so kultura, tradicije in zgodovina ljudi uničene, potem ljudje postopoma začnejo izginjati kot etnična skupina, ki se pozno spomladi raztopi kot sneg,” je dejal ruski voditelj.
V tem kontekstu velja omeniti tudi ruskega imperialnega politologa Sergeja Karagana, ki zagotavlja, da Rusija v nobenem primeru ne tvega, da bo postala podrejena Pekingu, saj ima “drugačen kulturni kodeks”. In to naj bi ga naredilo “neranljivega za druge civilizacijske afinitete”. Paradoksalno je, da ta ideolog ruskega fašizma nehote poudarja evropski značaj ruske kulture. Toda to njemu in njegovim podpornikom ne preprečuje, da bi kot geopolitično prednostno nalogo predlagali prekinitev z Zahodom in čim večje zbliževanje z Vzhodom.
Prepričan sem, da je Peking precej zadovoljenRazmere v Rusiji bi bile takšne, kot so bile pod Nevskim. Naj razvijejo svoj jezik in kulturo, dokler se pravočasno poklonijo, se ne upirajo suzerainu in občasno ugriznejo Zahod. To je pravzaprav ta vazal.
