Dve leti sta kmalu minili od ruske agresivne invazije na Ukrajino. Se spomnite, kako so pesimistični zahodni politiki ocenili možnosti Ukrajincev, da se uprejo ruski invaziji v prvih dneh obsežne vojne? Celo naši glavni obrambni partnerji, Združene države in Združeno kraljestvo, so se bolj zanašali na gverilsko vojskovanje in so nam zato priskrbeli ustrezno orožje: prenosne protitankovske sisteme ZAKON in Kopje, želo MANPADS, osebna oborožitev. Vendar pa so oborožene sile Ukrajine pokazale, da so sposobne prenesti udarec in udariti nazaj na sovražnika, tudi tako močnega, kot je “druga vojska sveta”. Zato je scenarij gverilskega vojskovanja izginil v nekaj dneh.
Takoj, ko je minil prvi šok nosilcev odločanja v Bruslju in Washingtonu, so se začeli odločati, ali bodo Ukrajini zagotovili veliko močnejše orožje, predvsem topništvo. Najprej je bilo doseženo soglasje o prenosu orožja in streliva v sovjetskem slogu ukrajinski vojski, ki je še vedno ostala v arzenalih relativno novih članic Nata. Nato so prišle haubice “tri sokole” itd.
Na Zahodu je bila oblikovana drzna formula za vojaško pomoč: podpirati Ukrajino, dokler bo to potrebno. Vendar pa se samo izvajanje takšne formule ni izkazalo za tako drzno. Zagotavljanje vojaške opreme (iz političnih ali tehničnih razlogov) je bilo smrtno odloženo, kar je ukrajinskim vojakom na fronti povzročilo številne težave. Na koncu je bila ta plašnost glavni razlog za dejanski neuspeh “velike ofenzive”, ki se je začela poleti 2023.
In zdaj, skoraj dve leti po začetku obsežne rusko-ukrajinske vojne, se je retorika zahodnih politikov začela spreminjati. Danes ne izgleda več kot agresivni filipiki izpred dveh let, ampak izgovor. In namesto »toliko, kolikor potrebujemo«, vedno bolj slišimo »kolikor lahko«.
Preteklo leto 2023 si bomo zapomnili ne le po neuspešni ukrajinski ofenzivi proti globoko ešelirani ruski obrambi v regiji Kherson in Zaporizhzhia, temveč tudi po neizpolnjenih obveznostih evropskih zaveznikov. To najbolj zgovorno dokazujejo razmere z lupinami. Marca lani je Evropska unija Kijevu obljubila milijon topniških granat v 12 mesecih. Vendar je bilo do konca leta 2023 dostavljenih le 300 tisoč. In ker je kljub vsem najnovejšim vojaškim tehnologijam topništvo, njegova sposobnost, da zagotovi “ognjeno baražo”, ostaja najučinkovitejši način za preboj sovražnikove obrambe (navsezadnje, kot tudi odvračanje napada nekoga drugega), postane glavni logistični razlog za neuspeh ukrajinske ofenzive jasen. Čeprav vemo, da to še zdaleč ni edini problem vojaške pomoči.
Ali bo “problem lupine” rešen letos? Za to imamo veliko upanja. Poleg tega vse več evropskih držav članic Nata spoznava preprosto resnico: če Ukrajina ne bo zadržala ruske invazije, se bodo morale neposredno boriti. Svoje fante bomo morali poslati v krvavo vojno. Čeprav bi se temu lahko izognili z nizkimi stroški – hiter razvoj obrambne industrije, da bi zanesljivo zadovoljili vse vojaške potrebe oboroženih sil Ukrajine.
Ker je bila ukrajinska ofenziva leta 2023 skoraj neuspešna, bodo morali podrejeni generala Valeriija Zaluzhnyija v začetku letošnjega leta vsaj nekaj mesecev preiti na aktivno obrambo. Vendar vprašanje morebitnega odstopa vrhovnega poveljnika še ni rešeno. Po eni strani je dovolj notranjih informacij, da se Zaluzhnyi še vedno ruši. Po drugi strani pa on sam, kot da se ni nič zgodilo, objavlja na spletni strani kanala CNN njihovo vizijo nove strategije za vojno proti Rusiji. Zaluzhnyijev članek ima naslov “Oblikovanje vojne se je spremenilo.” Avtor poziva k oblikovanju novega državnega sistema tehnološke opreme ukrajinske vojske. Najprej govorimo o razvoju bojnih sistemov brez posadke za zmanjšanje človeških izgub. Po njegovem mnenju bi bilo treba usposabljanje vojakov prilagoditi tudi novim priložnostim in obstoječim omejitvam.
“Sistemi brez posadke, skupaj z drugimi novimi vrstami orožja, so skoraj edino orodje za izhod iz vojaških operacij v pozicijski obliki, ki so za Ukrajino pravočasno nedonosne iz več razlogov,” je dejal Zaluzhnyi. Po njegovem mnenju je morda glavna možnost za pridobitev prednosti obvladovanje celotnega arzenala najnovejših, izjemno učinkovitih in relativno poceni sredstev, ki se hitro razvijajo. “To je poskus, da izkoristimo dosežke napredka pri razvoju najnovejših tehnologij, ki nam bodo omogočile zmago v znanstveni, tehnični, tehnološki in taktični bitki in bodo vodile ne le do brezpogojne zmage, temveč tudi do gospodarstva in ohranjanja virov s strani Ukrajine in naših partnerjev,” je pojasnil vrhovni poveljnik.
Nemogoče je, da se z njim ne strinjamo. Vendar pa o obnovi lastnihPotreben je čas, “in sovražnik napada in se bori z vso močjo.” Zato se pomen zahodne vojaške pomoči nikakor ne zmanjšuje, temveč ravno nasprotno. In Združene države pri tem igrajo ključno vlogo. Najbolj frustrirajoče je torej, da je ameriška pomoč v zadnjih tednih strmo padla. Problem so partizanski spori v Washingtonu.
Najnovejši obrambni paket, ki ga je Washington predstavil 28. decembra, je bil izjemno skromen po obsegu – predvsem strelivo v vrednosti približno 250 milijonov dolarjev. Poleg tega bo vse odvisno od dobre volje kongresnikov: ali bodo glasovali za nov paket vojaške pomoči Ukrajini v vrednosti 60 milijard dolarjev ali ne. In če je za Združene države to stvar političnega boja, potem je za Ukrajino to dejansko življenje in smrt.
Medtem ko so ameriški zakonodajalci potopljeni v zapleten domači politični boj med seboj, se bo Ukrajina morala zadovoljiti s pretežno evropsko podporo in s tem, kaj lahko pridobi sama. Trenutno obstaja precej kritična situacija s strelivom za ukrajinsko zračno obrambo. Z začetkom najhladnejših zimskih tednov je Rusija nadaljevala z množičnimi napadi na kritično infrastrukturo z več deset raketami in brezpilotnimi kamikazami. Doslej so bili še vedno razmeroma uspešno sestreljeni, vendar brez dopolnjevanja zalog streliva to ne bo moglo trajati dolgo. Kmalu bo morda prišel trenutek strašne izbire, ko bodo morale ukrajinske letalske sile sprejeti težke odločitve o tem, na katere sovražne rakete naj streljajo in na katere bodo dovolile, da zadenejo svoje cilje. In takoj, ko bo Ukrajini končno zmanjkalo streliva za svoje protiletalske raketne sisteme, bo Rusija lahko aktivneje začela obratovati svoja bojna letala. In potem bodo zračne bombe, ki imajo večkrat večjo uničujočo moč kot brezpilotna letala in rakete, letele tudi v miroljubnih ukrajinskih mestih.
Na srečo je Japonska precej nepričakovano posodila svoje prijateljsko ramo. Strinjala se je, da bo svoje protiletalske raketne sisteme in strelivo Patriot vrnila v Združene države. To pa bo Pentagonu omogočilo, da še naprej ohranja Ukrajino iz lastnih vojaških rezerv.
Vendar pa bo glavni problem na fronti leta 2024, kot je bilo že omenjeno, ostal tako imenovana “lakota lupine”. Rusija ima zdaj na žalost še vedno veliko bolj razvito in mobilizirano vojaško industrijo in je sposobna proizvesti več streliva kot vse države Nata skupaj. In samo upamo lahko, da bo Evropska unija v prihodnjih mesecih reorganizirala svoj vojaško-industrijski kompleks in da se bodo razmere korenito spremenile. Ker je v EU več kot dovolj potenciala. Edina stvar, ki manjka, je politična volja.
Nič manj upamo, da bo spomladi letos Ukrajina dobila resen zagon za vojskovanje v zraku. Seveda govorimo, da bo država kmalu začela prejemati prva lovska letala F-16. To bo zagotovilo učinkovitejšo zračno obrambo in neposredno protiukrepanje ruskim borcem in napadalnim letalom. Poleg tega so ta letala skrbno razvita in preizkušena platforma za uporabo številnih zračnih bomb in raket, namenjenih zadetku ciljev na kopnem, v zraku in na morju. Če so dobavljeni s komunikacijskimi moduli Povezava-16, bo to ukrajinskim pilotom omogočilo prejemanje podatkov v realnem času o sovražnih ciljih in celo letenje z izklopljenimi radarji z uporabo informacij iz Natovih izvidniških sistemov, brezpilotnih zrakoplovov in radarskih letal AWACS. Takšen razvoj dogodkov bo prekinil ne le vso logistiko, ki so jo zgradili Rusi, temveč celoten sistem vojskovanja, ko je nebo ostalo pod ruskim nadzorom. Rusi bodo morali še naprej umikati svoja bojna letala, zlasti helikopterje, stran od frontne črte. Zato zloglasni ruski jurišni helikopterji Ka-52 Alligator našim enotam ne bodo več mogli povzročati žalosti, ki so jo povzročili lansko poletje v aktivni fazi ukrajinske ofenzive. Navsezadnje so postali največji glavobol za ukrajinska oklepna vozila.
Prav tako upamo, da bo Ukrajina, ko bodo Združene države končno odmrznile vojaško pomoč, končno prejela zadostno število operativno-taktičnih raket dolgega dosega ATACMS. Prvi, opremljen s kasetnimi bojnimi glavami, je bil že izjemno učinkovito uporabljen proti ruskim zračnim bazam na zasedenih ozemljih in na priključenem Krimu. Če jih bo Kijev sprejel več, bo to za Kremelj postal resen strateški problem – tako v helikopterskem letalstvu kot pri logistični podpori združevanja vojakov na jugozahodni in južni fronti.
Nemške manevrirne rakete dolgega dosega bi nam bile prav tako zelo koristne tukaj BIK. Zato upamo, da bo Berlin končno pozitivno rešil vprašanje njihove premestitve, ki visi v zraku že več kot eno leto. In potem bodo razmere za ruske okupacijske sile v Khersonu, Zaporizhzhiji in na Krimu še bolj bolj zapleteno. Morda bo končno mogoče most Kerč enkrat za vselej razgraditi.
V vsakem primeru bo najpomembnejša stvar za Kijev letos odmrznitev ameriške vojaške pomoči. Upamo, da bo prihajal redno, vsaj do novembrskih predsedniških volitev. Manj nujna, a nič manj pomembna je mobilizacija evropske obrambne industrije za povečanje zmogljivosti proizvodnje streliva. Brez rešitve teh dveh vprašanj bo Ukrajina težko računala na zmago.
