Ruska opozicija, to je tisti ljudje, ki ne podpirajo Putinovega režima in teoretično vojne, ki jo ta režim vodi proti Ukrajini, je dobila nov razlog za vzdih nekje v Evropi (ali celo na ozemlju imperija) v slogu svojih predhodnikov v začetku prejšnjega stoletja, za Rusijo, ki so jo sami izumili. Natančneje, v tem posebnem primeru, glede na “Lepa Rusija prihodnosti”.
Za tiste, ki ne vedo, je bila ta mitološka podoba izumljena posebej za predsedniško kampanjo Alekseja Navalnega leta 2017. In Navalni, ali bolje rečeno, njegov umor smrti je postal katalizator za še eno serijo vzdihov. Poleg tega je največja tragedija razmer povečala patos reakcije ruskih političnih in skoraj političnih izseljencev.
Poseben razlog je bila sveža pesem ruskega pesnika Leonida Kaganova, pesem, ki je logično posvečena opoziciji, ki je umrla v koloniji. Slavni lokalni glasbenik Vasya Oblomov je Kaganovo besedilo postavil v glasbo in ustvaril Kompozicija, ki ga ruski izseljenci poslušajo in objavljajo na družbenih omrežjih z “grudo v grlu”.
Pesem povsem predvidljivo ustvarja novo rusko mitologijo, ki ni Putin, in poveličuje Navalnega kot Mesijo. Tukaj je nekaj citatov, ki potrjujejo raven patosa Kaganovega besedila: “svetopisemska zlobna drama”, “zdravljenje z besedami in izganjanje hucksterjev iz templja”, “predaja se sanhedrinu, da bi bil križan v petek”.
Vendar pa v mesiahizmu Alekseja Navalnega ni nič presenetljivega. Ruska opozicija nima (in verjetno ne bo imela) boljše združevalne številke kot Navalni. Poleg tega je Oleksijeva smrt dejansko prečrtala tiste vidike njegovih družbenih in političnih dejavnosti, ki so ga prej diskreditirali – sodelovanje na nacističnih “ruskih pohodih”, posmeh Gruzijcev (ki jih je po vojni 08.08.08 imenoval “glodalci”), izjava, da “Krim ni sendvič”. Zdaj, ko je zemeljskega življenja opozicije konec, ga je mogoče dvigniti v nebesa, podobno kot politični predniki sedanjega Putinovega režima – boljševiki so to storili pokojnemu “vodji revolucije” (ki načeloma ni bil) Vladimirju Uljanovu, bolj znanemu kot Lenin.
Zato je proces ustvarjanja idola iz mrtvega “vodje opozicije” povsem logičen in predvidljiv. Toda v Kaganovem besedilu je veliko bolj zanimivih besed, besed, ki izdajajo rusko opozicijo. Pesem se konča z napovedjo padca Putinovega režima FSB in začetka same “lepe Rusije prihodnosti”, v katero današnji ruski psevdoliberalci verjamejo na približno enak način, kot so ruski psevdoboljševiki verjeli v komunizem v času Hruščova (zadnje bolj ali manj ideološko obdobje v zgodovini imperija s središčem v Kremlju).
Tako ruski liberalni pesnik vidi začetek nove dobe – “in tako kot toplota in voda, antena in plin s svetlobo, bo v našo hišo pripeljana svoboda, saj ste govorili o tem.” Te vrstice so ključna razlika med rusko družbo, oziroma njenimi ostanki, in ukrajinsko družbo. Ker so Ukrajinci, ki so pred 20 leti (moj bog, kako dolgo nazaj je bilo!) prišli na Maidan proti volilnim prevaram – za razliko od Rusov niso bili posebej ustvarjalni. In hit Orange Revolution, pesem “Together We Are Many” skupine “Greenjolly”, vsaj glavna fraza te pesmi je pravzaprav ponovitev znane čilske pesmi, neuradne himne levice: ¡El pueblo unido jamás será vencido!
Toda Ukrajinci takrat niso razmišljali o estetiki, lepoti in ustvarjalnosti. Ukrajinci so se zavzeli za svoje pravice, za svoj položaj in vrednote. In nikogar niso spraševali, ali lahko postavijo šotore na osrednjem trgu države ali ne. Leta 2011, v kritičnem trenutku za ostanke demokracije, so Rusi odšli na trg Bolotnaja kot čreda, ki so jo pastirji (organi pregona) poslali v odred. Hodili so, lepo nastopali – in se razpršili. V pričakovanju, da se bo to zgodilo samostojno, bodo oblasti prestrašene zaradi teh “kulturnih protestov” in bodo popustile.
Mimogrede, nemogoče je, da se ne spomnimo znanega beloruskega političnega mema leta 2020, ko so bili beloruski državljani, ki so protestirali proti “zmagi” Aleksandra Lukašenka na predsedniških volitvah, neverjetno ponosni na dejstvo, da so se povzpeli na klopi in slekli čevlje. Takrat je ruski opozicijski časopis Meduza patetično poročal: »Belorusi demonstrirajo, kako kulturno protestirati. Čistijo za seboj, dajejo rože in sezujejo čevlje, da ne bi obarvali klopi.”
Belorusi so se trmasto distancirali od ukrajinske tradicije deklic in poudarili, da nismo takšni. In bilo je res, ker se je izkazalo, da niso takšni. Ukrajinci so svoje Maidane končali z zmagami, Belorusi pa s porazom in mučenjem v Akrestinu.
Rusi so se obnašali in obnašali na enak način. Pisali in peli so čudovite slogane, zdaj pišejo srčne in ganljive pesmi, pesmi, posvečene Navalnemu – vendar prOh, kaj pravijo? Ključna fraza pesmi Leonida Kaganova je: “Svoboda bo pripeljana v našo hišo.” Dali nam ga bodo. To nam bodo storili. Nekdo. Ne mi. Ker bomo sedeli in čakali. Vzdihnil je nad svojo težko usodo nekje v naslednjem francoskem, bolgarskem ali avstrijskem izseljevanju.
Mimogrede, bodite pozorni na številne koncepte, ki so pred to nemočno željo, da bi jih »pustili na cedilu«, »kot toplota in voda, antena in plin s svetlobo«. Avtor primerja najvišjo človeško vrednost, vrednost, za katero je bilo v različnih državah danih na stotine, tisoče, milijone življenj, z banalnimi koristmi civilizacije, ki so v sodobnem svetu običajne.
Podobno je za ruske liberalce, ruske opozicije, svoboda tisto, kar naj bi jim po pravici pripadalo. Ne zato, ker bi se morali boriti, ampak zato, ker so njihovi skoraj od rojstva (sprašujem se, zakaj?). Dejstvo, da jih morajo ti neznani “nekdo” “razočarati” (verjetno Ukrajina in kolektivni Zahod, ker kdo drug). Ta domneva in hkrati nemoč – ko naj bi si hkrati zaslužili svobodo, nedvomno kot svetloba in elektrika v stanovanjih. Hkrati pa sami ne morejo storiti ničesar, da bi ga dobili, ampak sedijo in čakajo, da jim ga prinesejo, ker je bilo to navedeno z besedami njihovega mrtvega voditelja (“odkar ste govorili o tem”) – več kot zgovorno označuje današnje protiputinske Ruse.
Zato niso oni tisti, ki bi morali pozvati Ukrajino in svet, naj se borita proti Putinu, ampak tiho, vestno, kot neuspešni, ki so preskočili temo in goreli za garažami, da bi vsaj poskusili nekako resnično in ne praktično nasprotovati svojemu režimu. Brez lepih sloganov in bridkih pesmi, ne da bi sezuli čevlje in brez čiščenja za seboj. Toda na tak način, da pojasnimo, da v Rusiji obstaja opozicija in da se bori. Dejansko.
Vendar pa je za tiste, ki so za razliko od Navalnega zdaj zunaj imperija (in poleg tega ne predstavljajo tako pomembnega predmeta za likvidacijo) – veliko bolj priročno in udobno širiti pesmi o padlem voditelju, vzdihniti, reči “vse je tako” na družbenih omrežjih in živeti svoje zasebno življenje. Zanj je vse to skoraj politično spremstvo le dodatno sredstvo za izkoriščanje njegovega nemočnega, a zelo patetičnega položaja.
