Ukrajina se kljub težavam ne preneha boriti, vendar bo težko leto. Začelo se je z odstopom generala Zaluzhnyija, kar ima lahko posledice. Veliko je odvisno tudi od rezultatov predsedniških volitev v Združenih državah. Evropa se odziva na izziv, vendar ne bo mogla nadomestiti Amerike. Peter Dickinson, strokovnjak Atlantskega sveta, ki že dolgo živi in dela v Ukrajini, v intervjuju za Vazho Tavberidze trdi, da kljub temu Ukrajina postaja bolj neodvisna, njen pogum pa občudujejo na Zahodu.
Zamenjan je bil general Valerii Zaluzhnyi, ki je bil nekoč vrhovni poveljnik vojske in je za mnoge postal simbol ukrajinskega junaškega upora. Kaj se dogaja?
– Na žalost je videti kot domača politika. Ne poznam nobenega prepričljivega vojaškega razloga, zakaj bi Zaluzhnyi morali odstraniti. Edini vojaški argument je, da se vojna zelo hitro spreminja. Potrebujemo nov način razmišljanja. Ukrajina potrebuje nove ljudi na vodilnih položajih, ki ne prihajajo iz stare šole in so pripravljeni sprejeti nove strategije, vključno z vojskovanjem z droni in vsemi sodobnimi oblikami vojskovanja, ki jih vidimo. To so argumenti, ki se navajajo, vendar, odkrito povedano, Zaluzhnyi je odličen kandidat za to mesto. Nobenega dvoma ni, da je dober specialist. Mislim, da njegova strategija, ki se je izvajala v zadnjih dveh letih, to potrjuje. Od leta 2022 je uspešno uvedel veliko novih orožij, zato ne verjamem argumentu, da je človek preteklosti in ni primeren za nove izzive. To me ne prepriča. Drugi vojaški argument je iluzija, da je preveč previden. Bilo je več incidentov, ko se je po poročilih Zaluzhnyi želel umakniti, predsednik Volodimir Zelenski pa mu je ukazal, naj ostane na položaju. Najodmevnejši primer je bila bitka za Bakhmuta, v kateri se je govorilo o sporu med civilnim in vojaškim vodstvom. Podobne predpostavke so bile podane o protiofenzivi lansko poletje. Zaluzhnyi je bil v svojih pristopih imenovan preveč konzervativen.
– Ali lahko rečemo, da plačuje ceno za neuspešno protiofenzivo?
– Ne, mislim, da ne. Ukrajinci priznavajo, da protiofenziva ni uspela, vendar se strinjajo, da se je to zgodilo, ker niso prejeli dovolj orožja. Res je tako preprosto. Vendar pa mislim, da je z vidika Zelenskega in zagotovo z vidika nekaterih ljudi v njegovi ekipi prišlo do poskusa ustvariti vtis, da je Zelenski veliko bolj ambiciozen vodja in želi imeti vojaškega vodjo, ki je v tem smislu enako misleč, ne konzervativen. Zelenski je bil zelo optimističen glede zmage Ukrajine in javno pokazal nervozo, ko je Zaluzhnyi lani napovedal zastoj. Svetovni mediji so citirali izjavo Zelenskega: »Verjamem v zmago. Potrebujem ljudi, ki verjamejo v zmago.” Torej obstaja občutek, da želi imeti nekoga, ki razmišlja tako ambiciozno.
– Ali so takšne spremembe lahko drage in prinašajo tveganja?
– Lahko so izjemno dragi. Po mojem mnenju je bil glavni razlog, zakaj je Zelensky želel odstraniti Zaluzhny, strah pred njegovo priljubljenostjo. Ukrajinska politika je zelo, zelo muhasta. Priljubljenost prihaja in gre v nekaj urah ali dneh. Nekdo je danes morda zelo priljubljen, vendar bo naslednji teden pozabljen. Eden od razlogov, zakaj je Zaluzhnyi veliko bolj priljubljen kot Zelenski, je, da Ukrajinci običajno ne verjamejo v politiko. Kdor postane politik, takoj izgubi polovico svoje verodostojnosti. Ker Zaluzhnyi ni politik, samodejno izgleda bolj zanesljivo. Poleg tega je nedvomno zelo učinkovit vojaški poveljnik. Spoštuje se in na splošno je vojska zelo spoštovana. Zato je Zaluzhnyi pravzaprav simbol občudovanja Ukrajincev do svoje vojske. Dve stvari, ki sta priljubljeni v Ukrajini, dve instituciji, ki jima družba zaupa, sta vojska in prostovoljno gibanje. To sta edini dve instituciji, ki imata v očeh Ukrajincev vsaj nekaj spoštovanja in avtoritete.
Torej, če je glavni razlog za odstranitev Zaluzhnyi boj za popularnost, za misli in srca ljudi, potem to ne govori nujno dobro o ukrajinskem vodstvu, kajne? Zdi se, da bi moralo biti najpomembnejše vprašanje na tej točki izgon Rusov in ne kaj takega.
“To je zelo zaskrbljujoč, zelo slab dokaz vodstva Ukrajine in je veliko tveganje.
– Kakšna bo cena tega v tujini? Kako se lahko zunanji akterji, tj. zavezniki Ukrajine, odzovejo na tovrstna trenja?
– Mislim, da se Zahod ne bo odzval. Izbiro vojaškega poveljstva bo prepustil Ukrajini. Stališče Zahoda je, da podpira Ukrajino zaradi lastnih interesov in ne zaradi interesov Ukrajine. Razume, da Ukrajina ni popolna liberalna demokracija in da država še zdaleč ni institucionalno popolna. Dojema se z zavedanjemZa nastanek takšne države bi bila potrebna stoletja. Vendar pa Zahod tega ne želi, ne more dovoliti, da bi Rusija postala ekspanzionistična imperialistična sila, ki ogroža Evropo in Nato, in bo zato še naprej podpiral Ukrajino. Kakorkoli že, Rusi bodo očitno izkoristili situacijo z Zaluzhnyi za demoralizacijo ukrajinske družbe. Ne bi me presenetilo, če bi odstop postal tema številka ena v ruski propagandi. Nenehno bomo slišali, da Zelenski postavlja svoje politične interese nad nacionalne interese Ukrajine, da je umiranje za predsednika norost, ker Zelenskemu ni vseeno le za Zelenskega. Teza, da je Zaluzhnyi junak, ki je bil izdan, tako kot vsi Ukrajinci, se bo ponovila. Tu se prilega pripoved o potrebi po končanju vojne med Ukrajinci in njihovimi ruskimi brati, ker prinaša izgube, Zelenski pa je le izdajalec.
– Kaj bo Zaluzhnyi storil zdaj?
– To je zelo dobro vprašanje. Mislim, da si bo sprva želel vzeti čas in se izogniti tehtnim javnim izjavam. Vendar menim, da se bo nanj izvajal ogromen pritisk, da se pridruži političnemu boju v takšni ali drugačni obliki ali da postane obraz nekaterih političnih sil. Obstajajo že znaki, da ukrajinski politiki poskušajo uporabiti Zaluzhny za povečanje lastne avtoritete. To se bo verjetno nadaljevalo. Še vedno nisem prepričan, ali ima Zaluzhnyi politične ambicije, vendar je zagotovo vodja in domoljub, zato so možnosti, da se bo odločil za tiho upokojitev, majhne. Zelensky je govoril o ohranjanju Zaluzhnyja “v ekipi”, zato bo zanimivo videti, ali mu je ponujen nov, pomemben položaj. Če ne, je skoraj neizogibno, da bo general vlečen na politično prizorišče.
Poglejmo si ga z ruske perspektive, s Kremlja. Zelensky in Zaluzhnyi sta se spopadla v klinčku. Kateri od njih bo bolj pripravljen govoriti in se pogajati?
Odkrito rečeno, zelo malo verjetno je, da se bo katera od njih usedla za pogajalsko mizo z Rusijo v sedanjih okoliščinah in v bližnji prihodnosti. Morda, če se vojaške razmere močno poslabšajo ali dramatično izboljšajo, bodo pogajanja resnično resnična možnost, vendar na tej stopnji mislim, da nobeden od njih ne bo upošteval te ideje. Trenutno v Ukrajini skoraj ni nikogar, ki bi se želel pogajati z Rusijo, saj je zasedla skoraj 20 % ukrajinskega ozemlja, pogajanja z Moskvo pa bi bila usodna za ukrajinsko državnost.
– Kako ta sprememba vpliva na neposredne vojaške operacije? Je to priložnost, ki jo lahko izkoristita obe strani?
– Ukrajina zdaj nima veliko možnosti zaradi zelo omejene dobave orožja. Zato je v obrambi. Te razmere se bodo nadaljevale v bližnji prihodnosti, dokler Kijev ne bo prejel veliko več vojaške pomoči. Trenutno morajo Ukrajinci racionalizirati strelivo. Imajo zelo omejene možnosti za samoobrambo. Verjetno bodo morali spredaj narediti majhne umike. Morda blizu Avdiivke, morda blizu Bakhmuta, morda na fronti Zaporizhzhia. Zato se zdi zelo malo verjetno, da bodo imeli sredstva za izvajanje kakršnih koli pomembnih ofenzivnih operacij, dokler se situacija pomoči korenito ne spremeni. Če razmišljamo realistično, moramo pogledati Ameriko.
– Ali pričakujete kakšne spremembe? Zlasti glede na dogodke, ki smo jim priča tako v Združenih državah kot v Evropi.
– Mislim, da so razmere v Evropi zelo pozitivne. Zdaj vidimo, da se je Evropska unija strinjala s potrditvijo zelo obsežnih svežnjev pomoči, dolgoročne pomoči. To je zelo trdna podlaga. Nemčija prav tako znatno povečuje svojo podporo. Nemci so še vedno previdni, ko gre za orožje, vendar obseg pomoči hitro narašča. Na začetku vojne so poslali 5000 čelad, zdaj pa podarijo približno 8 milijard evrov letno. To je veliko povečanje nemške podpore. Vidimo, da države, kot so Češka republika, Bolgarija in Romunija, poskušajo povečati svojo pomoč, Finska pa hitro gradi svoje vojaške zmogljivosti.
Tudi retorika se je korenito spremenila. Francija na primer odkrito govori o zelo veliki nevarnosti za Evropo, če Ukrajina ne bo zaščitena, če se Evropa ne mobilizira. Zato menim, da je Evropa v zadnjih nekaj mesecih resnično zelo napredovala. Toda te spremembe so povzročile predvsem razmere v Združenih državah in priznanje, da zahodna koalicija izgublja Ameriko. Zdi se, da so razmere nepredvidljive, vendar najverjetneje do novembrskih predsedniških volitev ne bo več ameriške pomoči.
Zdi se mi, da se je Trumpov tabor, gibanje MAGA v republikanski stranki, zagotovo odločil, da ne bo pomagal Ukrajini. Trump je tudi zelo jasno povedal, da bo po ponovni zmagi na predsedniških volitvah novembra poravnal rezultate s člani svoje stranke, ki so naklonjeni pomoči Ukrajini. Ti ljudje bodo izključeni iz stranke,Končala se bo tudi njihova politična kariera. Zato vsi v republikanski stranki vedo, da bodo, če bodo podprli Ukrajino, po volitvah izgubili kariero in delovna mesta. Prestrašeni so in ne vem, kako se lahko temu uprejo.
Tako so po eni strani razmere v Evropi spodbudne, po drugi strani pa so razmere v Ameriki zelo, zelo razočaranje. Ključno vprašanje je, ali lahko Evropa v tem okviru nadomesti Ameriko. Mislim, da lahko. Zagotovo ne kratkoročno. Zato je dobro, da se Evropa odziva zelo proaktivno, vendar to ni dovolj. Mislim, to je dovolj, da se prepreči popoln propad ukrajinske obrambe, vendar ni dovolj, da bi jim omogočili začetek velike protiofenzive. Bojim se, da bo tako izgledalo letos.
– Kaj naj stori Ukrajina, dokler se razmere ne izboljšajo?
– Najpomembnejša stvar je, da se branite. Ukrajina mora zavzeti močno obrambno držo, kar počne zdaj. Gradi obrambne položaje vzdolž frontne črte in poskuša preprečiti resen napredek Rusije. Ukrajinci želijo obdržati dežele, ki jih trenutno nadzorujejo, in spomnimo se, da jim je uspelo osvoboditi polovico ozemlja, ki ga je Rusija zasedla leta 2022. Želijo ga obdržati in zaščititi preostalo državo. Zato menim, da je to prvi cilj Ukrajine. Kasneje bodo morda želeli odpreti nove fronte. Črno morje je bilo že lani velik uspeh. Ukrajini je uspelo prekiniti rusko blokado, prisiliti rusko floto, da se umakne in nadaljuje komercialni ladijski promet iz črnomorskih pristanišč. Ukrajinski izvoz se je skoraj vrnil na predvojno raven, ki je primerljiva z januarjem 2022. To je njihov največji uspeh, dosežen z malo viri, z uporabo pomorskih brezpilotnih letal in manevrirnih raket.
– Napadi se izvajajo tudi globoko v Rusiji, njihove tarče so vojaška skladišča, infrastruktura in energetski sektor. Ali bo to dovolj, da bo Putin prisiljen predati to, čemur zdaj pravi “osvojena ozemlja”?
– To je dobro vprašanje. Črno morje zagotovo ni dovolj. Ukrajina lahko uniči celotno črnomorsko floto in Rusi na to ne bodo pozorni, razen če njihovi sorodniki služijo na teh ladjah. V nasprotnem primeru jim to ni pomembno. Mislim, da imajo napadi na rusko naftno in plinsko industrijo veliko večji potencial. To vidimo. Kampanja takšnih napadov se je začela relativno pred kratkim in je v zgodnjih fazah. Januarja lahko govorimo o šestih ali sedmih takih napadih, vendar je učinek že opazen. Majhna, a opazna. Obstajajo poročila, da se je ruska proizvodnja naftnih derivatov zmanjšala za 5%, kar je majhna številka, vendar bo čas pokazal, ali se lahko število takšnih napadov poveča. Če se ta številka dvigne na 20-30%, bo začela pomembno vplivati na rusko gospodarstvo, ki je zelo odvisno od energije.
Zakaj je Ukrajina tako dolgo čakala, da odpre to fronto? Zakaj se ni tako dolgo razumelo, da je treba zadeti ruske poti za prenos energije, rafinerije nafte in tovarne?
– Najprej zato, ker Zahod ni hotel, da bi to storili Ukrajinci. Ni hotel, da bi napadli rusko energetsko industrijo. Kijev se je bal, da bo to storil, ker jih je Zahod prosil, naj ne gredo po tej poti. Kasneje je Ukrajina prenehala posvečati pozornost temu in prišla do zaključka, da boj za preživetje naroda zahteva sprejetje takšnih ukrepov. To je nenavadno, toda od samega začetka vojne je Zahod prepričal Ukrajino, naj se ne stopnjuje. To razmišljanje sega v leto 2014, ko je Rusija napadla Krim, odziv Zahoda pa ni bil ustaviti rusko agresijo, ampak omiliti ukrajinski odpor in jih prepričati, naj se ne borijo, ne stopnjujejo. Ne le, da ta pristop ni izginil, ampak se je z leti tudi poglobil. Vendar pa zdaj Ukrajina vse bolj pogumno ignorira te omejitve in nasprotuje takšnim nasvetom, Zahod pa ne more vsiliti takšnega pristopa Ukrajini. Zato nameravajo Ukrajinci še naprej delati to, kar so počeli v Črnem morju.
Bi jih to kljubovanje lahko stalo podpore Zahoda?
Mislim, da je kljub temu, da se sliši paradoksalno, veliko ljudi na Zahodu pripravljeno ploskati. Lahko rečejo, da si sami ne bi upali sprejeti takšnih dejanj, preveč so previdni, vendar občudujejo Ukrajino. Putinova Rusija je kot huligan, ki ustrahuje vse okoli sebe. V nekem trenutku nekdo vstane in ga udari, drugi pa ga občudujejo in priznavajo, da si sami tega ne bi upali. Zahod je presenečen nad pogumom Ukrajine, a hkrati šokiran nad njim. Mislim, da dokler bodo Ukrajinci to počeli s svojim orožjem, nihče ne bo nasprotoval. Težave bi nastale, če bi Ukrajina uporabila zahodno orožje.
Vidimo, kako se Rusija odziva na to. Primer takšne reakcije je razburjenje, ki so ga Rusi ustvarili okoli sestrelitve transportnega letala januarja 2024. Moskva je trdila, da so na krovu ukrajinski vojni ujetniki, vendar je bilo to zelo sumljivomojega začetka. Še vedno ne vemo povsem, kaj se je zgodilo, vendar vidimo usklajeno rusko informacijsko kampanjo, ki bo pokazala, da je Ukrajina uporabila rakete patriot za sestrelitev ruskega letala v Rusiji. Cilj te kampanje je prepričati Američane, naj prenehajo dobavljati Kijevu rakete patriot, saj jih Ukrajinci uporabljajo v Rusiji, kar bi lahko privedlo do nepredvidljivega stopnjevanja. Predvidevajo, da bodo takšna dejanja potegnila Združene države v vojno, in da bi se temu izognili, bi morali prenehati oskrbovati Ukrajino z raketami Patriot. Eden ključnih ciljev Rusije je prikazati Ukrajino kot opico z granato. Državi, ki ji ni mogoče zaupati, ki je ni mogoče oborožiti in bi ji morali dovoliti, da jo Rusija pozove na red. Rusija igra vlogo očeta, ki zna disciplinirati neposlušnega otroka. Zgodba tega letala odlično ponazarja, kako Rusija poskuša širiti to zgodbo.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Ukraińska armia stoi w obliczu zmian
