V vsakem poslu je najpomembnejše, da ne prečkamo meja zdrave pameti, zlasti v politiki. Šele v zadnjih dneh je bilo preveč primerov čustev, predsodkov ali celo preproste neumnosti. Ali v neskončnih razpravah ameriških zakonodajalcev, ki ogrožajo ne le finančno pomoč Ukrajini, Tajvanu in Izraelu, temveč tudi celoten uveljavljen (in čudežno še vedno drži z vso svojo močjo) mednarodni pravni red, ki ga želijo uničiti Rusija, Iran, Kitajska in njihovi sateliti. Ali metanje žita na avtocesto s strani poljskih protestnih kmetov. Ali v razpravi o razrešitvi vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine Valerii Zaluzhnyi z naknadnim imenovanjem Oleksandra Syrskyija na ta položaj.
Veliko je bilo že napisanega o problematični naravi Zaluzhnyijevega odstopa. Oseba, ki v očeh mnogih pooseblja vse uspehe, ki so jih dosegle oborožene sile Ukrajine med odbijanjem popolne ruske agresije, je bila odpuščena po kampanji, ki jo je proti njemu organiziral urad predsednika (ne pretvarjajmo se, da verjamemo v neodvisnost dejanj Rdeče garde Bezuhle). Poslali so ga brez jasnih argumentov in razlag. Tudi če so obstajali racionalni razlogi za to reorganizacijo, so oblasti menile, da javnost ni vredna vedeti za njih. Že neštetokrat.
Zato je povsem razumljivo, da obstaja pomanjkanje razumevanja ali celo ogorčenje nad tem, kar se je zgodilo. Družba, ne glede na to, ali je politična opozicija ali kdo drug, ima pravico do ustrezne komunikacije predsednika, ki ga izvoli ta skupnost. In ne situacija, ko Volodimir Zelenski italijanskim novinarjem pove več o svojih kadrovskih odločitvah kot Ukrajinci. Glede na simboliko Zaluzhnyijeve figure je njegova odstranitev s položaja standardni strel v nogo predsednika in njegovega spremstva. In njegove ocene (in zdi se, da najprej skrbijo Zelenskega) zaradi tega ne bodo postale višje.
Toda val ogorčenja, ki ga je sprožila zamenjava vrhovnega poveljnika, lahko jasno prelije bregove in, kot je zapisal Martin Luther, otroka sam poškropi iz kadi skupaj z umazano vodo. Ta otrok smo vsi mi. To je ukrajinska država, ukrajinski narod, ukrajinstvo kot taka. Če se preveč prepustite čustvom, lahko izgubite vse. Čeprav se zgodovina nikoli ne ponovi dvakrat v popolnoma enaki obliki, obstaja veliko primerov, kaj se zgodi, ko notranji prepiri prevladajo nad skupnimi vrednotami, celo v ukrajinski preteklosti.
Delitev na dva fanatična tabora – podpornika Zelenskega in Porošenka – je žal že dolgo postala naš vsakdan. Ne govorimo o vseh simpatizerjih teh politikov, ampak o velikem delu njih. V trenutnih razmerah so besede in v nekaterih primerih dejanja tistih, za katere je Volodimir Zelenski kot predsednik kot kost v grlu, zaskrbljujoči. In tisti, ki se zdi, da so pripravljeni delovati po načelu (parafraziranje tragičnih klasikov): “Če ne bo Ukrajine brez Zelenskega, potem naj ne bo Ukrajine.”
Zelenski kot predsednik je izjemno sporna osebnost. Po eni strani so bile njegove dejavnosti na tem položaju pred začetkom obsežne invazije destruktivne: nemirni populizem, neuspešna kadrovska politika (z nekaj izjemami, kot je Zaluzhnyi), poskus, da bi v svoje roke koncentriral čim več moči in namerno neupoštevanje ruske grožnje kljub opozorilom njegovih zaveznikov. Po drugi strani pa so njegovi javni govori v svetovnih parlamentih in družbah v kritičnem trenutku po 24. februarju 2022 igrali veliko vlogo pri podpori zahodnih držav Ukrajini. Tako materialno kot moralno. Po drugi strani pa prejšnja zasluga ne zanika dejstva, da se predsednik in njegovi “zaupanja vredni menedžerji” z vsakim mesecem vojne vse bolj ukvarjajo s tem, kar je sumljivo podobno uzurpaciji oblasti. Zlasti zaradi monopola nad obveščanjem, izravnave vloge parlamenta, omejevanja opozicije itd.
Vse to gre z roko v roki s strašno komunikacijo z družbo. Zdi se, da se oblasti preprosto bojijo odkrito govoriti z ljudmi o kateri koli resni temi. Tukaj, poleg že opisanega primera razrešitve Zaluzhnyija, obstajajo zloglasni “žari za maj”, namesto da bi se pripravili na obrambo (nekega dne bi to lahko postalo predmet kazenske zadeve) in pomanjkanje ustreznih razlag o mobilizaciji (ki jo uspešno uporabljajo ruski agenti a la Ostap Stakhiv in co. – kar dokazuje primer Kosmatskega), in še veliko več je mogoče omeniti. Zato ne smemo biti presenečeni, da zaupanje v oblasti upada in da so ljudje pripravljeni verjeti anonimnim kanalom Telegram ali klepetom Viber, kjer povedo, kako bodo predstavniki TCC zdaj organizirali napad in vse takoj poslali na frontno linijo za “napad na meso”.
Vendar pa obstaja en ključ “vendar”. Vse to ni razlog za delegitimizacijo naše države in njenih institucij z lastnimi rokami. Nekomu trenutni predsednik morda ni všeč in to je v redu. Ni normalno, da se pretvarjamo, da je prišel na oblast samo zaradi nekaterih kriminalnih manipulacij leta 2019. Volodimir Zelenski je nato dobil absolutno večino glasov tisti Ukrajinci, ki so uveljavili svojo ustavno pravico do glasovanja. Na bolje? Verjetno. Zahvaljujoč populizmu? Nedvomno (kot njegovi predhodniki, čeprav ne na tej lestvici). Zakonite? Edinstveno. Zato zdaj nimamo še enega predsednika in ga ne bomo imeli do konca vojne.
To je pomembno pojasnilo, saj se je po razrešitvi Zaluzhnyija glasovi, da se mandat sedanjega predsednika izteče 20. maja 2024, močno okrepil. Kaj storiti glede tega – mnenja so razdeljena. Nekdo se zavzema za izvedbo volitev (kot da jih v takih razmerah ne zmaga Zelenski), nekdo za čisto parlamentarni model vlade (nič manj “genialna” ideja, glede na trenutno “služabnik” “služabnika ljudstva” z nekdanjim OPFL in predsednikom Stefanchukom, ki se je uveljavil kot vestni izvršitelj volje urada predsednika).
Na pobudo precej priljubljenega blogerja na Facebooku Karla Volokha (znanega po svoji “objektivnosti”) je na Trgu neodvisnosti potekal celo majhen shod pod sloganom, da malo več – in vojskujoča se država bi se morala znajti brez legitimnega vodje in vrhovnega poveljnika. In da se mora po 20. maju zgoditi točno to. Pravne posebnosti vprašanja bi moralo obravnavati ustavno sodišče – in nihče drug. Če – da bi tako hodili – ne bomo dvomili v njegovo legitimnost. In vsaka institucija, ki ne počne, kar nekdo želi. Nimamo drugih institucij in nobene druge družbe, ki bi ustanovila te institucije in izvolila predsednika. In če vas zanese politični sektaštvo (ni pomembno, v imenu katere sekte, ker imamo več kot eno sekto), potem ne bo ničesar.
Še bolj neumna zamisel je neselektivna kritika novega vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine Oleksandra Syrskyija. Takoj ko je prevzel funkcijo, se je po mreži razširilo rjovenje in stokanje o njegovem rojstvu v Rusiji, da njegovi starši tam živijo in ljubijo Putina, da je dobil specializirano izobrazbo na moskovski višji vojaški šoli. Z eno besedo, globalna izdaja, Zelenski je imenoval Rusa in želi (spet) “izprazniti” Ukrajino.
Zdrav um, ki ga ne zasenčijo simpatije ali antipatije, bi moral predlagati, da bo mogoče oceniti dejanja Syrskyja šele, ko se bo lahko izkazal na svojem novem položaju. Šele takrat ga lahko nekaj kritizira, kako in za kaj ga pohvaliti. Podobno kraj rojstva ni vedno odločilen dejavnik za življenjsko pot osebe in kraj izobraževanja. Mimogrede, na ozemlju Rusije, ne samo Syrsky prejel vojaško izobrazbo, ampak, na primer, general Mihail Zabrodsky. Samo on ni izražen z ustreznimi obtožbami. Osebi je treba soditi za njegova dejanja. V nasprotnem primeru je naš izkušeni general Syrsky “napačen” Ukrajinec, družina Hrynkevych ali Dubnevych, oblečena v vezene srajce, pa je skoraj referenca.
Trenutno vse to izgleda kot histerija, ki bi doletela vsakega Naslednika Zaluzhnyija, ker “to ni Zaluzhnyi!” Čeprav so še posebej vzvišeni uporabniki socialnih omrežij že kritizirali Valerija Fedoroviča, ker kako si upa rokovati s prekletim “bonevtikom” Zelenskim. Z eno besedo, poveljnik, ki bi zadovoljil vse, se še ni rodil. Pravzaprav ni treba.
Vsa ta histerija paralizira kritično razmišljanje. Syrskyi ni tak, ker ga je imenoval Zelenski. In potem argumenti ne delujejo. In v redu je, da je bil v času kadence Petra Porošenka na visokih položajih (če bo kaj narobe, bo izgovor za navijaški klub Zelenskega), da je poveljeval številnim uspešnim operacijam v sedanji vojni, zlasti protiofenzivi v regiji Harkov jeseni 2022 in pozneje.
Kaj lahko rečemo o ne-črno-belih situacijah, kot v primeru novo imenovanega poveljnika sil za teritorialno obrambo Igor Plakhuta. On je povzročil najbolj nasilno ogorčenje (po Syrskyiju, seveda), ker je bil med revolucijo dostojanstva vodja oddelka južnega teritorialnega poveljstva notranjih enot Ministrstva za notranje zadeve. Nekateri očividci teh dogodkov trdijo, da je protestnikom obljubil, da notranje enote ne bodo napadle Majdana – vendar so to storili. Drugi pravijo, da je bil eden redkih poveljnikov, ki so stopili v stik s protestniki in poskušali umakniti svoje podrejene enote. Enako velja za pričevanja iz časa rusko-ukrajinske vojne: nekateri pozitivno govorijo o njem, drugi – ostro negativni. Torej je jasno, da nič ni jasno. In samo prihodnost, kot v primeru generala Syrskyija, bo zagotovila podlago za utemeljeno razpravo.
Ob opazovanju vseh teh dogodkov in razprav lahko pridemo do nesrečnega zaključka. Nekateri Ukrajinci so tako potopljeni v svoj politični mehurček, da se zdi, da je zanje glavni sovražnik sedenje v Kijevu na ulici Bankova in ne v moskovskem Kremlju. To je absurdno in nevarno. Ne samo za Zelenskega, ker zagotovo ni nenadomestljiv, ampak za vse Ukrajince. Šli smo že skozi “črne svete” in atamanshchyno. Obrazci so se spremenili, vendar se usodni rezultat za Ukrajino in Ukrajince ni spremenil. Možno in potrebno je kritizirati predsednika, kadar obstajajo razlogi za to. Toda ta kritika ne sme preseči zdrave pameti in ogroziti legitimnosti državnih institucij in same države. Zato je čas, da potlačimo strasti in se obrnemo k razumu.
