V Rusiji, zlasti v Moskvi, že dolgo ni bilo terorističnih napadov. No, ne smemo resno, slediti propagandistom Kremlja, teroristične napade označimo za popolnoma upravičeno likvidacijo hujskačev ali napade na strateške objekte. Sabotaža – da, teroristični napadi – nikakor ne.
Spomnimo se, da je Vladimir Putin od prvih dni svoje vladavine leta 1999 Rusom ponujal novo formulo za socialno pogodbo: poskrbeli bomo za vašo varnost in pozabili boste na nekatere svoje svoboščine, ker jih tako ali tako ne potrebujete. Teroriste “navlažimo na stranišču”, vi delate in se sprostite brez strahu za svoje življenje. Toda pred uvedbo te formule so morali Rusi preživeti eksplozije v visokih stavbah, jemanje talcev v Nord-Ostu, tragedijo v Beslanu itd.
Vendar je treba priznati, da je Rusija od Putinovega tretjega mandata, ki se je začel po reorganizaciji z Dmitrijem Medvedjevim, resnično začela pozabljati na teroristične napade. Policijska država je delovala, kot piše v knjigi. Vsaj v velikih mestih, še bolj pa v Moskvi, je bil vsak kvadratni meter nadzorovan, če ne z zunanjimi in notranjimi nadzornimi kamerami, nato pa z brutalnimi varnostnimi silami z mitraljezi.
Od obsežne vojne Kremlja z Ukrajino se je togost policijskega režima le še okrepila, s tem pa naj bi se možnosti za resen teroristični napad zmanjšale (ne omenjajmo takšnih odstopanj sistema, kot je upor Prigožina, ker je ta pojav nekoliko drugačnega reda). Spomnimo se, kako so se ruske varnostne sile v zadnjih dveh letih uspešno borile proti tako “strašnim teroristom”, kot so protivojni demonstranti ali LGBT aktivisti. Zato je takšno ogorčenje med ruskim vodstvom povzročilo opozorila iz ZDA in Velike Britanije, da se v Moskvi pripravlja obsežen teroristični napad.
“Ameriško veleposlaništvo spremlja poročila, da nameravajo skrajneži v bližnji prihodnosti napasti veliko množico ljudi v Moskvi, vključno s koncerti. Ameriškim državljanom svetujemo, da se v naslednjih 48 urah izogibajo velikim množicam,« je opozorilo ameriško veleposlaništvo v Rusiji Sporočilo za medije, objavljeno 7. marca. Podobno opozorilo je objavilo diplomatsko predstavništvo Velike Britanije.
In treba je bilo razumeti, da ko Washington in London opozarjata na takšne stvari, jim je treba zaupati. Morda boste morali samo prilagoditi datum. To zdaj dobro razumejo tisti na oblasti v Kijevu, ki so bili zaenkrat skeptični glede opozoril ameriške in britanske obveščevalne službe o pripravah Rusije na obsežno invazijo. Poleg tega so vladni politiki, vključno s predsednikom Volodimirjem Zelenskim, takšna opozorila označili za “provokacijo”.
Zato so redni prebivalci Kremlja obtožili tudi “anglosaške” provokacije. Spomnimo se, kar je 19. marca na razširjenem sestanku upravnega odbora Zvezne varnostne službe dejal sam Putin: »Naj vas spomnim na nedavne, odkrito rečeno provokativne izjave številnih uradnih zahodnih struktur o možnosti terorističnih napadov v Rusiji. Vse to spominja na odkrito izsiljevanje in namero o ustrahovanju in destabilizaciji naše družbe.”
To je spet o provokacijah Zahoda (kot v izjavah v Kijevu). Toda Putin v svojem govoru dodaja še en bistven izraz: “izsiljevanje”. In zagotovo se bomo vrnili k temu.
In zdaj, tri dni po Putinovem ognjenem govoru, v katerem je zanikal vsakršno možnost terorističnega napada v Moskvi, se je ta teroristični napad zgodil. In ne samo, da se je to zgodilo, ampak je s svojim obsegom in krutostjo zajelo številne prejšnje podobne incidente, znane od čečenske vojne. V petek zvečer, 22. marca, je skupina moških, oboroženih z mitraljezi, vdrla v mestno hišo Crocus, koncertno dvorano blizu Moskve, ki je izjemno priljubljena za ruske prebivalce prestolnice. Napadalci so najprej ubili stražarje, nato pa odprli ogenj na civilne obiskovalce. Poleg tega je bila stavba sama požgana.
Številni video posnetki kažejo, da je skupina teroristov delovala izjemno profesionalno. Uspelo jim je vstopiti v dvorano nepoškodovane in se po izvedbi svojih načrtov umakniti iz nje. Zato lahko domnevamo, da so pred napadom potekali tedni priprav, strokovne organizacije in logistike. Dejstvo, da je bil sam pobeg precej čuden, kot da bi profesionalnost, ki je bila pravkar dokazana, nekje nenadoma izhlapela in kruti napadalci, kot prestrašeni zajci, dovolili, da so jih ujeli – to je druga stvar. Morda so organizatorji terorističnega napada zasnovali svoj dogodek na ta način ali pa jih izvajalci sploh niso več zanimali. Mavri so opravili svoje delo – Mavri lahko odidejo.
In kdo so bili organizatorji? Nobenega dvoma ni več, da za napadom stoji teroristična organizacija “Islamska država”. To potrjuje priznanje same ISIS in številni fotografski dokazi ter materiali ameriške in britanske obveščevalne službe, na podlagi katerih je bilo objavljeno zgoraj omenjeno opozorilo. In zdaj vračamo se k Putinovi nenamerni besedi »izsiljevanje« v zvezi s tem opozorilom. Kdaj lahko načeloma govorimo o izsiljevanju? V večini primerov, ko je nekdo prevzel ogrožajoče materiale na osebi in prisilil to osebo, da sprejme določene ukrepe v korist izsiljevalca. Zato se je kremeljski šef nejevoljno pretvarjal, da imajo “anglosasi” nekakšno ogrožajoče gradivo o ruskih oblasteh v kontekstu terorističnega napada, ki se je pripravljal v Moskvi. To pomeni, da je bodisi sam Kremelj navdihnil ta teroristični napad ali pa mu dal “zeleno luč”, da je ISIS spremenil v uporabne idiote in nato izkoristil posledice.
Spomnimo se, da je Putin po samem terorističnem napadu 20 ur ostal ponosen na tišino. V ruski prestolnici je prišlo do obsežnega napada, brutalno je bilo ubitih sto in pol Rusov. V drugi državi bi pod takšnimi pogoji državni voditelj že zdavnaj odšel na prizorišče in razglasil ognjeno filipiko. In novoizvoljeni ruski diktator ne reče niti besede. Očitno je čakal, da bodo njegovi pajdaši v tem času našli vsaj minimalen ukrajinski namig, vsaj majhno “Yaroshovo vizitko”.
Medtem se različni Solovjovi, Simonijci, Kisilevi in Zaharovi penijo na ustih, preklinjajo Ukrajince in zahtevajo najstrašnejše maščevanje zanje. Ampak vse zaman. O Ukrajini ni bilo najdenih nobenih sledi. Putin mora govoriti praznih rok, zato izumi nerazumljivo “ukrajinsko okno”, skozi katerega naj bi storilci terorističnega napada zdrsnili. Logično bi ga bilo vprašati: kdo bi moral začeti to vojno na ruski strani – morda ne na FSB?
Zanimivo je, da tudi ujeti in brutalno pretepeni, bodisi resnični bodisi fiktivni storilci napada na koncertno dvorano, še niso omenili Ukrajine z besedo ali pol. A nič hudega, ruski krvniki imajo dovolj metod, da jih prisilijo, da priznajo bodisi umor Kennedyja bodisi svojo vpletenost v sveto inkvizicijo. In takoj, ko eden od teh nesrečnikov reče besedo “Ukrajina”, bo takoj uporabljen in repliciran.
Zakaj Kremelj, ki že vodi brutalno vojno z Ukrajino, to potrebuje? To ima dva vidika. Prvič, teroristični napad bo imel posledice za rusko notranjo politiko. Vijaki bodo še bolj zategnjeni, čeprav se zdi, še veliko dlje. Trupla žrtev terorističnega napada se še niso ohladila, nekateri ruski politiki pa so ponovno izpostavili svojo najljubšo temo – odpravo moratorija na smrtno kazen v Ruski federaciji, ki bi morala še bolj prestrašiti že tako prestrašene do smrti ruske civilne družbe.
Čeprav je v tem kontekstu veliko bolj pomembno, da izvedemo novo mobilizacijo po ogorčenju nad terorističnim napadom. Domnevna brutalna dejanja napadalcev bi morala navdihniti Ruse k »sveti vojni«, tako kot so jih ruski aktivisti, ki so nekoč goreli v Odesi, navdihnili za »rusko pomlad«.
Na mednarodnem prizorišču bi bilo treba ta teroristični napad uporabiti predvsem za ogrožanje ukrajinskih oblasti. Nihče ne more upravičiti terorja proti civilnemu prebivalstvu, tudi kljub vojni. Če bi ta diskreditacija uspela, bi bilo mogoče blokirati vojaško pomoč Ukrajini. Konec koncev, kako lahko daste orožje teroristični državi?
In potem bi bilo mogoče preprečiti izvajanje načrtov, ki jih je napovedal francoski predsednik Emmanuel Macron, da bi zahodne čete poslali neposredno v Ukrajino. In te Macronove izjave so Kremlja sploh prestrašile.
Ali je Kremelj uspel uresničiti svoje načrte? Praktično ne. Edina stvar, ki jo je Rusija naredila, je bila, da se je za kratek čas predstavila kot žrtev. Da, svetovne prestolnice bodo nekaj časa sožale. No, tam ne živijo živali, ampak civilistom je vedno žal.
Toda s prehodom na Ukrajino se je izkazalo, da je popoln polom. Navsezadnje je bil programiran že po tem, ko so bili Američani in Britanci opozorjeni na bližajoči se teroristični napad v Moskvi. Morda je Putin zaradi te prekinitve načrtov postal tako nervozen, da je nepremišljeno uporabil besedo »izsiljevanje«.
