Ta teden so imeli Ukrajinci razlog za glasno praznovanje. No, relativno glasno se vojna še vedno nadaljuje. Vendar pa je prvič v skoraj stoletni zgodovini najprestižnejše filmske nagrade na svetu, oskar, ukrajinski film. Ne glede na to, da je dokumentarna. In morda še bolje, kar je dokumentarno, ker film “20 dni v Mariupolu” ni fikcija, je dokumentirano video zaporedje zločinov ruskih okupatorjev in pogum ukrajinskih zagovornikov. In ker je film postal z oskarjem nagrajen film, so se možnosti, da si ga bo ogledalo široko občinstvo in, kar je najpomembneje, mnenjski predstavniki elite zahodnih držav, hitro povečale. To pomeni, da obstaja možnost, da bo film ponovno dvignil novice o vojni v Ukrajini v oceni in v ugodni luči za nas. V nasprotnem primeru je ta nepravični svet že utrujen od naše vojne in novice o njej so se preselile z naslovnic na tretjo ali četrto, niti na drugo.
V tem kontekstu pride na misel incident z drugim dogodkom, posvečenim Mariupolu, neprostovoljno. Zahod, ki naj bi občinstvu vsilil ruski pogled na dogodke izpred dveh let. Njenemu javnemu gospodarstvu v italijanskem mestu Modena je bilo komaj preprečeno. Se spomnite te škandalozne zgodbe, ki se je razvila konec lanskega leta, v začetku letošnjega leta, ko je županova pisarna italijanskega mesta dovolila izvedbo celovitega dogodka, imenovanega “Mariupol. Oživitev po vojni”, ki bi govorila o “razcvetu” mesta pod rusko okupacijo?
V državah Evropske unije, vključno z Italijo, Rusijo, oziroma njenimi posebnimi službami, je nastala skupina organizacij, ki so pod krinko medetničnega kulturnega sodelovanja promovirale interese Kremlja. Ena izmed njih, Kulturno društvo Rusija Emilija Romanja, je dejansko organizirala to razstavo. Zelo pomembna je objava na Facebooku s povabilom na dogodek, napisana v ruskem in italijanskem jeziku. Citiramo en stavek iz njega, dovolj bo razumeti cilj organizatorjev: “Mariupol. Mestni simbol ljudske vstaje v Donbasu proti kijevski hunti, mestnemu mučencu gangsterske okupacije, ki je trajala osem let, danes doživlja hiter proces obnove pod okriljem institucij Ruske federacije in je postal njen sestavni del.
No, z vplivnimi agenti Kremlja je vse jasno, od njih ne bi smeli pričakovati ničesar drugega, ker oni, kot pravijo, neumno opravljajo svoje umazano delo. Toda kaj so mislile lokalne oblasti, ko so dovolile hujskačem, da v svojem mestu organizirajo dogodek, katerega cilj je bil upravičiti brutalno agresijo, množične poboje civilistov in uničenje cvetočega mesta na obali Azovskega morja? Kaj si je mislil župan Modene, predstavnik levosredinske Demokratične stranke Italije Gian-Carlo Mutzarelli?
Predpostavimo, da je sprva naredil napako, zamudil provokacijo Kremlja med težkim rutinskim delom. Potem pa so ga skoraj mesec dni udarjali predstavniki ukrajinske diaspore tam, ukrajinski veleposlaniki in čisto italijanske javne organizacije ter končno člani njegove stranke. Takoj je treba opozoriti, da je Demokratska stranka precej dostojna politična sila. Na primer, Liga ali Gibanje petih zvezd nista bila samo prijatelja s Putinom, ampak sta se celo hvalila s tem prijateljstvom in ga poskušala uporabiti v italijanskem volilnem procesu. Seveda se zdaj celo oni poskušajo izprati iz te umazane preteklosti. Toda demokrati se na srečo niso nikoli diskreditirali s kremeljskimi povezavami. Italijanska demokratska poslanka Lia Quartapelle je v kontekstu priprav na škandalozno razstavo v Modeni napisala jezen tvit, v katerem je opozorila na “kulturno ofenzivo proputinskih združenj”. “Italija je na strani svobode Ukrajine,” je zagotovila.
Zakaj se je torej častitljivi senor Gian-Carlo Mutzarelli več tednov upiral glasu zdrave pameti in si ni upal odpovedati načrtovanega dogodka? Predvidevam, da bi razlog za to lahko bila preširoko interpretirana politika odpovedovanja kulture, ki so jo Ukrajinci začeli preganjati proti Rusom po obsežni invaziji. Takoj bi rad omenil: sem za odpoved proputinskih Rusov. Poleg tega menim, da je to koristna in potrebna stvar. Vendar sem samo za modro, selektivno odpoved in nikakor ne brez razlikovanja.
Si je ruska operna diva Anna Netrebko zaslužila kazen? Seveda, vsaj za njegovo turnejo na zasedenih ozemljih Donbasa. Dirigent Valerij Georgijev, ki podpira hujskače v ruski vladi, je prav tako vreden odpovedi. Povsem pošteno je bilo odpovedati ogled gledališča Lenkom v Izraelu, ki je kot znak podpore vojni na fasado zataknilo zajetno črko Z.
Obstajajo pa tudi drugi ruski umetniki in javne osebnosti, ki so se jasno izrekli proti Putinu in njegovi agresivni vojni. Poleg tega celo organizirajo protikremeljske shode v tujini in zbirajo denar za humanitarna pomoč Ukrajini in ukrajinskim beguncem. Vendar pa mnogim od njih ni bilo prizaneseno “sveto” ukrajinsko odpovedovanje.
Spomnimo se vsaj, kako goreči ukrajinski domoljubi so napadli pisatelja Mihaila Šiškina, hkrati pa ga je dobil Jurij Andruhovič, ki si je dovolil, da se z njim strinja s skupnim nastopom. Da, Šiškin se lahko formalno imenuje “ruski”, vendar že dolgo živi v Švici. In kar je najpomembneje, je aktiven kritik Putinovega režima. Dovolj je omeniti pobudo Šiškina, da Rusiji odvzame pravico do gostiteljstva svetovnega prvenstva v nogometu 2018. Toda to ga ni rešilo pred “pravično jezo” Ukrajincev.
Spomnimo se ukrajinskih napadov na novinarko, pisateljico in LGBT aktivistko Mašo Gessen, rojeno v Rusiji. Čeprav bi bilo celo klicanje njenega ruskega jezika raztezanje. Navsezadnje se je rodila v judovski družini in že več kot deset let ne živi v Rusiji. Toda glavna stvar ni to, ampak dejstvo, da je Masha Gessen aktiven kritik kremeljskega režima in Vladimirja Putina osebno. Njene najbolje prodajane knjige “Človek brez obraza: neverjeten vzpon Vladimirja Putina”, “Besede razbijejo cement: strasti mucnega riota”, “Prihodnost je zgodovina: kako je totalitarizem ponovno pridobil Rusijo” in tako naprej. Poleg tega so vsi prvotno napisani v angleščini.
Ukrajinski uporabniki družbenih omrežij mečejo blato ruskemu opozicijskemu pisatelju Borisu Akuninu (Grigorij Hartišvili) samo zato, ker je Rus. Čeprav, spet: zelo relativen Rus, ki že dolgo živi v izgnanstvu. V tujini pa se s svojimi knjigami in članki bori proti Putinu in njegovim pajdašem. Poleg tega organizira zbiranje sredstev za ukrajinske begunce.
Da, če želite, lahko vložite veliko zahtevkov proti tem osebam in drugim ruskim političnim izseljencem. Ne pozdravljajo s “slavo Ukrajini”, ne darujejo ukrajinski vojski (čeprav nekateri to počnejo), nočejo, da bi Rusija propadla, in niti (kakšna groza) ne nameravajo opustiti svoje ruske kulturne dediščine. Toda ali jih je treba prisiliti, da vse to storijo? Ali ni dovolj, da so vsaj za zdaj postali naši občasni zavezniki, sovražniki naših sovražnikov? Osebno mi je to dovolj.
Odpoved pogosto spada pod neusmiljene ukrajinske Ukrajince same. In tiste, na katere smo bili do nedavnega ponosni in občudovani. Andruhoviča sem že omenil. Spomnimo se tudi škandala z dirigentko Oksano Lyniv, ko so ukrajinski šovinistični domoljubi organizirali peticijo, da bi ji odvzeli naziv častne ambasadorke Lviva zaradi njenega sodelovanja z ruskimi izvajalci in za izvajanje del ruskih avtorjev. Oksana Lyniv, ki smo jo bili do nedavnega pripravljeni nositi v naročju za njen uspeh na svetovnih glasbenih prizoriščih, je nenadoma postala izdajalka, saj je k sodelovanju povabila ruske umetnike. Toda katere? Samo tisti, ki so obsodili Putinovo kriminalno vojno.
In gospa Lyniv ni odstranila del Petra Čajkovskega iz svojega programa. Je to zločin? Za šovinistične domoljube – da, za ves svet – sploh ne. Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da glavna glasbena univerza v Ukrajini ne bi smela nositi imena Čajkovskega. Hvala bogu, da imamo dovolj svojih svetovno znanih skladateljev. Toda prepoved izvajanja njegovih del je očitno preveč. Za zahodni svet je melodija iz baleta “Hrestač” postala sestavni glasbeni element božičnih praznikov. Približno kot “Shchedryk” Mykola Leontovych. In ko boste morali namigniti na balet z eno frazo, bo to zagotovo motiv iz Labodjega jezera in ves svet bo razumel ta namig.
Toda nihče v civiliziranem svetu ne bo razumel naše trmaste namere, da se borimo proti njej. V najboljšem primeru ga bodo dojemali kot psihološko travmo, ki jo je povzročila vojna. V najslabšem primeru so to latentne manifestacije nacizma, saj ruska propaganda poskuša vdreti v ves svet.
Glede na navedeno menim, da je popolnoma napačno in celo škodljivo, če prva dama Ukrajine, Olena Zelenska, zavrne povabilo na govor predsednika Joeja Bidna v kongresu, ker bi morala sedeti poleg vdove Navalnega. Naj pojasnim svoje stališče. Prvič, te dni se na Kapitolu rešuje izredno pomembno vprašanje za Ukrajino, pravzaprav eksistencialno vprašanje za Ukrajino: ali bomo prejeli obsežen sveženj ameriške pomoči ali ne. Združene države so edina država, ki lahko zagotovi našo zmago. Zato ni čas, da bi se pretvarjali, da ste užaljeni otrok. Drugič, Julija Navalna je pravkar izgubila moža, zato bi bila čisto človeška gesta sočutja, ki bi jo izrazila gospa Zelenska, zelo primerna in bi bila izjemno pozitivno sprejeta po vsem svetu. Tretjič, umor Navalnega v ruski kazenski koloniji je ponovno mobiliziral Zahod proti Moskvi, ki je bila že sproščena in se je pripravljala na spravo s Kremljem. In greh bi bil, če tega trenutka ne bi izkoristili in pokazali, da smo izredno ogorčeni tudi nad tem zločinom, ki seveda visi na Putinovi vesti.
Toda Žal smo zapravili priložnost. In svet bo še enkrat rekel: ti Ukrajinci imajo nekakšno nacionalistično paranojo, saj se distancirajo celo od tistih Rusov, ki so Putinovi krvni sovražniki.
In v kontekstu Navalne smrti se vrnimo k temi, s katero se je začel ta članek – Oskarji. In nagrada Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti tudi ni bila brez škandala z ukrajinskim okusom. Iz skrajšane mednarodne televizijske različice slovesnosti Oskarja 2024 je bil izrezan trenutek podelitve nagrad ustvarjalcem filma “20 dni v Mariupolu”. Zato je zelo žaljivo, da gledalci te televizijske različice ne bodo slišali resnično prodornega in močnega govora režiserja Mstislava Chernova. Zlasti te besede:
“V veliko čast mi je, da lahko stojim na tem velikem odru. Verjetno sem prvi, ki bi si želel ta nagrajeni film, ki mi ga nikoli ni bilo treba posneti. In tako, da Rusija nikoli ne napade Ukrajine in ne zasede naših mest. Vse to bi dal, da Rusija ne bi ubila več deset tisoč mojih sodržavljanov. Vse to bi dal za izpustitev vseh vojnih ujetnikov, vseh borcev, ki so branili svojo zemljo, vseh civilistov, ki jih zdaj muči Rusija. Vendar ne morem spremeniti zgodovine, preteklosti.”
To je res zelo žaljivo. Še posebej zato, ker nismo pozabili lanskoletnega zmagovalca oskarja v kategoriji dokumentarni film. Takrat je zmagal film “Navalni”. In iz nekega razloga omemba ni bila izrezana iz skrajšane mednarodne televizijske različice.
Toda takoj, ko žalitev mine, je vredno razmisliti: zakaj “Navalni” lani ni bil izrezan? Morda zato, ker kljub vsem našim promocijskim prizadevanjem tema Rusije na žalost še vedno bolj odmeva v svetu kot v Ukrajini. Končno se moramo znebiti iluzije, da se je zaradi vojne svet začel vrteti okoli nas in Rusija se je začela dojemati kot nesporno zlo. Zato je zelo škodljivo zavrniti dodatne zaveznike. Tudi situacijske. Tudi če so Rusi. Če premagamo Putinov režim, bomo začeli ugotavljati, kje se konča ruski liberalec in se začne “krimski sendvič”.
