Zamisel vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine Valeriija Zaluzhnyija o vstopu v politiko aktivno kroži v družbi vsaj nekaj mesecev. Zaluzhnyi je vključen v javnomnenjske raziskave in njegove potencialne ocene kot predsedniškega kandidata in vodje hipotetične politične stranke se merijo. Visoka raven podpore generalu samo krepi govorice, da ima Zaluzhnyi veliko politično prihodnost. Vendar, ali ni še prezgodaj, da vrhovnega poveljnika spremenimo v vodilnega ukrajinskega politika?
Kljub visokim ocenam in velikemu potencialu je zdaj malo prezgodaj za sklepanje o Zaluzhnyijevih političnih obetih. Glavni razlog je, da Zaluzhnyi sam ni povedal ničesar o tem. Tako lahko nekatere njegove članke v tujih medijih in ne zelo pogoste javne nastope in objave na družbenih omrežjih interpretiramo kot poskus ločenega pozicioniranja s pogledom na prihajajočo kampanjo v politiki. Toda doslej je bolj podobna želji družbe, da Zalužnega vidi ne le kot vojaka, ampak tudi kot politika. Razloge za ta pojav je treba iskati tako v duševnih odnosih in razpoloženju Ukrajincev kot v postopnem kopičenju nezadovoljstva s sedanjo ukrajinsko vlado.
Kljub svoji težnji po čustvenih odločitvah in napakah na volitvah imajo Ukrajinci pomembno stopnjo imunitete do avtoritarizma in popolne monopolizacije moči. Ko so državljani leta 2019 glasovali za Zelenskega in na parlamentarnih volitvah podprli njegovega služabnika ljudske stranke, jih je vodilo iskreno, a naivno prepričanje v sistemske spremembe v državi. Vendar ni bilo sprememb. Tako so se Ukrajinci začeli razočarati nad vlado. Morda so mnogi pozabili, toda na predvečer ruske popolne invazije so sociološke ocene pokazale znaten padec podpore sedanji vladi. Vladajoči stranki je bilo zagotovljeno, da bo izgubila volitve v Verkhovno Rado. Zelenski je tvegal, da bo v drugem krogu volitev izgubil proti svojemu nekdanjemu nasprotniku Petru Porošenku.
Velika vojna je začasno ustavila aktivno politično dejavnost. Podpora vladi se je močno povečala. Vendar ni moglo trajati dolgo. Čutili so se korupcijski škandali, neučinkovita javna uprava, slaba oskrba vojske. In Ukrajinci so začeli skrbeti zaradi težnje sedanje vlade k pretirani monopolizaciji. Želja po nadzoru vsega, zavračanje javne kritike, strah pred politično konkurenco, čudna in včasih neuspešna kadrovska politika.
Koncentracija vsega nadzora v rokah urada predsednika, preoblikovanje vlade in ukrajinskega parlamenta v običajna orodja za uresničevanje volje urada predsednika so povzročili vse večjo zaskrbljenost. In potem je tu še edini teleton s preveč optimistično in polfantastično resničnostjo ter medijsko cenzuro. Družba je začela potrebovati alternativo. Težava je bila v tem, da so bili na obzorju stari in ne zelo zanimivi politiki ali naključni ljudje, katerih neodvisnost je bila veliko vprašanje. In tako so se oči obrnile k generalu Zaluzhnyiju.
Zaluzhnyijeva glavna potencialna politična prednost je, da ima podobo neodvisne osebnosti z lastnim mnenjem. General je poosebljenje neke vrste arhetipa očeta-košova. Miren, uravnotežen v javnosti. Ni nagnjen k pretiranemu PR in narcizmu. Tisti, ki ne govori zelo dobrih stvari, ne daje optimističnih napovedi o tem, kdaj bodo oborožene sile Ukrajine vstopile na Krim, in ne krasi realnosti. In prav to je tisto, kar primanjkuje v družbi, ki v resnici ne verjame več v sladke obljube. Zaluzhny mnogi dojemajo kot resnično odraslo osebnost in strokovnjaka na svojem področju v ozadju dvoumne podobe in izjav večine politične elite.
Vendar obstaja še ena težava. Kljub svoji nesporni karizmi in priljubljenosti je Zaluzhnyi trenutno popolnoma neznan Ukrajincem kot politiki in celo kot vrhovni poveljnik. Ni znano, kakšna politična stališča ima Zaluzhnyi. Kdo je on? Desničarski, sredinski, liberalni, socialdemokratski, nacionalistični, konzervativni? Trenutno lahko samo ugibamo o njegovem političnem programu. Kakšni so njegovi pogledi na gospodarstvo in prednostne naloge gospodarskega razvoja? Kaj meni o boju proti korupciji? Ali se zaveda, katere sektorje je treba sploh reformirati, da bi ohranili ukrajinsko državnost? Ali razume pomen zagotavljanja neodvisnega delovanja različnih institucij ter ravnotežja zavor in ravnovesij v strukturi moči? Kako vidi geopolitični položaj Ukrajine v svetu? Nazadnje, ali je Zaluzhnyi učinkovit kot menedžer, organizator in vodja, ki zbira podobno misleče ljudi okoli sebe in jih vodi do cilja, zunaj vojske? Na žalost trenutno nimamo odgovorov na ta in druga vprašanja.
Prav tako ne vemo veliko o podrobnostih poveljevanja ukrajinske vojske, o osebah, odgovornih za izbiro strategije in taktike. O uspešnih in neuspešnih odločitvah. O uspehih in neuspehih med vojno. Kdo stoji za tem in kdo je odgovoren za kaj? Kakšna je vloga Zaluzhnyi? Kolikor je njegov robotTu se je vmešaval od zunaj? Ali je res, da posamezni poveljniki bolj poslušajo ukaze iz urada predsednika kot generalštaba? Kdo je vztrajal pri krvavi obrambi Bakhmuta? In kdo je bil proti neuspeli protiofenzivi leta 2023? Obstaja tudi veliko vprašanj o pripravi oboroženih sil Ukrajine na rusko invazijo. Zakaj utrdbe niso bile zgrajene? Zakaj je bila gradnja inženirskih obrambnih linij s strani sovražnika neresna?
V medije pritekajo le posamezni fragmenti, ki še vedno niso dovolj, da bi sestavili eno sestavljanko in razumeli celotno sliko. Medtem pa problemi ukrajinske vojske niso le pomanjkanje orožja in streliva. In niti v napačni strategiji in taktiki na določenih stopnjah vojne. In dejstvo je, da imajo oborožene sile Ukrajine še vedno veliko ostankov sovjetske dobe. Cena za to je previsoka – človeška življenja. Kljub govorjenju o Natovih standardih nimamo glavnega zahodnega standarda: oceniti učinkovitost poveljnika predvsem glede na število rešenih ali izgubljenih vojakov. Obstaja odgovornost posameznega vojaka, vendar poveljstvo ni odgovorno za velike izgube z možnostjo degradacije v vrstah in položajih ter drugimi strožjimi sankcijami.
Seveda je Zaluzhnyi karizmatična figura. In za vedno si je prislužil svoje mesto v zgodovini Ukrajine. Okoli Zaluzhnyija se je oblikoval določen mitski halo. Ta halo zagotavlja visoke ocene načelniku generalštaba. Morda je dojemanje Zaluzhnyi s strani družbe bolj ali manj resnično. Ali pa je morda bolj plod javne domišljije. Zaluzhnyijeve ocene morda niso toliko njegove osebne ocene kot signal družbe, ki se počuti utrujeno, razočarano in želi resnično alternativo Zelenskemu. Dejansko so bili v zgodovini primeri, ko je vojska postala uspešni politiki. Toda dokler Zaluzhnyi ne reče, da gre v politiko, ne objavlja svojega političnega programa, ne uvaja svoje ekipe, je še prezgodaj govoriti o njegovem resničnem političnem potencialu.
