Ob koncu težkega in napornega februarja je Ukrajina prejela dobre novice iz Francije. Predsednik Emmanuel Macron je javno priznal, da bodo zahodne čete v prihodnosti poslane v Ukrajino. Napoved je v Moskvi izzvala bes. In to je postalo žarek upanja za mnoge Ukrajince, ki so pred kratkim utrpeli številna razočaranja zaradi pomanjkanja odločnosti zahodnih zaveznikov. Vendar se zdi, da je še prezgodaj za pretirano navdušenje.
Sprva je bilo za Ukrajino vse dobro. Macronovo odločnost so potrdili viri v francoskih medijih. 1. marca je priljubljeni francoski časopis Le Monde zapisal, da Francija resnično razmišlja o tem, da bi v Ukrajino poslala posebne sile, ki bi lahko branile določena ozemlja in omejile ruske stavke. Takšna poteza bi lahko ustvarila “strateško dilemo” za Rusijo. Prisotnost francoske vojske bi lahko pomagala zaščititi nekatera območja Ukrajine pred ruskimi stavkami.
Če bi Macronov načrt lahko uresničili, bi lahko resnično deloval. Putin je vse preveč navajen na idejo, da današnji Zahod ni sposoben igrati številka ena. Zato kremeljski diktator raje poveča vložke. Nepričakovani, nestandardni in odločni koraki držav Nata bi lahko Ruski federaciji povzročili velike težave. Toda pomanjkanje političnega poguma in pustolovščine zahodnih političnih elit rešuje Moskvo in daje upanje, da je mogoče doseči njene cilje.
Glede na dolgotrajno politično krizo in pomanjkanje vodstva ZDA pri podpori Ukrajini smo priča delni aktivaciji Evrope. Nejasni zunanjepolitični obeti glede verjetne prihodnosti ameriškega predsednika Donalda Trumpa skupaj z geografsko bližino Rusije silijo evropske voditelje k resnejšim odločitvam.
Ne vemo natančno, kaj je spodbudilo Emmanuela Macrona, da je podal izjave o neposredni vojaški pomoči Ukrajini. Pred tem francoski predsednik ni bil znan po svoji ostri retoriki do Rusije in je veliko pozornosti posvetil telefonski komunikaciji s Putinom. Macron je potreboval veliko časa, da je spoznal jalovost pogovorov z ruskim diktatorjem.
Spoznanje, da Rusija predstavlja strateško grožnjo, je francoskemu voditelju očitno prišlo postopoma. Možno je, da se je francoski predsednik radikaliziral pod vplivom izrinjenja svoje države iz številnih afriških držav, izvedenih s pomočjo Rusov. Verjetno je Macron videl priložnost, da povzdigne Francijo na raven pomembnega geopolitičnega akterja s pošiljanjem vojakov v Ukrajino. Glede na pretirano previdnost Olafa Scholza in propad vodstva administracije Joeja Bidena ima francoski voditelj dobro priložnost, da prevzame pobudo v zahodni zunanji politiki. Ali pa morda Macron resnično vidi Rusijo kot resnično grožnjo Evropi in je šokiran zaradi ruske agresije na Ukrajino. Na to ni natančnih odgovorov. Glavna stvar je, da preoblikovanje stališč francoskega voditelja poteka v pravo in potrebno smer za nas.
Vendar ni vse tako preprosto. Kot so pokazali nadaljnji dogodki, pretiran optimizem glede Macronove bojevite retorike ni bil povsem upravičen. 4. marca je francoski predsednik Emmanuel Macron komentiral svojo izjavo o možnosti napotitve zahodnih enot v Ukrajino. Tokrat je bil njegov ton nekoliko razočaran. Lastnik palače Elysee je dejal, da doslej namestitev francoskega kontingenta v Ukrajini ni načrtovana.
“To ne pomeni, da razmišljamo o tem, da bi v bližnji prihodnosti poslali francoske čete v Ukrajino, vendar to pomeni, da začenjamo razpravo in razmišljamo o vsem, kar je mogoče storiti za podporo Ukrajini, zlasti na ukrajinskem ozemlju,” je dejal Macron v pogovoru s predstavniki medijev.
Hkrati je francoski predsednik opozoril na več področij, kjer je možna večja pomoč Ukrajini: kibernetska obramba, skupna proizvodnja vojaške opreme v Ukrajini, varnost držav, ki jih neposredno ogroža ruska ofenziva v Ukrajini, vključno z Moldavijo, sposobnost podpore Ukrajini na meji z Belorusijo in operacije razminiranja. Toda Macron ne bi bil Macron, če svojim besedam ne bi dodal nekonfrontacijske retorike. “Poleg tega sem vedno jasno opredelil naš okvir: nismo v vojni proti ruskemu ljudstvu in nočemo vstopiti v logiko eskalacije,” je dejal francoski predsednik.
Macronova zmehčana drža zagotovo ni podobna ustvarjanju “strateške dileme” za Rusijo. Nasprotno, to je znak, da francoski voditelj ni pripravljen sprejeti nestandardnih ukrepov, ki bi lahko bili preveč boleči za Kremelj. Bi lahko Emmanuel Macron zavzel odločnejše stališče? Teoretično, ja. Vendar moramo upoštevati geopolitično realnost začetka 21. stoletja. Francija je zagotovo močan akter na mednarodnem prizorišču. Toda njegova geopolitična veličina je deloma v preteklosti. In vojaški potencial, čeprav v relativno boljšem položaju kot v večini evropskih držav, še vedno ni dovolj močan, da bi sam tekmoval z Rusko federacijo.
Razlog za Macronov delni umik iz prejšnje ostre retorike je bil hladen odziv političnih voditeljev zavezniških držav. Macronova pobuda, da pošlje vojake v Ukrajino, na Zahodu ni vzbudila veliko navdušenja. Glavni akterji, kot so Nemčija, Velika Britanija in Združene države, so pohiteli, da bi se od nje oddaljili. Poljski premier Donald Tusk je dejal, da v Ukrajini ne vidi poljskih vojakov. Češki premier Petr Fiala je tudi zagotovil, da Praga ne razmišlja o takšni možnosti. Vodja švedske vlade Ulf Kristerrsson je dejal, da na Zahodu ni soglasja o vprašanju pošiljanja Natovih enot v Ukrajino in to je “trenutno popolnoma nepomembno”. Samo Litva, Latvija in Estonija so v diplomatskem jeziku jasno povedale, da na splošno ustrezajo Macronovi pobudi za napotitev vojakov v Ukrajino. Vendar žal vpliv teh držav na svetovno politiko ni tako resen, kot bi si želeli.
Zakaj je uradni videz zahodnih zavezniških vojakov pomemben za Ukrajino? Če se bo francoska vojska pojavila v Ukrajini, to verjetno ne bo veliko vplivalo na razmere na frontni črti. Vendar pa bo to nedvomno dalo Ukrajincem zaupanje, da jih ne bodo vrgli v naročje Moskve. Prisotnost tujega vojaškega osebja lahko ustvari tako imenovana varnostna območja v državi. Morda bi zahodne vojaške enote lahko pokrivale kritično infrastrukturo, vojaško-industrijske kompleksne objekte ali naša letališča. Morda bi delno prevzeli funkcijo varovanja meje z Belorusijo. Glavni učinek takega koraka ni toliko vojaški kot geopolitični.
Natove enote v Ukrajini na trajni osnovi so izredno jasno sporočilo ruskemu agresorju. In izkoriščanje strateške pobude v spopadu z avtoritarnimi režimi. To je znak, da je Ukrajina sestavni del zahoda in ne varovalni pas med Rusijo in Evropo. Rusija se bo morala soočiti z Natovo vojaško močjo, če bo nadaljevala z vojnami agresije. Škoda, da se je celo precej zmeren Macron s svojim racionalnim predlogom izkazal za preveč radikalnega za večino zahodnih voditeljev.
