Marian Berezdetsky. 45 let. Klicni znak Bell – ker ima čudovit glas in rad poje. Prvotno iz vasi Railiv v regiji Lvov. Pred revolucijo dostojanstva je bil zasebni podjetnik. Obožuje nogomet, predsednik Riley FC. Rad ima zgodovino osvobodilnega boja Ukrajincev. Raziskuje dejavnosti UPA in SS divizije “Galicija”. V civilnem življenju se je ukvarjal z uprizoritvami vsakdanjega življenja, bitkami UPA in iskanjem skrivališč. Zbira uporniške pesmi in podatke o borcih za ukrajinsko neodvisnost od 1920-ih do 1950-ih. Od leta 2014 sodeluje pri odbijanju ruske agresije. Njegove vroče točke so Vuhlehirsk, Debaltseve leta 2014; Popasna leta 2017; Irpin, Virnopillia blizu Izjuma – leta 2022. Do junija 2022 je bil na frontni črti, potem pa je bila njegova dolžnost, med drugim, identificirati svoje tovariše in obvestiti svoje ljubljene o njihovi izgubi.
Besedilo je pripravila platforma spomina Memorial, ki pripoveduje zgodbe civilistov, ki jih je ubila Rusija, in mrtvih ukrajinskih vojakov, zlasti za nas. Vse zgodbe iz serije “Ljudje, ki delajo s smrtjo” lahko preberete v ločenem poseben projekt spomenika. Za poročanje podatkov o izgubah Ukrajine izpolnite naslednje obrazce: za Mrtvi vojaki in civilne žrtve.
V Dzvinovem telefonu je veliko fotografij pohabljenih teles padlih. Prelista fotogalerijo, ne da bi pokazal čustva. “To je iz šrapnela.” “Ta je padel z licem navzdol na mino.” “Zažgan v oklepnem transporterju.” Od junija 2022 je Marian identificiral približno 60 padlih tovarišev. Večino teh ljudi sem poznal osebno, ker so se borili drug ob drugem.
Pogosto je prva reakcija kričati
Po revoluciji dostojanstva, ko je Rusija napadla Ukrajino, sem se pridružil vrstam prostovoljnega bataljona, poimenovanega po junaku Ukrajine, generalmajorju Serhiju Kulčitskemu. Od leta 2017 do 2018 je bil višji mehanik tankovske družbe 10. ločene gorske napadalne brigade. Junija 2022 je postal namestnik poveljnika za moralno in psihološko podporo 49. ločenega strelskega bataljona “Karpati Sich”.
Zvonec poje spredaj, Luganska regija
Ukvarjam se z bojem in psihološkim usposabljanjem v bataljonu; Preučujem, ocenjujem in napovedujem moralno in psihološko stanje vojakov; Organiziram psihološko pomoč in po potrebi rehabilitacijo; Moje dolžnosti vključujejo tudi identifikacijo padlih tovarišev in obveščanje sorodnikov o smrti.
Kako deluje? Ko vojak umre, ga naša zdravstvena služba evakuira z bojišča. Zdaj smo v regiji Doneck, zato pokojnika odpeljejo v mrtvašnico v Slovjansku. O smrti so me obvestili naši zdravniki in mi povedali, kdo točno bi lahko bil. Potem grem v mrtvašnico, da identificiram telo svojega tovariša. S seboj vzamem kopijo njegovega potnega lista.
V mrtvašnici se pred mano odpre hladilnik-prikolica. Od tam se odstrani paket s telesom. Odpreš ga, pogledaš, posnameš fotografijo … Če je zaradi hudih pohabljenj nemogoče prepoznati, iščem nekaj posebnih znakov na telesu. Tukaj se včasih zavedate: če nimate brazgotin, nimate tetovaže, to je, če ste bili v redu, potem vas je kasneje zelo težko identificirati.
Ko je vojak prijavljen na služenje, navede zaupanja vredno osebo – osebo, ki ji moramo o tem obvestiti v primeru smrti. Vendar se zgodi, da telefonska številka take osebe ni navedena. Potem iščem sorodnike ali znance prek socialnih omrežij. Poskušamo uradno obvestiti čim prej – iz enote. Prav tako po zakonu pokojnika prijavimo vojaškemu uradu za registracijo in vpis, iz katerega je bil sestavljen.
Evakuacija z bojišča
Psihološko je najtežje obvestiti sorodnike pokojnika o smrti. Pravim, na primer: “Tvoj sin je junaško umrl.” Pogosto je prva reakcija v odzivu preprosto krik. Vedno vprašam, če je poleg osebe kdo, da lahko pomaga, če se kaj zgodi. Izberem svoje besede. Čeprav razumem, da je skoraj nemogoče najti prave besede. Pogosto uporabljam besedno zvezo “Za Boga ni mrtvih.”
Večina mojih sorodnikov noče verjeti, kar govorim. Včasih bratje, sestre in drugi sorodniki začnejo klicati in jaz ponovno vprašamNa primer, v primeru
“Si prepričan, da je to on?”
Čustveno težko.
Včasih, po pogovoru s sorodniki, solze tečejo kot reka …
Čeprav bradati moški ne jočejo, morajo, recimo, zalivati brado. Torej je moja brada v odličnem stanju, ker je vedno zalivana 🙂
Padlemu človeku sem rekla: “No, upognite te noge!”
V vojni ne moreš brez humorja, lahko se zmešaš. Spomnim se, da sem nekoč iz mrtvašnice pobral truplo tovariša in ga nisem mogel spraviti v avto. Tako in ono imam. In potem sem mu rekel: “No, upognite te noge!” Tudi tam, kjer se zdi, da sploh ni smešna zadeva.
Vojna in delo s smrtjo na splošno sta me otrdila. Kot otrok sem se zelo bal mrtvih. Po pogrebu sem lahko dolgo časa videl podobo pokojnika pred očmi. In zdaj pridem v mrtvašnico, dekleta kličejo: “Bell, pomagaj mi obrniti telo!” Različna telesa, z različnimi pohabljanji, odrezanimi deli telesa, odrezanimi glavami … In nič. Obstaja razumevanje, da je to treba storiti. Vi stojite in to počnete.
Najtežja stvar fizično je vonj v mrtvašnici. Če ga niste navajeni, se sproži refleks gag. Čeprav se je po mojem mnenju skoraj nemogoče navaditi na to.
Videl sem že veliko pohabljenih teles. Večina nas umre zaradi delcev lupine. Mislim, da ni tako strašno umreti, razumem, da nas bo preživelo le nekaj. Ampak če sem iskren, nočem biti tako pohabljen, da bi me pripeljali v zaprto krsto. Iz nekega razloga mi je pomembno. Prav tako ne želim, da bi moje telo dolgo ležalo v mrtvašnici, še posebej, če hladilniki niso priključeni na elektriko. Ker vidim, kaj se v tem primeru zgodi s telesom …
V vojni se na splošno nismo več bali smrti kot take. Razumemo, da lahko vsak od nas v vsakem trenutku umre. Toda nihče ne bi želel, da se to zgodi, na primer, ko greste na stranišče. Da, resnica ni vedno priročna in lepa …
Mnogi vojaki želijo biti pokopani pod “Komu Vnyz” in “KoraLLi”
V bataljonu se z našimi tovariši vnaprej pogovorimo o tem, kakšen naj bi bil pogreb. To je pomembno, ker se sorodniki o tem pogosto prepirajo kasneje. In tako natančno vemo, kako in kje točno je vojak želel biti pokopan, njegovo voljo prenašamo na njegove sorodnike. Nekateri od nas, mimogrede, smo rekli, da želijo biti pokopani po tradiciji Vikingov – splav s telesom se spusti na vodo, nato pa eden od bojevnikov strelja na splav s prižgano puščico, da se vname. Vojaki tudi nakazujejo, kakšna naj bo glasba na njihovem pogrebu. Mnogi vojaki želijo biti pokopani pod “Komu Vnyz” in “KoraLLi”.
Vedno se poglobim v zgodbo o padlih. Kakšen je bil, pod kakšnimi pogoji je umrl. To se mi zdi pomembno. Padle nebeške junake imenujem. Veliko jih je poznal osebno, saj je bil na frontni črti do junija 2022.
“Včasih solze tečejo kot reka,” pravi Dzvin
Pogosto pomislim na tiste, ki so mi bili najbližji, s katerimi sem bil prijatelj. Spomnim se našega poveljnika bataljona Oleha Kutsyna, ker sem z njim začel oblikovati “Karpatski Sich”. Dal sem mu psevdonim Kum v čast Mykhaila Kolodzinskega, ki je imel tudi tak psevdonim – bil je aktivist Ukrajinske vojaške organizacije in Organizacije ukrajinskih nacionalistov. Bil je načelnik generalštaba Karpatov Sich, vrhovni poveljnik oboroženih sil Karpatov Sich. Oleg Kutsyn, ko je bil živ, mi je nenehno govoril: “Bell, vedno se moraš nasmehniti.” In on in jaz sva se vedno smejala, ko sva se srečala.
Pogosto pomislim tudi na izvidnika Odiseja. To je Vadim Khlivchuk, rojen v regiji Odesa. Umrl je v smeri Izjuma. Bil je izjemno pogumen in skromen bojevnik. Tudi Vitaliy Benchak, klicni znak Tur, je bil iz Transcarpathia. Svoje življenje je položil v smeri Lymana. Bil je neverjetno veren, veliko je molil. Iskreni, dobronamerni in pogumni…
Ohranjam stike z družinami vseh svojih prijateljev. Povem jim, da se bomo po vojni vsi srečali skupaj, ker smo zdaj ena velika družina.
Med vojno sem spoznal, kako pomembno je, da prijateljem povem vse, kar hočeš povedati
Spominjam se enega najtežjih dni te vojne. Bilo je v Virnopilliji v smeri Izjuma. Zdi se, da je to naš prvi tankovski napad. Te pošasti nas še takrat niso odpustile. Trije so sedeli v jami, ki je ostala po udarcu lupine. Videli smo sovražne tanke, ki so streljali na hiše, in bili so raztreseni kot karte. Eden od mojih bližnjih tovarišev naj bi tisti dan odšel na počitnice. Obstreljevanje je bilo zelo intenzivno, skrbelo me je zanj, pomislil sem: prekleto, zjutraj naj bi ga odpeljali od tu in on, ne daj Bog, bo umrl na dan, ko Tako dolgo čakam … Potem je preživel. Toda pred kratkim je umrl …
S svojimi tovariši posnamem veliko fotografij in jim poskušam vedno povedati, kako jih spoštujem in ljubim. Ker je morda zadnjič, da se vidiva? Boli me, ko razumem, da bo jutri tisti, s katerim si danes prijatelj, šalil, delil najdragocenejše stvari, morda umrl …
Med vojno sem se naučila, kako pomembno je, da prijateljem poveš vse, kar jim želiš povedati. Že danes.
Pohvalite, povejte jim, kako kul so, kako jih spoštujete in cenite. Morda ne bo druge možnosti. V vojni živite vsak dan, kot da bi bil zadnji. Tukaj si veliko bližje Bogu kot v civilnem življenju.
Spoštovanje padlih junakov je dokončanje njihovega boja
Verjamem, da bi morali za spoštovanje padlih čim prej pozabiti na takšen sovjetski izraz, kot je “tovor 200”. Do pokojnika je nespoštljivo. Navsezadnje tisti ljudje, ki dajo svoje življenje za svojo državo, niso le nekakšen tovor. To so naši nebeški junaki. Za vedno so v vrstah.
Zbogom padlim tovarišem v Lozovi v regiji Harkov
Naš bataljon ima tradicijo, da se poslovi od pokojnika. Na primer, ko smo se poslovili od nebeških junakov v Lozovi v regiji Harkov, so domačini z zanimanjem gledali to akcijo. Potem smo se poslovili od Romana Levčenka, klicnega znaka Lyove in Romana Sunaka, klicnega znaka Zaluzhnyi, tovarišev, ki so umrli na dan neodvisnosti v Virnopiliji. Zbrali smo se na trgu pred krstami naših tovarišev. Spomnili so se jih in se poklonili na kolenih. Obljubili smo, da bomo opravili njihovo sveto delo. Ker spoštovanje padlih junakov pomeni, da dokončamo njihov boj in premagamo sovražnika.
Spomin na nebeške junake so tudi imena ulic v njihovo čast. To so zgodbe o njih šolarjem in študentom v izobraževalnih ustanovah. Spoštovanje je tudi, ko ste pripravili meso za nedeljski žar in ste bili obveščeni, da bo na ta dan pogreb nebeškega junaka iz vašega območja in ga brez oklevanja vidite na njegovem zadnjem potovanju. Spoštovanje padlih vojakov in spomin nanje je stalen boj in delo v imenu Ukrajine.
Ilustracije Saška Danylenka
Besedilo temelji na pogovorih iz novembra 2022 in junija 2023
