Pogovori o morebitnih pogajanjih med Ukrajino in Rusijo so tako rekoč dosegli najvišjo raven. Vsaj v katoliškem svetu ni višjega položaja papeža – in ta svet je druga (po islamski) verski skupnosti na planetu Zemlja. In papežev glas, kar pravi, tako ali drugače posluša vsaj del 1,378 milijarde katoličanov.
Zato je vse, kar je povedal primat rimske Cerkve, zelo pomembno. Nič ni presenetljivega v tem, da so se Ukrajinci precej ostro odzvali na drugo zgodbo z “izjavo Frančiška”, kar ni povsem njegova izjava, čeprav odraža stališče Vatikana (in ne samo Vatikana).
Govorimo o “beli zastavi”, s katero naj bi Ukrajinci prišli k ruskemu agresorju na pogajanja. Seveda so bile takšne besede v naši družbi, v naši državi, nedvoumno obravnavane (in ne bi moglo biti drugače) kot poziv k kapitulaciji. Glede na odmev je tiskovna služba Svetega sedeža celo morala pojasniti, da (a) pri beli zastavi ne gre za kapitulacijo, ampak za pogajanja, (b) in na splošno o beli zastavi ni govoril sam papež, ampak njegov novinar, določen novinar Lorenzo Bucchella, s katerim je papež dal intervju.
Po drugi strani pa, ali rimski škof ni imel pravice povedati, kaj je bil obtožen Ukrajincev? Spomnimo se, da je glava katoliške Cerkve vikar, torej priprošnjik, vikar na zemlji samega Jezusa Kristusa. Isti Božji Sin, ki je srečal svoje sovražnike v getsemanskem vrtu, pravzaprav z isto belo zastavo – o čemer govori ta zgodba. Tako Jorge Mario Bergoglio ni rekel nič novega, nič nepričakovanega ali, Bog mi oprosti, heretično. Tudi če bi ga.
Vendar pa obstaja eno opozorilo. Če potegnemo vzporednice med Jezusom Kristusom in Ukrajino, lahko najdemo vsaj eno “belo zastavo” v zgodovini naše države (pravzaprav več, vendar ne gremo preveč globoko) – po osvobodilnem boju 1917-1921. In vsaj ena “Golgotha” – 1932-1933. Na vzhodu. Na Zahodu se je to zgodilo med “zlatim septembrom” leta 1939 in begom “prvih Sovjetov” iz ofenzive tretjega rajha. In “vstajenje”, ko je Ukrajina končno premagala smrt s smrtjo in razglasila neodvisnost …
Šele na koncu smo spet dosegli naš (nočem reči “večni”) krog do točke, ko so ljudje okoli nas začeli govoriti o “beli zastavi”. Medtem ko je v primeru Božjega Sina s tehničnega vidika celotna zgodba postala enkratna – umrl je, vstal in to je bil konec zgodovine zemeljskega trpljenja, se je začelo Božje kraljestvo. Po drugi strani pa je Ukrajina v popolnoma drugačnem položaju. In če bi papež poznal zgodovino prejšnjih pogajanj z ali brez bele zastave (ali brez bele zastave, je razlika tukaj minimalna), bi razumel absurdnost takšnega razvoja dogodkov. Ker je sovražnik že dokazal in večkrat dokazal, da pogajanje z njim pomeni obsoditi sebe, če hočete, na večno ognjeno Gehenno. S kratkimi odmori za bolj ali manj miren obstoj. Ki pa se prej ali slej konča na točki “bele zastave”.
Vendar ne pozabimo, da Frančišek ni le voditelj katoliške skupnosti, ne le priprošnjik Jezusa Kristusa na tem svetu. Prav tako je, ne glede na to, kako banalno se sliši, oseba. S svojim pogledom na svet, s svojim načinom življenja. S svojim izvorom, če hočete. In vse to na tak ali drugačen način, ne glede na to, ali to želi sam Señor Bergoglio ali ne, se čuti. Navsezadnje je težko ločiti veliko dejavnost, ki jo je izvajal eden od Frančiškov predhodnikov, papež Janez Pavel II., od dejstva, da je bil Poljak, to je član ljudstva, ki je trpel tako zaradi nacističnega agresorja kot komunističnega okupatorja.
In sedanji papež je Argentinec. To je Hispanic. In to, razen izjem, kot je Javier Milley (ki, kot veste, poudarja pravila), so skoraj vedno nosilci, podporniki ali preprosto pasivni prejemniki levičarske ideologije. Kar se je, kot se je zgodilo iz določenih zgodovinskih razlogov, protizahodno in promoskovsko. Bilo je in še vedno je. Papež Frančišek je pravzaprav do neke mere poosebljenje istega kolektivnega juga, za katerega zdaj poteka boj med kolektivnim Zahodom na eni strani in tiranijami vzhoda (Kitajska, Rusija in v manjši meri Iran) na drugi. S prevlado diktatorskega dela sveta.
Torej, če vzamemo Frančiškove izjave kot besede Jorgeja Bergoglia, vse pade na svoje mesto in brez kakršnih koli verskih komponent. Kolektivni jug načeloma ne podpira Ukrajine v vojni z Rusijo. Ta del sveta je bil tradicionalno bolj naklonjen ZSSR/Rusiji kot Združenim državam. Kdo bi torej določen član te ogromne skupnosti želel zmagati v vojni? Seveda, ne v Kijev, to je, ne v Washington.
To je glavna točka zgodbe o “beli zastavi” papeža Frančiška ali novinarja Bucchelle. Da je papež organski del zavesti kolektivnega juga. In tako bo njegove besede slišal in podprl t(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe Svet, za katerega se morata boriti tako Zahod kot Ukrajina.
Mimogrede, spomnite se, kako so bili nekateri Ukrajinci skeptični glede obiska našega predsednika na inavguraciji argentinskega predsednika. In mimogrede, to je bil zelo pomemben geopolitični korak. Korak na ozemlje, ki ne posluša govorov predsednika Joeja Bidna, ampak pridige papeža Frančiška. Ki bo tako ali drugače še naprej upogibala svojo linijo. In temu je treba nasprotovati ne tukaj, v Ukrajini, ampak tam, v svetu, za katerega so oblikovane besede papeža nekoč zahodne in evropske, zdaj pa vse bolj južne, latinskoameriške in afriške katoliške cerkve.
