Intervju ruskega diktatorja Vladimirja Putina z odvratnim ameriškim novinarjem Tuckerjem Carlsonom je že postal govor mesta. Komunikacija, ki so jo mnogi resno obravnavali kot dogodek leta, se je spremenila v monolog in smeh leta.
Predsednik Ruske federacije dejansko ni povedal ničesar, kar bi lahko bilo nekakšno sporočilo nasprotnemu taboru – razen, seveda, namiguje na morebiten napad na Poljsko. Čeprav je težko verjeti, da bi celo nori Putin želel vstopiti v neposreden vojaški konflikt z Natom.
Kar naj bi bil intervju, se je spremenilo v klasično psevdozgodovinsko predavanje. Predavanje, katerega tema je dobro znana vsem, ki so v zadnjih letih spremljali Putina, besedilo pa se je naučilo skoraj na pamet. Čeprav je bilo nekaj neverjetnih inovacij – na primer “kopije pisem Bohdana Hmelnytskega”. Vendar ni bilo brez dobrih starih klasikov, kot je “avstrijski generalštab, ki je izumil Ukrajino”.
Zato je glavni rezultat Putinovega psevdo-intervjuja (sumimo, da je zadnji za naslednjih nekaj let, ker je frontna linija tudi spoznala, da nima smisla govoriti z diktatorjem in da ruska stran verjetno ne bo zelo zadovoljna s tem, kar se je zgodilo) ta, da je diktator končno opustil takšen koncept, kot je mednarodno pravo.
Vladimir Putin ni le vztrajal pri nekakšnih ruskih pravicah do ukrajinskega ozemlja (pravice, seveda, fiktivne, ponarejene ali navidezne), ampak se je tudi odločil, da bo nacistični režim Adolfa Hitlerja pobelil za lastne potrebe. Poljska naj bi jo izzvala leta 1939 – če bi se prostovoljno odrekla svojemu ozemlju, vojne ne bi bilo. Vas kaj spominja? To je ravno ruski “kopenski koridor in voda do Krima”.
Vendar pa rehabilitacija nacizma, za katero bi moral ruski diktator po svojih izumljenih zakonih prejeti zaporno kazen, ni najpomembnejša stvar v tej zgodbi. Dejstvo, da Kremelj že dolgo samozavestno uporablja dosežke tretjega rajha, ni takšna novica. Vzemite, na primer, trenutno »Končno rešitev ukrajinskega vprašanja«, katerega načrt je bil objavljen v uradnem ruskem tisku leta 2022 (ta članek se imenuje »Kaj bi morala Rusija storiti z Ukrajino«, objavljen je bil na spletni strani RIA Novosti), ruski propagandisti pa to še vedno neuradno trdijo. Ali ni to želja po novem holokavstu?!
Toda spet to ni najpomembnejša stvar v toku zavesti, ki po mnenju psihologov, s katerimi smo intervjuvali, ne samo namiguje, ampak kriči o, milo rečeno, duševnih motnjah v ruskem diktatorju. S svojimi trditvami do Ukrajine, trditvami, ki naj bi temeljile na zgodovinskih dejstvih, v resnici pa le na psevdozgodovinskih fikcijah, je Putin odprl pravo Pandorino skrinjico. In tukaj ga lahko primerjamo z drugim idolom konzervativne ruske javnosti, generalnim sekretarjem Centralnega komiteja CPSU Leonidom Brežnjevom. Poleg tega ta primerjava ne bo naklonjena tiranu, ki je še živ.
Poleti 1975 je v Helsinkih na Finskem potekala obsežna konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi. Eden ključnih rezultatov tega je bil mednarodni pravni del Sklepne listine te konference. Ta del je obravnaval načelo nedotakljivosti meja in ozemeljske celovitosti držav. In Sovjetska zveza, ki jo je takrat vodil stari Brežnjev, je podpisala ta akt. Podpisal jo je in upošteval njene predpise do konca njenega obstoja. Morda zato Afganistan nikoli ni postal 16. republika ZSSR (čeprav je zdaj težko verjeti, toda kdo je verjel ukrajinskemu tednu, ki je avgusta 2008 zapisal, da je “Ukrajina naslednja”?).
In Rusija je kršila to načelo. In tako intenzivno vztraja, da ima pravico, da jo še naprej krši (ni bilo za nič, da je ta fikcija rekla, da je “Poljska izzvala Nemčijo”) – kot ni slišala, ko se je ta igra začela igrati proti njej.
Na Kitajskem so se na primer po Putinovem intervjuju s Carlsonom začele pojavljati izjave, da ker se je ruski voditelj odločil, da bo svojo agresijo razložil z zgodovinskimi učbeniki namesto z mednarodnim pravom, zakaj ne bi odvzeli ozemelj, ki mu pripadajo, iz Rusije. Na primer, Daljni vzhod z Vladivostokom.
Seveda te izjave niso prišle iz ust uradnikov – v komunistični Kitajski se takšne stvari na splošno obravnavajo zelo, zelo previdno (da, pojav “Medvedjevega kanala Telegram” je tam načeloma nemogoč). Toda raven Zichen Wang, nekdanjega uslužbenca tiskovne agencije Xinhua in zdaj strokovnjaka v možganskem trustu Centra za Kitajsko in globalizacijo, prav tako ni velika stvar.
Pridružil se mu je ameriški igralec kitajskega porekla Robert Wu, ki je neposredno izjavil, da bi morala Ruska federacija vrniti Vladivostok v Ljudsko republiko Kitajsko. In to so samo tisti, ki so izrazili idejo, ki dejansko že dolgo kroži v globalnem informacijskem prostoru. In napačneNa primer, v primeru Daljnega vzhoda je pomembno omeniti, da je Daljni vzhod član Daljnega vzhoda. In na primer o starodavnem pruskem mestu Königsberg, ki so ga sovjetski Rusi preimenovali in oskrunili, ki so ga spremenili v tipično rusko odlagališče smeti, imenovano Kaliningrad.
In tudi približno isto odlagališče, imenovano Vyborg, ki je bilo nekoč uspešno finsko mesto Viipuri. In tudi o mestu Orenburg, ki je nekoč služilo kot glavno mesto kirgiške avtonomne sovjetske socialistične republike (današnji Kazahstan). Zakaj ne bi vrnili tega ozemlja Kazahstancem, ki, mimogrede, še vedno živijo v vzhodnem delu regije Orenburg? In to bo takoj povzročilo nastanek meje med Kazahstanom in Baškortostanom, ki je še vedno del Ruske federacije. (In na splošno bo odprla kopensko pot zunaj Rusije za šest republik Idel-Ural.)
In seveda je nemogoče, da ne omenjamo vzhodne Slobozhanshchyne, Starodubshchyne in Kubana, ki bi jih Ukrajina lahko zahtevala po Putinovi logiki. In to je samo tisto, kar zadeva samo Rusijo. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo na svetu, če bi bila po Putinovem načelu odpravljena vladavina mednarodnega prava v korist zgodovinskih muh. Želja Venezuele, da zaseže del Gvajane, se nam zdi le uvod v kaos, v katerega bo zdrsnil svet.
Toda v svetu ima na srečo mednarodno pravo še vedno svoj vpliv. In niti Madžarska ne bo imela terjatev do Slovaške, niti Nemčije do Češke republike ali Francije, niti Avstrije do Italije. Toda prej ali slej bodo zahtevki proti Rusiji. Iz povsem praktičnih razlogov – ker, kot je pokazala trenutna vojna proti Ukrajini, je bila ena glavnih, če ne glavna prednost agresorja velikost države. To pomeni, da če bi bila Rusija sorazmerna z Ukrajino glede na prebivalstvo, bi se vojna končala naravno. Putin ne bi imel nikogar, s katerim bi se lahko boril. Še vedno zaposluje Nepalce in Somalce. Kaj če Rusija ne bi bila 140 milijonov, ampak 35-40 milijonov držav?
In potem, ko svetovna skupnost (vsaj njen demokratični del) pride do preprostega in logičnega zaključka, da Rusiji ni treba obstajati znotraj njenih trenutnih meja, ker bo znotraj teh meja vedno, tudi po začasnem superliberalnem nazadovanju, kot je bilo leto 1990, grožnja svojim sosedam, Evropi in planetu kot celoti, se lahko Rusi spomnijo Putinove retorike.
Vendar sam Putin ne bo več na tem svetu. Zato bodo morali vsi ostali odgovarjati za njegovo logiko. In v njihovem interesu je, da to čim prej razumejo. Čeprav so, kot kaže praksa, Rusi pripravljeni na vsak razvoj dogodkov – samo zato, da ne bi vklopili zdrave pameti in kritičnega razmišljanja. Kar odlično ponazarja miselnost njihovega vodje, prikazano v intervjuju za Tuckerja Carlsona. Intervju, o katerem je celo novinar, ki se je pripravljen sestati z diktatorjem, dejal: “Potrebujem eno leto, da razumem, za kaj pekel gre.”
