Kaj kažejo rezultati predsedniških “volitev” v Rusiji? Da je režim Vladimirja Putina močnejši kot kdaj koli prej? Malo verjetno, precej nasprotno (in potem bom poskušal zagovarjati to tezo). Sam potek volilnega procesa in njegovi rezultati kažejo, da je kremeljski režim končno opustil model “upravljane demokracije”, ki ga je razglasil sam Putin, in se jasno in neusmiljeno približuje avtoritarni državi z elementi totalitarizma. Čeprav bodo graditelji novega ruskega imperija v resnici dobili “banansko republiko” s karikaturo, čeprav strašljivim vladarjem.
Mark Galeotti, britanski politolog in eden najbolj avtoritativnih strokovnjakov za Rusijo, je ruske volitve povzel v komentarju za časopis Washington Post, Trdi: “Kremlja ni več sram obrekovati volitev. Obnaša se v stilu “Torej, kaj? Kaj lahko storiš?” Je kot gopnik, ki izziva demokratično družbo in pravi: ‘Seveda veš, da lažemo, vendar ga boš moral pogoltniti, ker ni alternative.'”
Po uradnih glasovnicah je ruska centralna volilna komisija Putinu dala rekordnih 87,28 %. To je najvišji odstotek v vseh postsovjetskih časih v Rusiji, tudi sam Putin doslej ni pokazal takšnih rezultatov. Rekordna je tudi volilna udeležba – 77,5 %. Toda za trezno mislečo osebo vse te številke povzročajo le smeh.
Ker po eni strani obstaja jasno in brezsramno ponarejanje. To so prepričljivo dokazali neodvisni strokovnjaki na podlagi podatkov neodvisnih opazovalcev in z uporabo matematičnih metod pri ugotavljanju pravilnosti volilnega postopka.
Po drugi strani pa s temi številkami ruski diktator (nočem ga imenovati “predsednik” in upam, da bo tudi ves civilizirani svet) spada v isto kategorijo kot voditelji, kot sta pokojna avtokrata Hejdar Alijev v Azerbajdžanu in Islam Karimov v Uzbekistanu, ki sta prejela med 85% in 90%. In zdaj mora dohiteti samovoljno odpuščena voditelja Nursultana Nazarbajeva (ki je na zadnjih volitvah v Kazahstanu zmagal več kot 95%) in Gurbangulija Berdimuhamedova v Turkmenistanu (97%), pa tudi nespornega prvaka – pokojnega Turkmenbašija Saparmurata Nijazova, ki je užival podporo 99,5% Turkmencev.
Ni vam treba biti Vanga, da bi napovedali Putinovo zmago. Na predvečer samega glasovanja je Kremelj očistil volilno polje do sterilnosti. Vsa tveganja so bila preventivno odpravljena – kandidatom, ki so si drznili vsaj posredno kritizirati vojno v Ukrajini, ni bilo dovoljeno voliti. Vodja opozicije Aleksej Navalni, ki je bil že v koloniji na skrajnem severu, je bil brutalno ubit. Tako so poleg Putina glasovali tudi imena samo treh brezobličnih politikov, ki niso niti zahtevali zmage. Čeprav se “čistka” ni končala. Ker so nekateri opozicijski govorniki enega od treh kandidatov, in sicer Vjačeslava Davankova, predstavnika ideološko nerazumljive stranke Novi ljudje, razglasili za pogojnega “protivojnega kandidata” (pravzaprav nikakor ni bil protivojni kandidat), mu je Putinova volilna naprava celo ukradla skromne glasove.
Čeprav se zdi, zakaj vse to? Konec koncev bi Putin zlahka zmagal tudi brez teh norih ponaredkov, čeprav ne v prvem krogu. Povabljeni bi lahko bili celo neodvisni opazovalci z vsega sveta. In to bi odstranilo veliko vprašanj, vsaj na Zahodu. Potem bi ga bilo težko obtožiti, da je zmagal nepošteno, da je prevarant, da so volitve nezakonite.
Vendar se je Kremelj odločil za to pot. Kljub dejstvu, da civilizirani svet nedavnih volitev v Rusiji ne šteje za svobodne ali poštene, teh 87,28% omogoča Kremlju, da objavi, da naj bi bil celoten narod združen okoli Putina, ruski predsednik ima polno podporo svojega ljudstva. Zato je ponovno potrdil svojo polno pravico do mandata za začetek agresivne vojne v Ukrajini in brutalno zatiranje opozicije. Ker je to volja ljudi. In kot veste, je volja ljudstva Božja volja. In to uradno glasovanje tako omogoča, da Putin 5.0 ostane vodja države vsaj do leta 2030. In najverjetneje do smrti.
Čeprav seveda Putin v resnici nima takšne javne podpore, kar posredno dokazuje sociologija. Z obstojem svobodnega konkurenčnega okolja, svobodnega tiska, neoviranega delovanja javnih organizacij, pravice do zbiranja in protesta, svobodnega sodstva, odsotnosti cenzure in policijske represije bi bil rezultat lahko povsem drugačen. Vendar pa lahko o krogu volitev v vakuumu govorite, kolikor želite, toda v resnici imamo, kar imamo.
Po mnenju strokovnjakov so na avtoritarnih volitvah rezultati predvidljivi, posledice pa niso. Ali sistem, mimoPo testni fazi v obliki volitev nihče ne more z gotovostjo reči, ali želijo odviti vijake in dati Rusom več svobode ali obratno – zategniti vijake in okrepiti represijo, sprejeti nepriljubljene odločitve. Spomnimo se, na primer, kako je po Putinovi ponovni izvolitvi leta 2018 prišlo do izjemno nepriljubljenega povišanja upokojitvene starosti v Rusiji. Dve leti kasneje je prišlo tudi do spremembe ustave, ki je “izničila” Putinove prejšnje kadence. Zato predsedniške volitve v Rusiji niso tako pomembne, kot se dogaja po njih.
Najbolj smešno (ali morda ravno nasprotno – najbolj tragično) v tej situaciji je, da Putin trdno verjame v množično podporo ljudstva. V skladu s tem meni, da je nekaj kritikov absolutnih marginalcev ali agentov, ki jih plačuje sovražni Zahod. Verjame tudi, da je država “močnejša kot kdajkoli prej”. Zato po njegovem mnenju stopnjevanje sovražnosti, še ena mobilizacija, postavljanje gospodarstva na vojno podlago in povečanje domačega političnega pritiska ne bodo imeli negativnih posledic: država bo zdržala vse, “ljudje” pa bodo “odobrili” vse.
Tako je ruskemu gospodarstvu uspelo zdržati veliko dlje in bolj samozavestno pod zahodnimi sankcijami, kot je bilo napovedano pred dvema letoma. Da, posmehljiva “nadomestitev uvoza” je imela določen pozitiven učinek, vsaj začasno. Rusija je postala odrezana od zahodnega sveta, vendar je začela aktivneje sodelovati s tako imenovanim globalnim jugom, kjer 80% prebivalstva živi in proizvede 40% svetovnega bruto proizvoda. Torej, ali so protiruske sankcije spodletele, na zabavo Kremlja? Nikakor.
Samo potrpežljivi moramo biti in počakati malo dlje (zahodni in neodvisni analitiki so zdaj določili nov rok za zlom ruskega gospodarstva – do začetka leta 2026), kremeljski režim pa se bo soočil z novo ranljivostjo. Kumulativni učinek pomanjkanja zahodnih naložb in izoliranosti od zahodne tehnologije bo vodil k zmanjšanju produktivnosti, zlasti k povečanju odvisnosti od piratske programske opreme.
Hkrati se lahko tesno sodelovanje Rusije s Kitajsko iz prednosti spremeni v strašno napako. Naraščajoča odvisnost od Pekinga trmasto in nepreklicno spreminja Moskvo v vazala, ki mu je bila odvzeta pravica. In izhod iz odvisnosti od totalitarne Kitajske ne bo tako lahek kot zavračanje sodelovanja z demokratičnim zahodnim svetom.
Hkrati bo militarizacija gospodarstva zmanjšala življenjski standard v Rusiji. Čutili se bodo tudi demografski problemi. In ko se 71-letni Putin stara, se bo boj za njegovo zapuščino okrepil. Vedno je težko napovedati, kdaj bo tiran padel pod težo moči. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da se bo to zagotovo zgodilo. In prej ko se samozavest razpoči.
Kaj naj Zahod stori v teh razmerah? No, zagotovo ne sedite na bregu reke in čakajte, da bo mimo plavalo sovražnikovo truplo. Združene države in Evropa bi se morali jasno zanesti na dve strategiji: krepitev vojaške pomoči Ukrajini do uvedbe Natovih enot v državo in povečanje pritiska sankcij. Obe strategiji sta že pokazali svojo učinkovitost, če se uporabljata jasno, hitro in brez nepotrebnega obotavljanja.
