Novica o imenovanju Valerii Zaluzhnyi za veleposlanika v Združenem kraljestvu je postala prava senzacija. Toda to je izzvalo tudi veliko govorjenja in govoric. Takšno imenovanje osebja je preveč izjemno in se ne ujema z običajno diplomatsko prakso. Vzporednice s častnim izgnanstvom kažejo same sebe. In ozračje tajnosti, v katerem je bila sprejeta takšna odločitev predsednika, vzbuja globoke misli.
Ukrajinska diplomacija pod predsednikom Zelenskim je izredno neuravnotežen in kaotičen sistem. Po eni strani je vloga Ministrstva za zunanje zadeve in njegovega vodje Dmytra Kulebe bistveno omejena. In vse zato, ker je funkcijo zunanje politike in pogajanj z vodilnimi partnerji in zavezniki prevzel urad predsednika. Zato je ukrajinski minister za zunanje zadeve vse bolj prisiljen, da se omeji na funkcijo “poročnega generala”. Po drugi strani pa je kadrovska politika Ministrstva za zunanje zadeve doživela čudne spremembe. Diplomatska delovna mesta so postala kraj, kjer občasno niso imenovani strokovnjaki, ampak že izdelano gradivo. Spomnimo se nekdanjega vodje ministrstva za obrambo Andrija Tarana ali generalne tožilke Irine Venediktove. Zdaj se zdi, da bo polk diplomatov brez diplomatskih izkušenj dopolnil nekdanji vrhovni poveljnik oboroženih sil Ukrajine Valerii Zaluzhnyi.
Kljub strateško pomembnemu statusu Velike Britanije za Ukrajino naše veleposlaništvo v Londonu že dolgo deluje brez veleposlanika. Poleti po vrhu Nata v Vilni si je takratni vodja Nata Vadim Prystaiko dovolil kritizirati predsednika Volodimirja Zelenskega. Veleposlaniku ni bilo všeč dejstvo, da se je vodja države zatekel k nekoliko nesramnim komentarjem, naslovljenim na britanskega obrambnega ministra Ben Wallacea, o metodah hvaležnosti za pomoč, zagotovljeno Ukrajini. Veleposlanik je predsednikove besede imenoval “nezdrav sarkazem”. Zelenski je slišal izjavo veleposlanika. In odločeno je bilo, da se je diplomatska kariera Vadima Prystaika končala. Vendar se jim ni mudi, da bi ga nadomestili.
Sprva je bil nekdanji obrambni minister Oleksii Reznikov prepeljan na mesto veleposlanika v Veliki Britaniji. Februarja so se pojavile govorice, da bi lahko zunanji minister Dmytro Kuleba sam odšel v megleni Albion. Toda 7. marca je Zelenski v svojem večernem nagovoru državi povedal, da Valerija Zaluzhnyja pošilja v London.
“General Valerii Zaluzhnyi mi je o tej usmeritvi povedal zase – diplomatsko. Ministrstvo za zunanje zadeve Ukrajine je poslalo zahtevo za agrément. Naše zavezništvo z Veliko Britanijo je treba le še okrepiti,” je na kratko pojasnil predsednik.
Za takšno odločitev je govoril tudi zunanji minister Dmytro Kuleba. Kar pa je precej pričakovano glede na trenutno monovertikalo moči v Ukrajini. Nekdanji vrhovni poveljnik naj bi imel izobrazbo na področju mednarodnih odnosov. No, le da je treba angleščino nekoliko zaostriti.
“Predsednik že zelo dolgo išče najmočnejšega možnega kandidata za to mesto v Londonu. Ena ključnih zahtev je bilo razumevanje vojaškega konteksta, saj Velika Britanija ni le naša posebna strateška partnerica,” je dejal zunanji minister.
Po besedah Kulebe je Zaluzhnyijevo imenovanje v London zelo častna misija. In iz glavnega mesta Britanije lahko vzpostavite vezi z državami globalnega juga. “Prepričan sem, da bo Valerii Zaluzhnyi ena najbolj spoštovanih osebnosti in da bo prinesel številne koristi ne le za dvostranske odnose z Britanijo, temveč tudi za zakulisno diplomacijo z državami Azije, Afrike in Latinske Amerike,” je dejal Dmytro Kuleba v zraku teletona 7. marca.
Verbalno je vse videti preveč popolno, da bi bilo popolnoma resnično. Težava ni le v tem, da je Zaluzhnyi poklicni vojak, ki nima izkušenj z diplomacijo. Imenovanje osebe brez ustreznih veščin v ključno državo na svetu sredi vojne je dvomljiva odločitev z vidika racionalnosti. Čeprav je Zelensky dejal, da se Zaluzhny strinja s takšno ponudbo in sam prosil za diplomatsko službo, od 8. marca ni bilo uradnih izjav o tej zadevi od nekdanjega vrhovnega poveljnika. Poleg tega so sredi sage z razrešitvijo Zaluzhnyija že obstajale informacije, da je bilo generalu ponujeno mesto veleposlanika. In potem je nekako zavrnil. Kaj se je spremenilo v mesecu in pol?
Obstaja še en vidik diplomatske odločitve Zelenskega. In ni zelo iskren. Namesto tega ima posebno zavistno politično konotacijo. Ni skrivnost, da sociologi že več mesecev vključujejo ime Zaluzhnyi v svoje ankete, da bi razumeli politične preference Ukrajincev. In v teh anketah je bil nekdanji vrhovni poveljnik samozavestno pred sedanjim predsednikom. Poleg tega je bil jasen trend padca bonitetne ocene Zelenskega v ozadju ohranjanja zaupanja v Zaluzhnyi. Nedavne študije so pokazale, da bi Zelenski izgubil volitve za vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine brez možnosti, če bi se strinjal z njihovim sodelovanjem.
Ni skrivnost, da so mnogi videli Zaluzhny kot pravo alternativo Zelenskemu. V tem ni nič presenetljivegaZa oblasti se je nabralo veliko vprašanj. In družba ne more biti v stalni realnosti brez alternativ. Zaluzhnyi je bila legendarna osebnost, ki je združila Ukrajince iz različnih regij. Če bi se odločil za politiko, bi verjetno imel dobre možnosti, da se bori za oblast. Težava je v tem, da general sam nikakor ni omenil sodelovanja v politiki. Zdaj je ta udeležba še toliko bolj dvomljiva.
Seveda lahko trdimo, da bo diplomatsko delo Zaluzhnyiju odprlo pot veliki politiki. General bo pridobival izkušnje, vzpostavljal tesno komunikacijo s svetovnimi voditelji in se redno pojavljal v vodilnih medijih. In s položaja veleposlanika v Veliki Britaniji se bo po določenem času vrnil v Ukrajino, da bi zmagoslavno sodeloval v volilni kampanji. No, ta različica ima teoretično tudi pravico do življenja. Toda ali ni za vojaka pretežka naloga, da postane moder in učinkovit diplomat in politik?
Zelenskijeva odločitev je prava, če jo gledamo z vidika boja za oblast. Dejansko na volitvah izloči morebitnega konkurenta in ga pošlje v glavno mesto tuje države. Z vsem spoštovanjem Zaluzhnyijevih zaslug ni genij, ki bi se hkrati ukvarjal s kompleksnim diplomatskim delom in gradil svojo politično moč v Ukrajini. V Ukrajini je nemogoče narediti politično kariero na daljavo. Zato si lahko urad predsednika za nekaj časa oddahne. Znebil se je nevarnega političnega nasprotnika. In na političnem obzorju ni številk, ki bi lahko tekmovale z njim. Toda z vidika koristi takšne odločitve za Ukrajino vprašanje ostaja odprto. Zdi se, da bi Zaluzhnyijeve izkušnje lahko bile koristne drugje.
Vendar je vredno razmisliti o drugi točki. Ali bi lahko bila izjava Zelenskega o imenovanju Zaluzhnyi za veleposlanico podana brez njenega soglasja s samim Zaluzhnyijem? Dvomljiva. Če se je Zaluzhnyi zavestno strinjal, da zavzame takšno stališče, je to njegova izbira. Toda takšno imenovanje resno uničuje mit o generalovem političnem potencialu.
Ali se Ukrajincem ni mudi, da bi si ustvarili novega idola in ga postavili na predsednikov stol v odsotnosti? Ali ga niso obdarili z nekaterimi nenavadnimi lastnostmi? Zelo malo kariernega vojaškega osebja je lahko uspešnih politikov. Toda razočaranje nad oblastmi ni izginilo. Nasprotno, obstaja težnja po povečanju nezadovoljstva z učinkovitostjo njegovega dela. Zelenski lahko zdaj misli, da je izgubil nevarnega konkurenta. Toda usoda lahko oblastem še vedno predstavlja nepričakovana presenečenja.
