septembra 2022. Eksplozija. Za njim je na desetine, stotine drugih. Obstreljevanje poteka že več ur. Ukrajinska vojska drži svoj položaj v smeri Bakhmuta. V bližini jarka zadene lupina. Eden od vojakov pokliče na pomoč. Britanec Paul Ogilvy, ki se je pridružil vrstam oboroženih sil od začetka obsežne invazije, se odzove. Naredi korak, noga se potopi. Kljub temu ni bolečine. Vojak že nekaj časa misli, da je ostal brez noge. Moški bo evakuiran v nekaj urah. Med reševanjem bo prejel še eno poškodbo.
Britanski vojak Paul Ogilvy je na rehabilitaciji že skoraj leto in pol. Zdravniki Ternopil so uspeli rešiti prostovoljčevo nogo pred amputacijo. Paul okreva in zadnjih pet mesecev živi z lokalnim prostovoljcem Jaroslavom Kolodiyjem.
Pripovedujemo zgodbo o Paulu Ogilvyju, ki je prišel pomagati Ukrajincem v vojni in se kljub hudim ranjenim pripravlja na vrnitev na fronto.
“Ti si več brez bergel!”
Hrupno dvigalo bolnišnice Ternopil se ustavi v drugem nadstropju. Glasen smeh prihaja s hodnika. Na kavču nasproti vrat dvigala sedita dva vojaka v civilnih oblačilih – 28-letni Mykola iz Ivano-Frankivska, ki je prišel na posvet pred operacijo, in 54-letni Paul iz Londona. Danes je Pavel prispel v bolnišnico s prostovoljcem Jarosławom Kolodiyjem, ki je prinesel pomoč bolnišnici: celoten hodnik je napolnjen s škatlami in invalidskimi vozički. Ortopedski kirurg Serhiy Gariyan, ki izvaja operacije na ukrajinskih vojakih, hitro hodi po njem.
“Sergej, te lahko dobim za minuto? Prinesli smo pomoč iz Avstrije, potrebujemo fotografijo za poročilo,« pravi Jaroslav in poziva vojsko, naj fotografira.
Od leve proti desni vojaki Mykola, Serhiy Hariyan, Yaroslav Kolodiy in Paul Ogilvy ()
“Paul, boš odpeljal taksi domov?” vpraša Jaroslav in pohiti na posel. Pavel hodi po bolnišničnem hodniku. Utrujeni ranjeni vojaki iz različnih delov Ukrajine ležijo v oddelkih. Nenadoma se sliši klicaj iz enega od oddelkov.
»Pavel! To je Hollywood! Lep! Že zdaj ste brez bergel! Kako je moja noga? Haha! Vse je v redu, ujame Wi-Fi. 5G!” pravi ranjeni vojak in pokaže kovinsko konstrukcijo v nogi.
“Oh ja! V bolnišnici imam veliko prijateljev,« se Paul nasmehne in ne hodi do dvigala, ampak do stopnic, da se spusti v prvo nadstropje. Na poti do izhoda se bo moškemu približalo še nekaj zdravnikov, da bi vprašali o njegovem dobrem počutju.
“Prijatelj mi je rekel, da me bo zagotovo potegnil ven”
Pavel odpre vrata velike in prostorne hiše jaroslavske družine, kjer živi že več kot pet mesecev. Igriv dalmatinski Deutsche pokuka izza vrat. Pes je zadovoljen z ljudmi, se drgne ob plašč in na njem pusti madež belega krzna.
Nemški pes
Vojak sedi za kuhinjsko mizo, na kateri ležijo njegove opombe o ukrajinskem jeziku. Pavlova noga je bila utrujena. Za človekom rdeče bergle stojijo ob steni. Paul jih ni uporabljal dva tedna in je lahko celo prehodil kilometer in pol brez njih. Pravi, da ima težave s cirkulacijo zaradi neudobnih čevljev, čez nekaj dni pa bo imel nove čevlje.
Paul je v Ukrajini od leta 2022 in včasih pogreša rodni London. Paulova mama je medicinska sestra, njegov oče pa vodovodar. V Anglijo so se preselili z Jamajke. Pavel je bil na Jamajki samo enkrat, pri 11 letih. Ne spomni se, o katerih poklicih je sanjal kot otrok, in je pri 16 letih najprej oblekel vojaško uniformo.
Vojak Paul Ogilvy
“Ko sem bil star 18 let, sem šel na Hrvaško in se tam boril pet let. Po tem sem delal v dveh varnostnih podjetjih, vendar to ni bilo tako zanimivo. Na Hrvaško sem odšla, ker sem iskala pustolovščino in želela narediti pravo stvar. Na Hrvaškem je bila vojna, primanjkovalo jim je ljudi. Bil sem na usposabljanju in spoznal tri britanske vojake, ki so me prosili za prostovoljno delo. Strinjal sem se, čeprav sem pravkar prejel dobro opravljeno. Zame vojna nikoli ni bila povezana z denarjem, nikoli nisem veliko zaslužil z vojno. Sploh si nisem mislil, da bom plačan, ko bom prišel v Ukrajino,« pravi Paul.
On gre v svojo sobo. Nekaj minut kasneje prinese debelo knjigo o posebnih operacijah na Hrvaškem, ki mu jo je podaril znanec generala. Med starimi fotografijami je njegova fotografija.
“Med vojno na Hrvaškem smo veliko delali za sovražnikovimi linijami. Veliko je bilo ranjenih in ubitih. Morali smo zapustiti mrtve. Njihove družine so zaradi tega zelo trpele, zato sem nehal hoditi na pogrebe. Sorodniki so vprašali: “Kje je moj sin?” Nisem mogel reči, da je bil tvoj sin ustreljen v glavo in da sva ga morala pustiti 20 milj od spredaj,« pravi Paul.
Vojak je vedel za rusko-ukrajinsko vojno od samega začetka, od leta 2014. Njegovi prijatelji, s katerimi se je boril na Hrvaškem, so prišli trenirati ukrajinske vojake. Pavel pravi, da ga je nekdo nenehno poskušal vleči v Ukrajino. Vendar ni hotel priti, ker je želel mirno življenje. Ni si mislil, da se bo leta 2022 začela obsežna vojna.
“Leta 2022 se je šest mojih prijateljev odločilo za odhod v Ukrajino. Z njimi nisem šla iz smešnega razloga – morala sem si zdraviti zobe. Moji prijatelji so prišli na vadbišče v Yavorivu, ki je bilo kmalu bombardirano. Imel sem srečo, da sem prišel kasneje. Toda ko so se moji prijatelji pripravljali, sem vedel, da bom zagotovo šel v Ukrajino,« se spominja Paul.
Njegovi sorodniki niso bili jezni na to izbiro. Sprva se je Pavel boril v vrstah Mednarodne legije, kasneje pa je bil premeščen v 10. ločeno gorsko napadalno brigado “Edelweiss”.
“Morda je bila moja družina jezna samo zato, ker sem zapustil legijo in se dobrih šest mesecev nisem pogovarjal z nikomer. Šla sem v ukrajinsko enoto, ki se ni začela iz nič. Moja družina je želela vedeti, zakaj. Zelo težko mi je bilo vse razložiti,« pravi vojak.
Paul Ogilvy je prišel v Ukrajino leta 2022
Pavel pravi, da je jack vseh poslov v vojski: njegove naloge so povezane z izvidništvom in napadom, uporabo različnih orožij. Prejel je poškodbe, zaradi katerih je septembra 2022 skoraj izgubil nogo v bližini Soledarja v regiji Doneck. Spominja se, da so Rusi napadli položaje ukrajinske vojske in napadli s tanki, topništvom in brezpilotnimi letali.
“Tam sva ostala dve noči. Rusko topništvo je začelo delovati ob 8. uri zjutraj in končalo ob 20. uri. Takrat nas niso mogli ujeti. Nekega dne sem zaslišal eksplozijo. Vojak Taras je prosil za pomoč, ker je bil ranjen. Spoznal sem, da se ne morem obrniti. Poskušal sem vstati – in zdelo se mi je, da mi je noga padla. Drugega vojaka sem prosil, naj mi nanese žrebček. Pogledal mi je nogo in rekel: “Oh, ne…” Mislil sem, da mi je bila noga pravkar odtrgana. Na mene je bil nanesen vodnik. Videli so nas ruski brezpilotni zrakoplovi, nismo se mogli evakuirati. Vendar pa je moj prijatelj rekel, da me bo zagotovo spravil od tu. Prosil sem jih, naj počakajo, da Rusi ne bodo pozorni na nas. Poskušal sem jih prepričati, da je moja noga v redu in da si je zlomljena,« pravi Paul.
Kljub granatiranju so prišli vojaki iz njegovega voda, da bi se evakuirali. Eden od njih je izgubil nogo, ko je stopil na past. Večkrat so poskušali spraviti Pavla ven, vendar so Rusi napadli z brezpilotnimi letali in spustili granate.
“Fantje so bili poškodovani in so me poskušali izvleči. Ko so me spet vrgli, sem se moral plaziti v jarek. Uspelo mi je stabilizirati nogo. Nisem imela bolečin, samo noga je bila pod zelo čudnim kotom. Razen tega sem vedel, da je v njej luknja, vendar se nisem zavedal, kako slabo je. Ure in ure nismo mogli ven ven. Čez nekaj časa so me fantje potegnili ven, granatiranje se je nadaljevalo, spet sem bil ranjen, vendar sem imel srečo, da sem preživel,” se spominja vojak in dodaja, da vse to ni bilo tako impresivno, kot so vsi vajeni videti v militantih.
Po tem je bil hospitaliziran s številnimi ranami in zlomi v Dobropiliji, kasneje pa v Varashu v regiji Rivne.
“Moji sorodniki so bili srečni, ker nisem v vojni in mi noga ni bila amputirana. To me je nekaj dni nesrečilo. Moje sestre in brat so želeli priti, vendar sem rekel, da mi ni treba. Imajo veliko dela in lahko varno komuniciramo prek Zooma in socialnih omrežij, moji nečaki mi zjutraj vedno pišejo. Prejmem na stotine sporočil: “Kako si? Kaj delaš? Kaj ješ?« pravi Pavel.
Vojak Paul Ogilvy
“Resnično želim teči”
Britanski prostovoljec Sean Hopkins, ki pomaga Ukrajini od začetka obsežne invazije, je Paulu pomagal priti v Ternopil in spoznati Yaroslava Kolodiya. V Ternopilu so kirurgi uspeli rešiti Polino nogo zaradi osteosinteze. Shaun Hopkins je lahko našel posebne vsadke v Avstraliji, saj v Ukrajini niso bili na voljo. Iskanje in dostava sta trajala šest mesecev. V Ternopilu je Pavel lani opravil dve operaciji, po katerih ga je Jaroslav povabil, naj živi v svoji hiši.
»Yaroslav je pomagal, prinesel veliko stvari, veliko prevedel. Tako sva postala zelo dobra prijatelja. Imel sem veliko srečo, da se je ponudil, da ostane z njim. Nameraval sem najeti stanovanje, ker me življenje v bolnišnici samo spravlja ob pamet. Jaroslavova družina mi je všeč, vendar priznam, da sem skoraj ves čas doma. Sem introvertna, zato mi ni težko. Poleg tega okrevam in postajam vse manj odvisen od drugih,« pravi vojak.
Pavel gleda v nogo. Pravi, da ves čas boli, vendar se vsak dan izboljšuje. Z njim se ravna in ne mara biti dramatičen. Vsako jutro se začne ob 8.00. S pomočjo posebne naprave ogreje koleno, nato opravi posebne vaje. Pred kratkim zjutraj se je Paul lahko raztegnil in se dotaknil nog. Na splošno potrebuje 4-5 ur na dan za treniranje. Če bo vse naredil marljivo, bo lahko tekel avgusta ali septembra. Zdravniki obljubljajo, da bo popolno okrevanje mogoče doseči v enem letu.
“Naslednji teden grem v telovadnico. Resnično želim začeti teči. Da bi to naredil, moram tudi izgubiti težo. Verjetno ste opazili, da v bolnišnici po operacijah vse vojaško osebje pridobi na teži. Vaditi moram dve uri zjutraj in dve uri zvečer, nato pa bo moje telo postalo močnejše. Na Hrvaškem sem si zlomil koleno in potreboval sem eno leto, da sem spet hodil in tekel. Po tem je še eno leto trpel zaradi bolečine in je bil v popolni agoniji. Ko sem šest mesecev kasneje zapustila Hrvaško, sem se morala odločiti za posebne masaže. In potem sem se nekega dne zbudil in nisem čutil nobene bolečine,« pravi Paul.
Po mestu se premika predvsem s taksijem in ugotavlja, da Ternopil ni zelo primeren za invalide.
Zastava v hiši Yaroslava Kolodiya ()
“Skoraj sem ubil svojega prijatelja, ker nisem razumel dovolj hrvaščine”
Poleg fizičnega treninga Pavel trenira tudi svojega ukrajinca. Lahko se razume na vsakodnevni ravni. Vendar pa pravi, da bo naslednje leto učil več, da bi nadaljeval svojo službo.
“Tekoče govorim hrvaško. Na Hrvaškem ni bilo veliko ljudi, ki bi govorili angleško, zato so se morali naučiti lokalnega jezika, ni bilo interneta. Skoraj sem ubil prijatelja, ker nisem razumel dovolj hrvaščine. To je lekcija, ki jo učim vse. Tujci lahko ustvarijo težave za enoto, kjer vsi govorijo ukrajinsko. Zato se moram naučiti ukrajinščine, ker je od nje odvisno moje življenje. Prav tako je zelo nevljudno priti v tujo državo in ne govoriti njenega jezika. To se mi zdi zelo žaljivo,« pojasni Pavel.
Piše zapiske in bere besede in besedne zveze v ukrajinščini. Paul pokaže aplikacije za učenje jezikov, ki jih ima v telefonu. Eno od aplikacij plača njegova sestra.
“Prva stvar, ki sem se je naučil pisati v ukrajinščini, je bilo moje ime in priimek. Kajti prej, ko so morali zdravniki izpolniti nekaj dokumentov, so se samo paničili, ko pa sem sam napisal svoje ime, priimek, datum rojstva, so bili vsi srečni,« se nasmehne Pavel.
“Letošnje leto ne bo uspešno”
Pavel pravi, da zanj vojna še ni končana. Namerava se vrniti in kupiti opremo z lastnim denarjem: dva neprebojna telovnika in oklepne plošče, komplet za prvo pomoč, očala itd. Kmalu bo prejel nočne znamenitosti in načrtuje nakup termične kamere. In to je le polovica tistega, kar je potrebno.
“Močno verjamem v zmago Ukrajine. Zmagujemo, samo ljudje ne razumejo, kako izgleda zmaga. Vedno je veliko obupa in solz. Letošnje leto ne bo preveč uspešno, ker obstaja Amerika, ki deluje kot luknja, obstaja Evropa, ki potrebuje predolgo, da sprejema odločitve. Obstajajo ljudje, ki ne razumejo pomena vojne. Ko sem prišel v taksi, mi je voznik povedal, da ne želi iti na fronto, ker ne želi umreti. Če bi prišlo do vojne v Angliji in bi eden od Angležev to rekel, bi bil strašno jezen. To ni pošteno do mojegaX prijatelji, ki se borijo že mesece in ne vidijo svojih žena in otrok,« pravi vojak.
Prepričan je, da so Ukrajinci dobri vojaki, vendar novinci potrebujejo več usposabljanja za boljšo uporabo orožja in občutek kohezije. Pripravljen je pomagati in se še naprej boriti.
»Rusija se je izognila temu, kar je storila leta 2014. Vrnil se bom, ker imam občutek nedokončanega posla. Ko sem se pridružil ukrajinski enoti, sem začel delati in pridobivati zaupanje. Dokazati se morate, da se bodo ljudje navadili na vas, da vas bodo razumeli. Vse je odvisno od zaupanja, saj potem dobite več misij. Včasih so misije zelo težke, toda ko jih dokončate, dobite izkušnje. Ljudje vam bolj zaupajo, vendar naloge postanejo nevarnejše,« pravi Pavel.
