V govoru v kongresu 7. marca z govorom o stanju v Uniji je ameriški predsednik Joe Biden omenil Ukrajino, potrebo po njeni podpori in njeno odločilno vlogo pri večkratnem odvračanju Rusije. In kar je najpomembneje, o nevarnosti, ki jo predstavlja Putin, o potrebi, da ga ustavimo.
“Če nekdo misli, da se bo Rusija ustavila v Ukrajini, sem prepričan, da ne. Toda Ukrajina jo lahko ustavi, če podpremo Ukrajino in ji zagotovimo orožje. Moje sporočilo predsedniku Putinu je preprosto. Ne bomo se umaknili, ne bom se umaknil. Putina moramo ustaviti! Če bodo ZDA zapustile Ukrajino, bo Ukrajina v nevarnosti, Evropa bo v nevarnosti, svet bo v nevarnosti,” je opozoril Biden.
Toda ali so ta opozorila dosegla ušesa, možgane in srca ameriškega ljudstva? Mislim, da le delno. Da, večina Američanov glede na nedavne ankete še vedno odobrava vojaško pomoč Ukrajini, čeprav ta javna podpora počasi, a zanesljivo upada. Med republikanskimi volivci je še posebej veliko nasprotnikov ukrajinske podpore, zlasti MAGA (Make America Great Again), to je gorečih oboževalcev nekdanjega predsednika Donalda Trumpa. Čeprav jih je relativno dovolj med demokratičnimi volivci in tako imenovanimi nevtralci.
Po dveh letih najbolj krvave vojne 21. stoletja, po Buchi, Mariupolu in raketnih napadih na miroljubna ukrajinska mesta, še vedno ne verjamejo, da je Vladimir Putin lahko grožnja. Ok, naj pojasnim: grožnja njim, Američanom, ker je tako daleč, nekje čez ocean.
Moram jih razočarati, čisto geografsko – ne tako daleč. Razdalja med rusko Kamčatko in ameriško Aljasko, ki jo ločuje Beringova ožina, je približno 86 km. Če upoštevamo ruske in ameriške otoke v tej ožini, se bo razdalja zmanjšala na 4 km.
Čeprav je jasno, da v našem primeru ne govorimo o fizični geografiji. Jasno je, da si Rusija ne glede na razdaljo med Združenimi državami in Rusko federacijo, ne glede na čas letenja raket, komajda upa napasti najmočnejšo državo na svetu. Ker jasno razume, kako se bo končalo zanjo.
Namesto tega gre za politično geografijo oziroma geopolitiko. In to je geopolitično ravnovesje, ki ga Rusija tako trmasto poskuša uničiti s svojimi agresivnimi dejanji, predvsem v Ukrajini.
“Ne razumejo, da če ga mi (zahodni svet) zdaj ne premagamo (Putina), bomo opogumili tirane po vsem svetu,” je v intervjuju za časopis dejal Tamar Jacoby, znani novinar in pisatelj, direktor projekta Nova Ukrajina na Kijevskem inštitutu za progresivno politiko Nova vzhodna Evropa.
Intervjuvanec je izrazil upanje, da bo ameriški kongres sčasoma odobril sveženj pomoči za Ukrajino, ki je v obravnavi od oktobra lani. Čeprav je z zaskrbljenostjo dodala, da bi lahko sveženj zmanjšali.
“Hkrati se bojim, da bo predlog zakona, tudi če bo sprejet, zadnji ameriški sveženj pomoči za Ukrajino. Ameriška podpora Ukrajini se zmanjšuje. Če je na začetku obsežne invazije 60 do 80 odstotkov Američanov podprlo Ukrajino, je zdaj podpora padla na 50-60 odstotkov. Če bo Donald Trump ponovno izvoljen za predsednika, se bojim, da se bo ameriška pomoč popolnoma ustavila. Toda tudi brez Trumpa se ameriški interesi in skrbi glede vojne zmanjšujejo,” je zaskrbljen Jacoby.
ZDA je primerjala s spalnim zmajem. Tu zadrema, ko je na primer Evropa zajeta v plamenih vojne. Navsezadnje so številne pomembne osebnosti v ameriški zgodovini, vključno s Thomasom Painejem in Thomasom Jeffersonom, ponovile: “Izogibajte se Evropi.” Potem pa se zgodi nekaj podobnega napadu na Pearl Harbor ali 11. september 2001. Združene države se zbudijo, posredujejo v konflikt in ga rešijo v korist strani, za katero so se zavzele.
Torej, ali je res potrebno, da nekdo neposredno zadene ameriško ozemlje? Neobvezno. Na primer, v prvi svetovni vojni so Američani posredovali brez tako rekoč dejavnika bolečine. Navsezadnje bi lahko prezrli evropski del druge svetovne vojne, vendar svojih nekdanjih zaveznikov še vedno niso prepustili na milost in nemilost usodi.
Sprašujem se, ali bi si Hitler dovolil tako tvegano vojaško kampanjo, če bi vedel, da se bodo prej ali slej na drugi strani frontne črte pojavili vojaki pod zvezdami in črtami. Morda ne. Morda bi se omejil na priključitev Sudetov in Anschlussa Avstrije. O Wilhelmu II. iz Hohenzollerna je skoraj gotovo, da bi opustil svoje agresivne namene, če bi vedel, da bodo Antante okrepili Američani. To pomeni, da se prva svetovna vojna morda ni začela. Vsaj to je mnenje, ki so ga izrazili številni privrženci alternativne zgodovine.
Zdaj se postavlja vprašanje: bi si Puti upalAli bi bilo mogoče sprožiti obsežno invazijo na Ukrajino, če bi vedela, da bodo Združene države prej ali slej poslale svojo drugo floto za pomoč oboroženim silam Ukrajine? Bolj verjetno ne kot da. Toda tukaj sploh ne gremo v bitologijo. Putin je zagotovo vedel, da ameriškega posredovanja ne bo. Navsezadnje je Joe Biden na predvečer invazije večkrat dvoumno izjavil, da noben ameriški vojak ne bo poslan v vojno v Ukrajino. Na koncu je ameriški predsednik v zgoraj omenjenem govoru o stanju v Uniji še enkrat poudaril, da na ozemlju Ukrajine ne bo ameriških vojakov.
Še vedno ne morem razumeti, zakaj bi to povedal javno, če nihče ne vleče jezika. Da bi Putinu olajšali stvari, da on, uboga stvar, ne skrbi: kaj, če Amerika posreduje? Mirno opravljati svoje delo uničevanja Ukrajine in Ukrajincev?
V zvezi s tem me je presenetljivo navdušila izjava francoskega predsednika Emmanuela Macrona o možnosti pošiljanja zahodnih enot v Ukrajino. Najverjetneje je francoski voditelj blefiral, ker je malo verjetno, da se bodo čete skupnega kontingenta držav članic Nata pojavile na ukrajinsko-ruski fronti. Mislim, da celo francoska tuja legija v Ukrajini nima smisla čakati. Vendar beseda ni vrabec. Izjava je bila razglašena, slišala jo je dva ducata voditeljev zahodnih sil, nato pa ves svet. Putin je to slišal sam. In verjetno ga sploh ni tolažil.
Kaj je celota, tako rekoč, Macronove izjave? Dejstvo, da postavlja Kremelj v negotov položaj: “Kaj pa, če to ni blef?” Zaradi tega je Kremelj redno živčen in previden. Zaradi tega razmišljajo sami: “Ali smo prestopili rdeče črte, ki jih je narisal monsieur Macron?”
To pomeni, da je bil Putin zadet z lastnim orožjem. Macron je ruskega voditelja postavil v stanje strateške negotovosti, v katero je Putin sam tako rad vodil zahodni svet (in ne samo zahodni). Francoski voditelj svojim kolegom pokaže, kako se spopasti s takšnimi motnjami svetovnega miru, kot je Putin. Svojo taktiko primerja z Bidenovo taktiko z njegovimi brezzobimi zagotovili o nevmešavanju, kar kaže na popolno neučinkovitost takšnega pristopa. Hkrati Macron, tako rekoč, vklopi varovalko proti Trumpovemu izolacionizmu, če bo izvoljen za naslednjega predsednika ZDA. Še enkrat je vredno citirati Tamarja Jacobyja: “Po mojem mnenju je preveč poenostavljeno misliti, da se bo vse slabo končalo samo zato, ker Trump postane predsednik. Celo Ukrajinci pravijo tako. Mislim tudi, da bo do takrat, ko bo Trump postal predsednik, Evropa morda tako močna, da Trumpovo predsedovanje ne bo nujno vodilo v katastrofo. Vsaj upam, da bo.”
