Tema možnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo se občasno pojavlja v celotni vojni. Izjave na to temo se tradicionalno ne končajo z ničemer, so pozabljene – in čez nekaj časa se ponovno pojavijo. Včasih celo iz istih tem mednarodnega prava, ki so pred nekaj meseci že poskušali organizirati pogajanja med strankami v polnopravni vojni v središču Evrope.
Tako je Turčija, ki je lani poskušala za pogajalsko mizo pripeljati dva Volodimirja, Zelenskega in Putina, staro pesem spet vlekla na nov način. Zunanji minister Hakan Fidan je pred kratkim dejal, da je “prišel čas za začetek dialoga”. Povedal je po srečanju z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom. Izjavil je, da ga načeloma vodijo dokaj logični premisleki – kot je takrat odkrito pojasnil. Pravijo, da sta obe strani v konfliktu dosegli točko, ko ne bosta mogli doseči ničesar več, zato se je treba pogajati.
In vse je v redu. Če pozabimo, da Rusija ne bo vodila nobenih pogajanj. In ne govorimo o pokrajini v obliki Vladimirja Medinskega, ki smo jo videli v Istanbulu leta 2022, ampak o resničnih pogajanjih. Agresorska država, vsaj dokler Vladimir Putin ne preneha biti diktator, ne bo začela nobenih pogajanj. Ali turške oblasti ali izkušeni politik Recep Tayyip Erdogan (jasno je, da vodja turškega zunanjega ministrstva ni ukrepal na lastno pobudo) to razumejo?
Seveda jih imajo. Tako kot posebni predstavnik Ljudske republike Kitajske Li Hui, ki se je pogovarjal z Moskvo, voditelji EU in ukrajinskimi oblastmi, razume absurdnost svojega naslednjega potovanja na Zahod. Zakaj se ti pozivi k pogajanjem ali namigi o njihovi nujnosti pojavljajo vedno znova?
Razlogi so lahko različni. In večinoma nimajo nič skupnega z Ukrajino in skoraj nič z Rusijo. Erdogan na primer potrebuje pogajanja ali vsaj govori o pogajanjih, da bi še naprej dokazoval, da je vpliven regionalni akter. Turčija ima v regiji svoje interese – Azerbajdžan, Iran, Sirijo in kurdski faktor. Da bi turški predsednik lahko ukrepal v vseh teh razmerah z močnega položaja, mora imeti ustrezno podobo. Podoba osebe, ki lahko rešuje kompleksna geopolitična vprašanja.
Interesi Kitajske so bolj globalni. Načeloma jih nihče ne skriva – to je bipolarni svet, svet, razdeljen na dva dela, na dve sferi vpliva – Washington in Peking. Svet, v katerem Rusija dobi mesto mlajšega partnerja – pravzaprav privesek surovin. Mimogrede, kitajske oblasti so pred kratkim naredile zanimivo potezo, ki resno omejuje število svojih bank, ki lahko trgujejo med kitajskimi in ruskimi podjetji.
Pravzaprav je to nekakšno “ozko grlo”, ki podjetja, ki so jih komunistične oblasti izbrale za sodelovanje z Rusko federacijo, spreminja v monopoliste. Z ustreznimi posledicami. V obliki, recimo, zmožnosti znižanja cene svojega blaga, da bi, relativno gledano, ruskim partnerjem dali ne en domači avto, ampak polovico za določeno število sodčkov nafte ali kubičnih metrov plina.
Razlog za to je tudi preprost in jasen – gospodarske razmere na Kitajskem se slabšajo, zato, če se lahko pogajate za več surovin (ogljikovodikov, lesa itd.) od partnerja, ki nima prave alternative, je vredno storiti. In kaj ima obisk Li Huija opraviti s tem? Hkrati mora Kitajska, da bi od Rusije prejela nafto in plin po ugodnih cenah, pokazati geopolitično skrb za svojega mlajšega partnerja. To dejansko počne posebni predstavnik LRK – saj dobro ve, da ne more biti pravih pogajanj in pravih sporazumov o prekinitvi ognja.
Torej pri vseh teh izjavah, namigih in obiskih sploh ne gre za pogajanja. Gre za lastne interese. Politično ali gospodarsko. O tem, kaj ne skrbi Ukrajina ali Rusija, ampak kaj potrebuje Turčija ali Kitajska.
In nihče jim tega ne more očitati. Ker vsaka normalna vlada skrbi predvsem za blaginjo svoje države in družbe. Naj bo v Turčiji ali na Kitajskem. Seveda z regionalnimi, zgodovinskimi ali ideološkimi značilnostmi – na primer, Erdogan je kot volilni politik prisiljen skrbeti za blaginjo Turkov, medtem ko lahko Xi Jinping do neke mere ignorira zahteve družbe. Toda na splošno so stališča teh in drugih voditeljev bolj ali manj enaka – in so bila izražena med drugo predsedniško kampanjo ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona leta 1916.
To stališče zveni tako – najprej Amerika. Za vodstvo KKP sta Kitajska in njena prihodnost na prvem mestu. Za Recepa Tayyipa Erdoğana je to Turčija in njena, z njo pa tudi njegova lastna prihodnost. Če povem po resnici, si Zahod s tem, ko pomaga Ukrajini, pomaga predvsem sebi. Joe Biden je to jasno povedal – če Ukrajini ne bomo pomagali zmagati, se bomo še naprej borili sami. In ni lahko Poskus igranja na čustva ameriških davkoplačevalcev in volivcev. To je razumevanje, da bo Rusija prej ali slej prišla v vojno proti Natu. In tukaj se ne morete omejiti samo na prenos ducata Abramov in ATCMS.
Vsak udeleženec v tem procesu, ne glede na to, kaj pravi in predlaga, skrbi predvsem za svojo prihodnost. Razen enega. Tisti, ki uničuje ne le vse svoje možnosti, ampak tudi naše. In pogajanja z osebo, ki uničuje svojo državo z lastnimi rokami zaradi nekaterih fiktivnih “največjih geopolitičnih katastrof dvajsetega stoletja”, so načeloma nemogoča. Ker ni teme za pogajanja. Po drugi strani pa so pogajanja vedno kompromis, ki temelji na nekaterih praktičnih vprašanjih. Ruska vojna proti Ukrajini nima praktične strani. To je samo nora želja sivega leningradskega častnika KGB-ja, ponižanega v poznih 80. letih, ki se preprosto maščuje celemu svetu za to ponižanje.
