2. decembra 1823 je takratni ameriški predsednik James Monroe iz govorniškega odra ameriškega kongresa imel sedmi nagovor kongresnikom. V svojem govoru je na predlog državnega sekretarja Johna Quincyja Adamsa izjavil, da se v takratni svetovni geopolitiki oblikuje obstoj dveh političnih sfer: v Evropi (ta »stari svet«!) in na ameriški celini (tako v severnem kot južnem delu).
Ta dva svetova, kot ju je opredelil predsednik, bi morala uvesti načelo nevmešavanja (“nevmešavanja”) v notranje zadeve (v primeru Združenih držav, v evropske zadeve, v primeru Evrope, v ameriške zadeve). S tem v mislih je Monroe pozval tudi k potrebi po ustavitvi vseh kolonialnih kampanj na zahodni polobli (“nekolonizacija”).
Korist ameriških interesov od doktrine, ki je bila poimenovana po predsedniku, ki jo je predlagal, je bila očitna: država, ki je sama dosegla neodvisnost od nekdanje metropole le štiri stoletja prej, se je zaščitila pred nadaljnjimi možnimi posegi.
In prepoved evropskih držav, da nekako vplivajo na stanje, zlasti v Srednji in Južni Ameriki, ni samo zaščitila tamkajšnjih držav, ki so se začele pojavljati na pepelu španskega in portugalskega imperija, temveč so ustvarile tudi vakuum za nove sile, ki so prevladovale v regiji, med katerimi so bile Združene države tiste, ki so v naslednjih desetletjih uspele postati vodilne – seveda, nenazadnje zaradi uspešne kombinacije sočasne vojne (z Mehiko v letih 1846-1848). diplomacija (Oregonska pogodba iz leta 1846) in trgovina z ozemljem (na primer z ruskim imperijem nad Aljasko leta 1867).
Na splošno je bil do začetka 20. stoletja izolacionizem Združenih držav v veliki meri upravičen – v notranji kuhinji je bilo dovolj dela – in obvladovanje prostranstev celo istega divjega zahoda je bilo še vedno okupacija. In potem je prišlo do državljanske vojne v 1860-ih, ki je uradno odpravila suženjstvo, vendar že več desetletij (in odkrito povedano, več kot 100 let) tema rasizma, ki je tesno povezana s tem pojavom, ni nikjer izginila, zlasti v južnih državah.
Z Monroejevo lahkotno roko je njegova doktrina prevladala med splošnim ameriškim političnim in javnim diskurzom, tudi ko je v zadnji četrtini 19. stoletja postalo očitno, da sta se v Evropi oblikovala dva vojaško-politična bloka, sovražna: Trojna zveza (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) in Antanta, sestavljena iz doslej stoletnih sovražnikov (Velika Britanija, Francija (ki se je, mimogrede, v 18. stoletju uspela boriti med seboj in zunaj Evrope – prav v Ameriki celina) in Ruski imperij).
Konec koncev, zakaj bi moralo biti drugače: potencialno nasprotujoče si strani v resnici niso posegale v zahodno poloblo Zemlje – načrti so vključevali prerazporeditev vplivnih območij, predvsem v sami Evropi, pa tudi v kolonialnih posesti istih evropskih držav v Afriki in Aziji.
Zato se je z izbruhom Velike vojne v Evropi Washington poskušal držati dobre stare nevtralnosti na vojaško-političnem področju, čeprav ameriškim finančnim krogom nič ni preprečilo, da bi postali morda najpomembnejši dobavitelji orožja, vojaške opreme, hrane in goriva silam antante.
Kljub temu se je izolacionizem v Združenih državah uradno ohranil tudi po smrti 100 ameriških potnikov (od skupno 1.198), ki so se utopili 7. maja 1915 na britanski ladji Lusitania iz nemškega torpeda ob obali Irske. Čeprav je sama tragedija povzročila gibanje pripravljenosti v Združenih državah, ki je želelo na vse možne načine prispevati k pripravi Američanov na vojno, ki se je še vedno dogajala in vse bolj dosegala zastoj, se je spremenila v neskončno pozicijsko soočenje v jarkih.
Vendar pa je apetit nemškega imperija za Atlantik naraščal. In nenazadnje, spodbujala jih je enaka nevtralnost Združenih držav, ki so se nekje celo začele dojemati kot šibkost. Prišlo je do točke, da je nemška diplomacija začela vse bolj obračati sosednjo Mehiko proti Združenim državam in jo spodbujala, da začne vojno za vrnitev južnih držav, ki so jih “vzeli” v 19. stoletju (oh, ti izleti v temo “zgodovinskih dežel” v svetovni geopolitiki nas ne spominjajo na nič?!).
V primeru nove vojne med ZDA in Mehiko bi se ZDA verjetno še naprej ponovno pridružile evropskemu gledališču operacij in premagovale težave na svojih južnih mejah. Zato je v tajnem telegramu ministra za zunanje zadeve nemškega cesarstva Arthurja Zimmermanna nemškemu veleposlaniku v Združenih državah z dne 19. januarja 1917 ponovno obstajal predlog za komunikacijo z mehiško stranjo glede možnosti oblikovanja skupnega vojaškega zavezništva proti Združenim državam.
In čeprav je na koncu Mehika zavrnila nemško zahtevo, prestrezanje”Zimmermanov telegram” je britanska obveščevalna služba prenesla na ameriško stran in postal neposreden razlog za vstop Združenih držav v vojno (navsezadnje odprt poskus poseganja na ameriško ozemlje).
2. aprila 1917 je predsednik Woodrow Wilson pozval kongres, naj razglasi vojno, 6. aprila pa so bile Združene države v vojni z nemškim imperijem. Vendar so Združene države še naprej formalno ostale neuvrščene, čeprav so se borile na strani Antante. Na koncu je videz ameriške vojske bistveno prevladal nad tehtnico v korist zaveznikov Antante in prispeval k njihovi zmagi v svetovni vojni. Združene države so bile neposredno vključene v povojno ureditev sveta – januarja 1918 je Wilson v govoru kongresu ponudil svojo vizijo svetovnega reda, ki je bila osnova njegovih štirinajstih točk. Jeseni 1921 in pozimi leta 1922 je ameriška prestolnica postala sedež mednarodne pomorske konference, kjer so razpravljali o omejitvi oborožitve in reševanju problemov Daljnega vzhoda in bazena Tihega oceana glede na razmere, ki so se razvile po prvi svetovni vojni.
In čeprav so po veliki vojni Združene države imele vse možnosti za okrepitev svojega političnega vpliva, še posebej, ker so na gospodarskem področju odnosi s preostalim svetom postali bolj integrirani (primer je svetovna gospodarska kriza leta 1929), so se diplomatsko in vojaško Združene države vrnile k svoji predvojni strategiji “izolacije”. In v času, ko so zahodne demokracije, pri oblikovanju katerih so se pridružile Združene države, začele ogrožati fašizem, nacionalsocializem in komunizem, se je Washington bolj ukvarjal z domačimi vprašanji. Seveda je bilo v ameriški družbi v Evropi dovolj simpatičnih podpornikov avtoritarnih režimov in demokratičnih sil, vendar so oblasti v uradni retoriki ostale nevtralne.
Morda je bil prvi ameriški odziv na oblikovanje osi Rim-Berlin-Tokio poziv predsednika Franklina Roosevelta 5. oktobra 1937 za njegovo mednarodno izolacijo kot agresorji. Vendar pa je Washington predlagal, da jih omejimo ne z vojaškimi sredstvi, ampak samo z gospodarskim pritiskom.
Takšni protiukrepi niso delovali in dve leti kasneje se je začela druga svetovna vojna, v katero so se Združene države leta 1941 začele aktivneje vključevati. Prvič, s podpisom zakona o zakupu posojil 11. marca, ki se je poleg podpore Velike Britanije do oktobra razširil na pomoč ZSSR. Julija so ameriške čete v podporo britanski mornarici pristale na Islandiji in prevzele odgovornost za zaščito vojaških konvojev v Veliki Britaniji in ZSSR v okoliških vodah pred napadi nemških podmornic. Po napadu japonske letalske in podmorske flote na Pearl Harbor 7. decembra so Združene države neposredno vstopile v drugi zaporedni svetovni vojaški spopad.
Do leta 1945 je ameriška vojska sodelovala v bitkah v Franciji, Italiji, Tuniziji, Alžiriji, Maroku, Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu ter v Tihem oceanu in jugovzhodni Aziji. Na koncu so bile ZDA med zmagovalnimi silami, ki so že drugič urejale povojni svetovni red – začenši v Teheranu, nato na Jalti in končno v Potsdamu. Združene države so tudi “naselile” ključne organe, vključno s sedežem Združenih narodov, globalne mednarodne organizacije, ki naj bi ohranila in okrepila svetovni mir in varnost. In čeprav, odkrito rečeno, so ZN od prvih let svoje ustanovitve to storili slabo (začetek hladne vojne, predvsem med nedavnimi zavezniki Združenih držav in ZSSR, primer tega pa je vojna v Koreji), tudi glede na samo dejstvo njegovih dejavnosti v Združenih državah, si niso mogli več privoščiti, da bi se vrnili k izolacionizmu.
Še posebej v ozadju, ko so demokratične države zahodne Evrope, ki so bile gospodarsko podprte, po ameriškem “Marshallovem načrtu”, začele ogrožati ZSSR, ki se je okrepila tudi med drugo svetovno vojno. In ko je značilnost več desetletij druge polovice dvajsetega stoletja postala, če ne oboroževalna tekma med Washingtonom in Moskvo ali hibridni spopad med varnostnimi zavezništvi Nato (de facto pod vodstvom ZDA) in Varšavskim paktom, ki ga vodi ZSSR, potem neposredna ali hibridna udeležba ameriške ali sovjetske vojske (pa tudi vseh vrst “upornikov”, ki jih podpira sovjetska ali ameriška stran) v oboroženih spopadih in udarih v različnih delih sveta, od Latinske Amerike do Azije.
In še bolj v razmerah, ko je ameriška stran zmagala v tem spopadu in poleg statusa de facto vodje zahodnega sveta pridobila vlogo “demokrata” nekdanjih držav, odvisnih od ZSSR, ali njenih nekdanjih subjektov (zlasti same Rusije). Na žalost so zahodni intelektualci sprejeli kot zdravilo tezo o popolni zmagi demokracije v svetu (vsaj v njeni absolutni večini), ki je pompozno opisana kot “konec zgodovine”.
Čeprav je v resnici zgodovina prestala le še en krog in po desetletju “Bushevih nog”, so AmeričaniIzkazalo se je, da naslednik ZSSR, Ruska federacija, kot se je izkazalo, ne more postati demokratična država (kot navsezadnje mnoge druge postsovjetske republike, in ukrajinska pot v tej zadevi še zdaleč ni enostavna). Pa tudi Kitajska, Iran … Pa tudi Severna Koreja, Sirija, Venezuela … In vendar…
Danes, na predvečer predsedniških volitev v Združenih državah, lahko slišite retoriko, da je za Združene države bolje, da zdaj poskrbijo zase, ker je dovolj notranjih vprašanj. In vprašanje meje z Mehiko je boleče. In nezakoniti priseljenci. Kaj pa pomoč podjetjem? Kaj pa nadomestila za brezposelnost? Kaj pa socialna komponenta na splošno? Celo Putin je v intervjuju za Carlsona dejal, da ima uradni Washington dovolj svojih težav!
In seveda je skušnjava, da bi si zatiskali oči pred mednarodnim problemom v razmerah, ko so konflikti, bodisi že “vroči” ali potencialni, tisoče kilometrov oddaljeni od vas, zelo velika. In zelo enostavno ga je posredovati volivcem, od katerih ga bodo mnogi zagotovo podprli. Toda ali bi morali ameriške vojake kasneje poslati na Zahodno ali Drugo fronto, če je mogoče preprečiti vojne? In ali ni samo v svetu, kjer je treba premagati naslednjo “os zla”, da lahko Amerika spet postane “velika”? Vsaj v to želim verjeti.
