Ruski napad na Ukrajino od leta 2014 in obsežna invazija po letu 2022, skupaj z več drugimi usodnimi dogodki v Evropi in njeni okolici, so ponovno sprožili temeljno vprašanje, katere interese in vrednote lahko delijo različni evropski narodi. Dogodki, ki so se zgodili po ruski priključitvi Krima pred desetimi leti in zlasti po začetku velike vojne pred dvema letoma, so spremenili prejšnje politične prednostne naloge Evropske unije in njenih držav članic ter evropskih držav zunaj EU, vključno s Turčijo. Glede na te in druge nedavne dogodke v vzhodni Evropi ter tekoče razprave o njih sta prihodnje preoblikovanje in obnova osrednjih institucij EU med letoma 2024 in 2025 dobila novo razsežnost.
Številne nadnacionalne strukture že povezujejo države članice EU in države, ki niso članice EU. Te segajo od starih institucij, kot so Svet Evrope, OVSE, EGP ali carinska unija EU-Turčija, do novih, kot so sinergija Črnega morja, program vzhodnega partnerstva ali Lublinski trikotnik. Nekatere od teh struktur so bile bodisi vključene v preteklosti (kot je Svet Evrope) bodisi še vedno vključujejo (kot je OVSE) Rusijo kot udeleženko. Vendar pa niso bili dovolj, da bi preprečili močno stopnjevanje rusko-ukrajinske vojne leta 2022. Nekoliko podobna zgodba se nanaša na nedavne vojaške spopade med Armenijo in Azerbajdžanom – državama, ki enakopravno sodelujeta med drugim v Svetu Evrope, OVSE in vzhodnem partnerstvu.
Nedavni usodni dogodki v Evropi kažejo na potrebo po več kot kozmetičnih spremembah v odnosih EU z drugimi evropskimi državami iz dveh razlogov. Prvič, prejšnji pristopi in pobude Bruslja so se izkazali za nezadostne za zmanjšanje ali boj proti napetostim v vzhodni Evropi, ki so privedle do vojne. Leta 2022 so potrebovale (in še vedno potrebujejo) revizijo zaradi svoje očitne nezmožnosti zagotavljanja miru v Evropi. Drugič, sedanja vojna in njene številne posledice po svetu nas silijo, da iščemo inovativne pristope in ukrepe, ki lahko pomagajo rešiti ukrajinsko državo pred uničenjem in evropski varnostni red pred uničenjem. Temeljita revizija in vsaj delna prenova prejšnje politike Bruslja do držav, ki niso članice EU – predvsem znotraj same Evrope – že poteka.
Najpomembnejša sprememba v zadnjih dveh letih je bilo povečanje statusa Ukrajine in Moldavije leta 2022 ter Gruzije ter Bosne in Hercegovine leta 2023 na raven uradnih kandidatk za polnopravni pristop k EU. Medtem ko ima Zahodni Balkan možnost članstva v EU že več kot 20 let, končna usoda pridružitvene trojke – tj. Ukrajine, Moldavije in Gruzije – od začetka vzhodnega partnerstva leta 2009 ostaja nejasna. Evropska komisija je šele v odziv na ruski napad in prošnjo Ukrajine za članstvo spomladi 2022 prevzela pobudo in prepričala države članice Unije, naj spremenijo svoj odnos ne le do Kijeva, temveč tudi do Kišinjeva in Tbilisija. Evropski svet je konec leta 2023 odobril začetek pristopnih pogajanj z Ukrajino in Moldavijo ter Sprejeta Gruzija kot država kandidatka za članstvo v EU. S tem je Bruselj končno pojasnil doslej izmuzljiv namen treh posebej velikih pridružitvenih sporazumov ter njihovih poglobljenih in celovitih območij proste trgovine, ki jih je s temi tremi državami sklenil leta 2014.
Druga pomembna institucionalna sprememba v odziv na obsežno rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022 je bila ustanovitev Evropske politične skupnosti (ESP), pobude, ki jo je 9. maja 2022 simbolično sprožil francoski predsednik Emmanuel Macron. Skupno 47 držav, vključno s Turčijo, se je dogovorilo, da se pridružijo evropski sosedski politiki, s čimer se oblikuje nov vseevropski okvir za posvetovanje in obnovo odnosov EU z drugimi državami. Ustanovitev evropske sosedske politike je mogoče razumeti kot izraz novega občutka skupnih evropskih nacionalnih interesov spričo brutalnega napada Rusije na enega največjih narodov na naši celini. To bi lahko pomenilo tudi nov občutek podobnosti med tistimi državami EU in državami, ki niso članice EU, ki se zavzemajo za evropske vrednote in so se pripravljene odzvati na večji normativni izziv, ki ga predstavljajo Moskva in njene različne protizahodne zaveznice.
Vendar pa še nismo videli prihodnjih obetov (v ožjem smislu) evropske sosedske politike in končnega učinka širših motivov, ki so privedli do njenega nastanka. Ne bodo odvisne le od želje, sposobnosti in uspeha EU pri poglabljanju odnosov, združenj in deloma povezovanju z evropskimi državami, ki trenutno niso članice Unije. Ker slednje tvorijo pisano skupino držav, lahko nove skupne pobude, kot je evropska sosedska politika, delujejo le kot forum za razprave in mreženje. Evropska sosedska politika in starejše vseevropske organizacijeOrganizacije, kot sta Svet Evrope ali OVSE, so lahko koristne pri širjenju ali razpravi o ideji med več deset sodelujočimi državami. Vendar bodo imele celovite pobude, kot je evropska sosedska politika, manjšo vlogo pri konkretnem načrtovanju in praktičnem izvajanju pravnih, institucionalnih in materialnih izboljšav v odnosih med EU, njenimi državami članicami in neevropskimi državami.
Dvostranska in večstranska poglobitev sodelovanja v odnosih z EU danes ni le naloga v zvezi s tistimi evropskimi državami, ki so najbolj utrpele škodo ali jim grozi vojaški napad Rusije, in sicer: Ukrajino, Gruzijo, Moldavijo in Armenijo. To je tudi obveznost do drugih evropskih držav zunaj EU, od Islandije in Združenega kraljestva do Azerbajdžana in Turčije. Danes je tovrstno sodelovanje osredotočeno predvsem na nacionalno in nadnacionalno varnost in odpornost. Spodbujanje večje izmenjave, sodelovanja in enotnosti na različnih področjih za odvračanje, preprečevanje ali vsaj odvračanje od ruskih in drugih protizahodnih vojaških akcij v Evropi – kinetičnih, hibridnih, psiholoških, političnih, gospodarskih itd. – je dobilo skoraj eksistencialno razsežnost. Določila bo ne le kakovost, temveč tudi preživetje evropskih demokracij in njihovih različnih zavezništev – predvsem, vendar ne izključno.
Poleg tega bo poglabljanje in širjenje sodelovanja na področjih, ki niso neposredno povezana z zaščito varnosti, celovitosti in suverenosti Evrope, prav tako prispevalo h krepitvi Evropske skupnosti držav. Široka paleta področij, na katerih Bruselj in druge prestolnice EU lahko in bi morale sprejeti učinkovitejše vseevropske ukrepe, vključuje spodbujanje industrijskih inovacij, zagotavljanje boljšega socialnega varstva in varstva okolja ter spodbujanje večje enakosti spolov, znanstvenega napredka in kulturne izmenjave. Želja po večjem sodelovanju in povezovanju na teh in drugih področjih po Evropi danes ni le izraz normativnih prednosti transnacionalnega humanizma, evropejstva in/ali liberalizma. Postala je stvar samoodržanja.
Če evropske demokracije – tako znotraj kot zunaj EU – ne bodo ostale blizu druga drugi ter si pomagale pri razvoju in obrambi, bodo v nevarnosti. Domnevamo lahko, da Rusija in druge protizahodne sile iščejo šibke člene v evropski skupnosti držav. Te države bodo, kot je Moskva storila z Ukrajino od leta 2014, izbrale ne le zato, da bi napadle njihove demokracije in odprte družbe, ampak tudi zato, da bi poskušale svoje vojaške, institucionalne in/ali socialne slabosti spremeniti v temeljne izzive za Evropo kot celoto.
Stari pregovor politologije navaja, da ne samo, da države povzročajo vojne, ampak vojne povzročajo države (Charles Tilley: “Vojna je ustvarila države, države pa so ustvarile vojno”). Za Evropo na splošno in zlasti za EU se zdaj postavlja vprašanje: ali velja nadnacionalna ekstrapolacija tega načela? Ali bo sedanja rusko-ukrajinska vojna okrepila ali oslabila Evropsko skupnost držav? To bodo pokazala prihodnja leta.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Izvirni naslov članka: Unię czeka przełom
