Če želi Volodimir Zelenski končno spremeniti Valerija Zalužnyija v močno osebnost na političnem področju in potencialno glavno grožnjo njegovi prihodnosti kot politika, potem vse dela prav. Do tega lahko privede vse verjetnejša razrešitev vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine. V nasprotju s protislovnimi (takšna besedna igra dobro izraža bistvo) izjavami lastnega urada, predsednik v intervjuju za italijanski televizijski kanal Rai1 Dejansko Potrdil namero o zamenjavi generala, pa tudi nekaterih drugih med vojaškim in političnim vodstvom države.
Z morebitno (doslej) razrešitvijo Zaluzhnyija lahko predsednik dejansko opravlja veliko uslugo generalu, ne pa državi. In niti sam, čeprav komaj ve za to. Zamenjava Zalužnega – in v tem kontekstu ni pomembno, kdo ga nadomešča – bo končno utrdila njegov status kultnega junaka rusko-ukrajinske vojne. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo potem, ker to ne bo več vplivalo na njegov ugled in ne bo njegova odgovornost.
Še danes je Valerii Zaluzhnyi oseba z najvišjim odstotkom zaupanja med Ukrajinci. Variabilnost simpatij ukrajinske družbe je dobro znana. Toda predsednik se pripravlja na odpravo edinega razloga, ki bi lahko trenutno pretresel priljubljenost Zaluzhnyija – težave na fronti leta 2024. Čeprav to ni dejstvo, ker mnogi povezujejo probleme lanske protiofenzive ne z vojaškim poveljstvom, ampak s političnim vodstvom in njegovimi nerealnimi obljubami ali nezadostno zunanjo podporo.
Po lestvici Ukrajine Valerii Zaluzhnyi nekoliko spominja na to, kar Volodimir Zelenski ni bil tako dolgo nazaj za civilizirani svet – simbol junaškega boja proti neusmiljenemu in veliko močnejšemu sovražniku. Spomnimo se lahko številnih izdelkov s podobo predsednika Ukrajine (do posebnih ekskluzivnih figuric LEGO), ki je bila divje priljubljena med prebivalstvom zahodnih držav. Dejstvo, da je ta val priljubljenosti minil, je lahko eden od razlogov za banalno zavist, da je nekdo drug, čeprav na ravni ene države, zdaj na istem valu oboževanja.
Simbolika v dojemanju Zaluzhnyja je povsod prisotna. Številna darila za donacijo česarkoli z njegovim avtogramom ali fotografijo so ključ do številnih donacij. Zadnji primer: 4. februarja je med koncertom skupine “Zhadan and Dogs” v Lvivu potekala dobrodelna dražba za potrebe oboroženih sil Ukrajine. In kljub prisotnosti tako dragocenih predmetov, kot je na primer ikona Levka Skopa, to nikakor ni bila najdražja serija. In velik fotografski portret vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine, ki ga je avtoriziral on in Serhiy Zhadan, ki je bil kupljen za 105 tisoč grivn. Že zdaj spominja na določen kult. Kaj ni nekaj novega za našo družbo – o tem smo nedavno ustrezno razpravljali Napisal Nazarski poljub.
Zdaj namerava Volodimir Zelenski odpustiti osebo, ki je v očeh večine v prvi vrsti odgovorna za vse uspehe v sedanji vojni in postaja pred našimi očmi nekaj veliko večjega, verjetno proti lastni volji. V vsakem primeru bo ta sprememba naletela na sovražnost. Nedavna “vaja” z domnevno razrešitvijo Zaluzhnyija je pokazala, kakšna bo reakcija, ko bo postala resničnost, in ne le informacijski prenos iz urada predsednika. Ali kdo še vedno verjame, da je bil dim brez ognja?
Vsaj jasna razlaga razlogov za takšne kadrovske spremembe bi lahko ublažila reakcijo skupnosti. Zamenjava vrhovnega poveljnika med vojno, še posebej dolga vojna, ni nekaj redkega v zgodovini vojn. Ko situacija doseže slepo ulico, so pogosto potrebni novi pogledi, ideje in strategije. Niso vedno boljši od starih. Toda vsaj lahko razumete, zakaj so se zatekli k njim. Ali je predsednik ali nekdo iz njegovega zaupanja vrednega spremstva upravičil potrebo po zamenjavi vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine? Absolutno ne. Splošnih stavkov Zelenskega o potrebi po “potiskanju vseh v isto smer” ali “pravih pozitivnih energijah” ne bi smeli obravnavati kot take. In tudi tiste, ki jih je rekel, ne ukrajinskim novinarjem, ampak italijanskim. Kar se tiče Ukrajincev, je dovolj dvomljivih kanalov Telegrama.
Vse to izgleda še bolj smešno, glede na dejstvo, da je Valery Zaluzhny sam drugi dan v Članek za CNN izrazil svojo dobro utemeljeno vizijo nadaljnjega vodenja vojne proti Rusiji. Jasno je poudaril potrebo po iskanju novih načinov vodenja sovražnosti, opozoril na naraščajočo vlogo brezpilotnih letal, potrebo po tehnični ponovni opremi, da se prilagodi zahtevam sodobnega vojskovanja, težave pri zagotavljanju in še veliko več. Kljub določeni splošnosti tez to besedilo kaže, da njen avtor jasno razume nezmožnost zmage današnje vojne po včerajšnjih metodah.
Eden od fragmentov tega članka bi lahko bil še posebej “moteč” za predsednika. Zaluzhnyi je odkrito pisal o “nezmožnosti državnih institucij v Ukrajini, da povečajo velikost naših oboroženih silo uporabi nepriljubljenih ukrepov”, pa tudi o problemih naše obrambne industrije, zlasti tistih, ki bi jih lahko in bi morali rešiti že zdavnaj – birokratskih. Glede na to, kako Volodimir Zelenski sovraži vsako kritiko, bi lahko takšne besede generala (tudi če gre le za izjavo o dejstvih) zlahka zaznal kot izziv.
Pomemben kontrast je tudi odnos predsednika in vrhovnega poveljnika do občutljivih in nepriljubljenih tem. Na primer, mobilizacije. Medtem ko se Volodimir Zelenski in njegovo spremstvo po svojih najboljših močeh trudita, da bi odgovornost za nov osnutek zakona prenesli na kogar koli (poslance, vlado in zlasti vojsko), Valerii Zaluzhnyi neposredno poudarja, da so prihodnji obeti vojne, ne da bi pritegnili več sto tisoč novih ljudi v oborožene sile Ukrajine, negotovi zaradi trajne mobilizacije v stanju sovražnika.
Razlog za to razliko je preprost: vojak razmišlja o tem, kako zmagati v vojni, medtem ko politik razmišlja o tem, kako ne izgubiti naslednjih volitev. Če pa so poklicni poveljniki odpuščeni samo zato, ker med vojno zahtevajo nepriljubljene, a potrebne ukrepe, potem naslednje volitve morda ne bodo tiste, o katerih sanja Volodimir Zelenski. Ker to ne bo njegova ponovna izvolitev, ampak še ena dosmrtna kazen za Vladimirja Putina – tokrat na novo priključenih ukrajinskih ozemljih.
Če se bo ta vojna za nas uspešno končala in bo prišel volilni dan, se lahko izkaže, da je sedanji predsednik sam ustvaril svojega glavnega konkurenta. Valerii Zaluzhnyi še ni namignil na politične ambicije z besedami ali dejanji. Tako je, ker je njeno poslanstvo voditi vojno in ne politizirati. Če pa bo nekega dne v boljših okoliščinah res želel iti v politiko, bo imel vse možnosti za uspeh. Še posebej v ozadju trenutne verjetne odpustitve in “podgane”, ki so jo tradicionalno imeli ukrajinski politični obračuni.
