Zadnji dan februarja 2024 (in letos je 29.) je Vladimir Putin Zvezni skupščini Ruske federacije poslal sporočilo. Pri tem se zdi, da je že znana ruski avtokraciji, formalna komunikacija predsednika-diktatorja s privržencem zgornjega doma parlamenta (in spodnji dom ni pobegnil daleč) tokrat posebna.
Kljub temu pa je kontekst govora napovedan tri tedne pred Putinovo izvolitvijo … (oh, predsednik Ruske federacije, demokracija!), namiguje, da ruski voditelj v svojem govoru javno ni predstavil nekega poročila o prejšnji kadenci ali viziji razvoja Rusije v prihodnosti (z njim ali brez njega), temveč izključno svoj volilni program. Toda kaj je greh, ki ga je treba skriti – njegov načrt za Rusijo in svetovno geopolitiko vsaj do leta 2030.
In seveda, skupaj z obljubami o velikodušnih subvencijah regijam (kako je lahko brez tega pred volitvami, zlasti na postsovjetskem prostoru), je govor vseboval sporočila, ki so bila v celoti namenjena popolni mobilizaciji (doslej v smislu zbiranja ali, natančneje, “zbiranja”) ruske družbe v “boju” proti kolektivnemu Zahodu in v ozadju grožnje, ki jo je, pravijo, predstavljala “domovini”. Ah, daj, daj ta večni “sovražnik pred vrati”, “intervencionisti”, “Združene države nam želijo povzročiti strateški poraz” in tako naprej. V bistvu se je za osebo, ki je zaspala v ZSSR s časopisom v rokah nekje v 1960-ih in se zbudila z besedilom Putinovega govora leta 2024, malo dramatično spremenilo.
In, seveda, ne da bi omenili bojno pripravljenost ruskega jedrskega orožja in “ogromne bojne izkušnje”, ki jih je ruska vojska pridobila med “posebno vojaško operacijo”, odobritvijo “Kinzhals”, “Cirkon”… Hkrati pa nadaljnje sovražnosti v Ukrajini po mnenju ruskega voditelja najprej niso neposredno soočenje z uradnim Kijevom, ampak v odsotnosti z Zahodom, ki ga vodijo Združene države in njihova “odprta sovražna dejanja”.
Vendar pa izvedba predsedniške volilne kampanje v času vojne za Putina ni novica. Na primer, marca 2000 je kot vršilec dolžnosti predsednika kandidiral na volitvah v času, ko v Čečeniji (ali Republiki Ichkeriji) požari druge čečenske vojne še niso bili ugasnjeni, katere aktivna faza se je zgodila decembra 1999 – februarja 2000, ruševine skoraj popolnoma uničenega Groznega pa še niso bile porušene.
V tistem času je bil v ruskem provladnem informacijskem prostoru (in on je dejansko ustvaril tisto pozitivno podobo Putina, ki je javnosti še vedno malo znana) Vladimir Vladimirovič prikazan kot nekakšen rešitelj ruske ozemeljske celovitosti – no, ker so čečensko nacionalno gibanje v Kremlju interpretirali le kot ekstremizem in separatizem. Določena simbolika v tem kontekstu (vsaj po mnenju skupine Putinovih političnih strategov pod vodstvom Gleba Pavlovskega) je bil beg takratnega ruskega predsedniškega kandidata (vendar že vrhovnega poveljnika ruskih oboroženih sil) na lovca Su-27 iz Krasnodarja v Čečenijo 20. marca 2000 – teden dni pred samimi volitvami.
Isti politični strategi so Putinovi ekipi ponudili strategijo (in, kot se je izkazalo, učinkovito), da bi stavili na segment družbe, ki se je med Jelcinovim predsedovanjem počutil “zapuščenega”. Hkrati pa je Putin sam prvemu predsedniku Ruske federacije in njegovi “družini” zagotovil popolno ekonomsko in pravno imuniteto v novi politični realnosti.
Skupaj mu je to omogočilo, da je v prvem krogu zmagal na predsedniških volitvah – čeprav takrat z bolj ali manj verjetnimi rezultati – skoraj 53% za.
In potem – povečanje svetovnih cen plina in nafte – osnova ruskega gospodarstva – je omogočilo, da je Ruska federacija postopoma vodila iz gospodarske krize, ki jo je utrpela v 1990-ih, zlasti po neplačilu leta 1998, in hkrati nekoliko izboljšala blaginjo navadnih Rusov (vsaj v velikih mestih, zlasti v evropskem delu Ruske federacije). In ker je bil Putin takrat gospodar Kremlja, je družba z njim začela povezovati te izboljšave v njihovem osebnem življenju in si zatiskala oči pred postopnim “zvijanjem” decentralizacije regij, ki so jo začeli Jelcini (no, ker se “močna roka” v postsovjetskem prostoru šteje bolj za pozitivno kot napako), neposredno ali posredno “nacionalizacijo” medijev, ki se je do sredine 2000-ih večinoma spremenila v propagandne storitve za prve tri “oblasti” v Ruski federaciji. in ne njene neodvisne “četrte veje” in začetka preganjanja nasprotnikov novega predsednika (“no, ker so tisti Berezovski, Gusinski ali Hodorkovski oligarhi, ki so oropali Ruse v 1990-ih, zato naj odgovorijo zdaj po zakonu!”).
V takšnih okoliščinah ni bilo dvoma, da bo Putin zlahka zmagal na svojih drugih predsedniških volitvah, predvidenih za 14. marec 2004. Morda je bila edina “spletka” kampanje v tistem času v tisku vprašanje: “Ali bo predsednik lahko zmagal v tem priljubljenem izrazu v enem krogu?” No, nekateri so predlagali, da bi morda prvi krog lahko “neuspeh” nizke udeležbe (težko je verjeti, da se je volilna udeležba v Ruski federaciji takrat na splošno štela za nekaj grozečega). Vendar takrat niti prvi (prejel je več kot 71% glasov) niti drugi (volilna udeležba je bila več kot 64%) nista uspela.
“Najbolj dolgočasne volitve v zgodovini postsovjetske Rusije” (kot so jih opisovali novinarji v Ruski federaciji v tistem času) si je bilo mogoče zapomniti le po nenadnem izginotju 5. februarja 2004 zvečer enega od predsedniških kandidatov, Ivana Rybkina, ki je dan prej obtožil Putinovo administracijo, da je sodelovala pri razstreljevanju hiš v Moskvi leta 1999, kar je bil eden od razlogov za kasnejšo napotitev vojakov v Čečenijo. In… njegov enako nenaden nastop 10. februarja v Kijevu, kjer, kot se je kasneje izkazalo, je pravkar odšel … Hoditi. Politični analitiki še vedno razpravljajo o tem, kaj je bilo takrat – spontana, slabo zasnovana odločitev, posebna operacija FSB za “ustrahovanje” z ugrabitvami ali želja po poceni PR. Kakorkoli že, vse se je končalo z dejstvom, da je 11. februarja Rybkin umaknil svojo kandidaturo z volitev.
Putinova tretja predsedniška kampanja je potekala pozimi leta 2007 in spomladi 2008. Ja, to ni zdrs jezika. In ja, med takratnimi kandidati za predsedovanje ne boste videli Vladimirja Vladimiroviča. Toda zahvaljujoč sodelovanju absolutno predanega Dmitrija Medvedjeva – človeka, s katerim je delal v 1990-ih v Sankt Peterburgu v bazenu Anatolija Sobčaka, ki je vodil svoj volilni štab leta 2000 in ki ga je po prvi zmagi vodil na različnih položajih, od predsedniške uprave Ruske federacije do ruske vlade – je Putin uspel ohraniti svoj vpliv na vlado, ne da bi kršil rusko ustavo. kar mu je trikrat zapored prepovedalo kandidiranje za predsednika Ruske federacije.
Takrat je imel drugi ruski predsednik še vedno načrte za aktivne stike z Zahodom, trgovina s plinom in nafto pa se je le še okrepila, kar je Rusiji prineslo super dobičke, ki bi jih lahko vključili v nove poslovne in politične projekte (od novih plinskih podružnic do financiranja posameznih zahodnih politikov in političnih sil ter kulturnih središč zunaj Ruske federacije) in ni hotel odkrito “očrniti” svojega ugleda s kršenjem ustave države. Putin ni izginil iz sistema – Medvedjev, ki je bil izvoljen z več kot 70-odstotno podporo, je svojemu predhodniku »zaupal« vodenje ruske vlade.
V naslednjih štirih letih je Dmitrij Analijevič znotraj in zunaj Rusije ustvaril podobo mladega, digitaliziranega voditelja z iPhonom v rokah (v ozadju popolnoma “neračunalniško ne-računalniškega” Putina), ki je v Skolkovem nameraval ustvariti inovativen ruski analog ameriške Silicijeve doline in v globalnem smislu, je dejal, vodil “stranko mirovnih golobov” v ruski politiki v nasprotju z varnostnimi silami. In to kljub dejstvu, da je bil pet mesecev kasneje formalno Medvedjev, ki je bil vrhovni poveljnik ruske vojske, ki je napadel suvereno Gruzijo, del tega zasedel v Južni Osetiji in Abhaziji, zaradi česar je Ruska federacija kljub mirovnim sporazumom priznala te samooklicane psevdo-države. Nagovor Medvedjeva avgusta 2009 ukrajinskemu kolegu Juščenka težko imenujemo miroljuben.
Kljub temu je izpolnila svojo funkcijo – “izničila” je prejšnje kadence Putina, ki je ponovno dobil priložnost, da uradno kandidira za predsedstvo (navsezadnje je bila prepovedana trikrat zapored in ne trikrat skupaj!). Prav tako je bila na njegov predlog sprejeta sprememba ruske ustave, ki je podaljšala predsedniški mandat na šest let. Vladimir Vladimirovič je izkoristil čas, ko je Vladimir Vladimirovič vodil vlado, da bi potrdil podobo “menedžerja”, ki je Rusijo vodil iz posledic svetovne gospodarske krize leta 2008.
Toda manj časa je ostalo pred predsedniškimi volitvami leta 2012, pogosteje občasno je bilo mogoče slišati glasove, da bi Medvedjev lahko celo vsestransko vstopil, združil opozicijo s Putinom okoli sebe in kandidiral za drugi mandat. Vendar pa je spletka izginila septembra 2011, ko je med kongresom vladajoče stranke Združena Rusija Dmitrij Anatoljevič uradno napovedal svojo zavrnitev kandidiranja in podprl Putinovo kandidaturo.
Seveda je imel takšen »grad« določen učinek javnega ogorčenja in Putin je moral iti na volitve 4. marca 2012, po opozicijskih protestih, ki so zajeli ruska mesta, vključno z Moskvo in Sankt Peterburgom. Da bi malo “izpustili paro”, je bilo treba poleg tradicionalnih predstavnikov “krotke opozicije” iz Liberalnodemokratske stranke in Komunistične partije Ruske federacije (in pravične Rusije) v tekmo naglo vključiti poslovneža Mihaila Prohorova, ki naj bi pokazal udeležbo na volitvah, domnevno resnično neodvisnega samoimenovanega kandidata, ki je kritičen do Kremlja.
Vendar je na teh volitvah zmagal tudi Putin, čeprav je prejel 63,64 % glasov, kar je manj kot leta 2004 ali Medvedjeva leta 2008. In v ozadju množičnih aretacij javnih aktivistov in nato ponarejanja med volitvami v državno dumo Ruske federacije in ruskega predsednika, je legitimnost Putinove moči postopoma vse pogosteje se je razpravljalo tako na Zahodu kot v prozahodnih medijih v Ruski federaciji (oblasti so jih vse bolj začele označevati kot “tuje agente”, kar je bilo končno legalizirano leta 2019).
Vendar pa je bilo očitno, da so bile takrat kljub zagotovilom provladnih ruskih medijev gospodarske razmere v Ruski federaciji precej šibkejše kot v začetku leta 2000, podpora Putinu v tem ozadju pa se je začela zmanjševati tudi med tistimi krogi, ki so ga prej povezovali z izboljšanjem njihovega počutja. Javnomnenjske raziskave iz leta 2013 so pokazale, da se povečuje delež Rusov, ki bi raje zapustili položaj, kot pa četrtič.
V takšnih razmerah se je Putin odločil, da bo našel reševalca … v ruskem nacionalizmu in trditvi, da se Ruska federacija sooča z zunanjo grožnjo. Skupaj z iskanjem notranjih “sovražnikov” v letu 2014 se je okrepil tako imenovani “boj” z zunanjimi.
V tem kontekstu, pravijo, obramba Krimskega polotoka pred “ukrajinskimi nacionalisti-banderiti” in “državnim udarom” (tako Kremelj razlaga zmago revolucije dostojanstva v Ukrajini), so se ruske oblasti odločile, da bodo zasedle polotok in se “ponovno združile” z Rusko federacijo. Pravzaprav se je krimska posebna operacija začela 20. februarja 2014, ko so se na Maidanu nadaljevala množična streljanja protestnikov, in težko je bilo napovedati, kako se bo revolucija dejansko končala, zato je očitno, da je bila okupacija Krima načrtovana vnaprej in ni bila situacijska rešitev “za zaščito sodržavljanov v tujini”.
Kakorkoli že, imela je učinek, ki ga je v družbi potrebovala za ruske oblasti – Putinove ocene so začele ponovno rasti. Kljub temu je bilo »krimsko vprašanje« eno najbolj občutljivih vprašanj ruskega diskurza po razpadu ZSSR.
In potem je bilo treba ustvariti dejavnik, ki bi bil dolgotrajen, hkrati pa bi združil družbo v Ruski federaciji okoli skupne nevarnosti, ki se, pravijo, nenehno približuje. Ta grožnja se je vse bolj začela prikazovati na javnem področju v obliki barvnih revolucij, ki so dve desetletji izbruhnile v različnih delih sveta, domnevno na račun kolektivnega Zahoda, da bi tu in tam vzpostavili agendo, ki bi koristila le zahodnim državam, predvsem Združenim državam. In le nekaj držav na svetu, vključno z Rusko federacijo, se je zdelo, da so sposobne izpodbijati to prakso in postati učinkovito nasprotovanje unipolarnosti, ki jo je uvedel Washington.
S to retoriko je Putin 18. marca 2018 odšel na predsedniške volitve, na katerih je zmagal z rekordom celo za več kot 76-odstotno rusko “ročno” štetje. Omeniti velja, da je bil Aleksej Navalni, ki je veljal za enega tistih opozicijskih kandidatov, ki bi lahko vsaj poskušal učinkovito tekmovati za glasove in pokazati, da protestni pogledi na Putina obstajajo v Ruski federaciji, zaradi svoje kazenske evidence celo zavrnil registracijo za sodelovanje na volitvah.
Konec koncev, v sistemu, ko so se volitve končno spremenile v formalno sliko iz predstave z naslovom “demokracija v ruščini”, je imel malo možnosti za zmago. Leta 2021 je ruski parlament legaliziral amandma ustave Ruske federacije, ki je dejansko “ničel” Putinove trenutne predsedniške mandate.
Ruski predsednik je velikodušno izkoristil to spremembo in se že petič prijavil na ruske predsedniške volitve leta 2024. Očitno je tokrat sanjal, da bi šel k njim kot “združevalec zgodovinskih ruskih dežel” v Ukrajini, vključno s Kijevom, za katerega je začel tako imenovano “posebno vojaško operacijo” pod pretvezo zaščite Donbasa – to je po mnenju ruskih propagandistov “trdnjava ruskega sveta”, ki je “trpel” osem let po letu 2014 zaradi “bombardiranja kijevskega režima” (pravzaprav je del tega zasedla ruska vojska).
Najverjetneje so Putinovi načrti vključevali kopensko pot do Pridnestrja. In potem so verjetno priprave na konfrontacijo z Natom, ki se je po besedah ruskega predsednika “nezakonito” razširil na vzhod.
Izkazalo se je, da je resničnost milo rečeno drugačna. V Ukrajini je ruska vojska naletela na močan odpor ukrajinskih obrambnih sil in celotnega naroda. Medtem je Nato dopolnjen z drugo članico – Finsko. In kot se zdi, je pristop druge države k zavezništvu – Švedske – prav tako stvar zelo kratkega časovnega vidika.
Kaj je ostalo ruskim oblastem v takih razmerah? Kot je bilo zapisano na začetku – jedrsko izsiljevanje in retorika o večnem “sovražniku pred vrati”, “intervencionisti”, “ZDA nam želijo povzročiti strateški poraz” … In še vedno želim, da ga dejansko povzročijo.
