Vjačeslav Levytskyi iz Podilska, regija Odesa. V civilnem življenju je bil voznik dostave. Z začetkom obsežne vojne je odšel braniti Ukrajino in se hudo poškodoval v regiji Doneck: noge, trup in zmrznjene roke so bile ustreljene. Vjačeslav se je sedem dni preselil v sivo cono s poškodbami in ga je ujel tako imenovani DPR. Tam je ostal tri dni v groznih razmerah. Od tam so ga v zameno kupili Čečeni. Amputirali so tudi vse štiri okončine Vjačeslava.
Zdaj je na rehabilitaciji v centru Superljudje, navadil se je in se naučil vzdrževati protetične noge, branilec pa prevzema tudi protetične roke, ki so mu že bile izdelane. V članku preberite več o tem, kako je bil branilec ranjen, kako je bil ujet, o njegovem bivanju pri Čečencih in vrnitvi v Ukrajino.
O ranah in ujetništvu
Se spomnite jutra, ko se je začela vojna? Kakšne so bile tvoje misli potem?
Bilo je grozno. Prišel sem v službo, raztovorili smo en avto, da bi oseba lahko šla domov. Vrnil sem se domov, potem podjetje nekaj časa ni delalo. In 11. marca sva s prijateljem odšla v vojaški urad.
Zakaj ste se odločili, da greste v vojno kot prostovoljec?
Da bi zaščitili Ukrajino svojo.
Kako ste se poškodovali? Kdaj se je to zgodilo?
V noči na 23. februar je bil ranjen. Svoje položaje smo imeli v jarkih. Rusi so poskušali priti k nam trikrat in četrtič jim je uspelo. Ne spomnim se točno, vendar jih je bilo veliko več. In tako se je zgodilo, da sem bil obstreljen. Izbruh ognja mitraljeza je udaril noge: eno, drugo, v želodec. Letel je v trebuh. Ko sem se ponovno zavedel, sem izgubil zavest, nisem več imel mitraljeza, streliva, ničesar. Vse so raztrgali. Še vedno sem lahko čutil, kako odtrgajo komplet prve pomoči. Ko sem se zavedel, nisem razumel, kaj se dogaja. Malo sem se plazil po kolenih, nato vstal, vstal, se držal veje, nato pa se povzpel na kolena do kraja, kamor so nas pripeljali. Razumel sem, da sem ranjen. Najprej sem prišel do kraja, kjer smo imeli hišo. Tam, ko smo posredovali, so nam fantje dali baterije in posebno banko energije za polnjenje teh baterij. Ta kraj sem dobro poznal, ker sem na ta položaj pripeljal veliko ljudi od tam. Prišel sem do tega stališča, ki se je že začelo zoreti. Ko sem pridobil moč, sem se odločil, da se preselim tja, kjer so nas spustili. Bili so suhi obroki in voda. Veliko sem pil, nisem hotel jesti. Ko sem se plazil tja, so mi roke otekle in krvavele. Steklenice vode nisem mogla niti odpreti z rokami, to sem storila z zobmi.
Koliko časa je trajalo vse?
Sedmi dan sem se odločil, da moram iti naprej, vedel sem, da je najin položaj v bližini. To je uničena stanovanjska stavba, vendar očitno nihče ni živel tam od leta 2014. Naši fantje so sedeli tam in blokirali sovražne drone. In ko sem bil že v bližini, ko sem plazil, sem se odločil za počitek na dvorišču, ker sploh nisem imel moči. Povzpel sem se na štiri, nato pa poskušal malo hoditi. Ko sem ležal in počival, me je videl vojak DPR. Povzpeli so se tja. Vprašal me je, kdo sem in me začel čutiti. Povedal sem mu, da sem ukrajinski bojevnik, ni me takoj prepoznal, ker sem nosil črno civilno jakno in moje maskirne hlače so izgubile videz, ko sem plazil. Tudi uniforme DPR še nisem videl. Bila je peščene barve, s temno zelenimi lisami na kolenih in komolcih. DPR me je odpeljal. Najprej so me medicinske sestre zavile. In potem so me premagali, si zlomili nos, me pretepli po glavi z lopato za sapper. Nato so ga vrgli v klet. Dobro je, da me je vsaj eden od njih včasih malo zanimal. Seveda pa se je obnašal nesramno. Rekel je: “Koper, tam še nisi umrl.” Ko sem rekel, da sem žejen, ga je prinesel.
So mi dali hrano?
Isti član DPR je nekoč prinesel hladno ajdo. Nesoljeno. Bila je v umazani skledi. Kot pes… Poskušal sem jesti to ajdo, vendar nisem imel apetita in nisem jedel.
Ali so vas prosili za informacije o oboroženih silah Ukrajine?
Da. Vprašal… Kakšen val na naših walkie-talkijih. Morda so že imeli naše walkie-talkije ali pa so morda želeli nastaviti svoje. Rekel sem, da ne vem. In začeli so groziti, rekoč, da bodo ogreli poker in me zaklali. Ampak niso.
O bivanju s Čečeni in amputaciji okončin
Ko so me pripeljali k Čečenom, so me takoj oprali tam. Dva naša vojna ujetnika sta bila že tam. Dmitriy in Dima. Oni so bili tisti, ki so me slekli in oprali. Niso mi mogli pravilno sleči oblačil, zato so me razrezali z nožem. Eden od Čečenov je bil šokiran, ko je videl moje rane. Rekel je: »Tako si obstreljen in tudi oni te pretepajo. Nihče te ne bo užalil ali dvignil prsta tukaj.”
Kako se je zgodilo, da ste padli v roke Čečenov?
Zdelo se je, kot da nas odkupijo. Morda obstajajo še kakšni drugi pogoji, menjava ali kaj podobnega. Kajti ko smo bili že s Čečeni, so fantje rekli, da nas Čečeni odkupujejo. Rečeno je bilo, da sem nCeneje. In odgovoril sem jim, da sem namesto tega drago plačal v bolnišnici [сміється]. Prepojen sem bil s krvjo in plazmo. Tamkajšnji zdravniki so me dobro zdravili.
Ko ste ugotovili, da je amputacija neizogibna, kako je bila zaznana?
Bil sem v stanju oblačnosti, počutil sem se slabo. Imel sem prvo operacijo trebuha. Potem mi je bila operirana noga, bila sem pri zavesti, vendar nisem čutila ničesar. Zdravniki so rekli, da moram amputirati, ker imam gangreno, dolgo so se posvetovali, sklicali posvet. Ko je šlo za amputacijo prve noge, sem podpisal soglasje za operacijo. In potem so zdravniki sami sprejeli odločitev o amputaciji. Skoraj vsak dan sem imel operacijo. Zdravnik mi je res želel rešiti roke, ki so bile ozebline. Vsak dan je prišel in jih preverjal. Zdravnik mi je rekel: “Slavik, nosil si klobuk, zakaj nisi skril rok v klobuk, raje bi ti odrezal zmrznjena ušesa” [сміється]. Ko so se moje rane malo zacelile, so me premestili v klet, kjer so hranili njihove fante, ki so bili odkupljeni iz ruskega ujetništva. Tam so nam trikrat na teden prinesli hrano iz menze, druge dni pa smo jedli mivino, imeli smo kotliček.
Po vrnitvi v Ukrajino in rehabilitaciji
To se je zgodilo 11. junija. Sprva so naju z letalom odpeljali v Rusijo. Bilo je vojaško letalo s plastičnimi sedeži. Mimogrede, Čečeni so mi nato dali invalidski voziček in rekli: “Slavik, to vam dajemo. To je tvoj voziček, pojdi domov v njem.” [усміхається]. Prečkali smo ukrajinsko mejo skozi regijo Sumy. Takoj je postalo lažje, hvala Bogu, mislil sem, da smo leteli tja, prišli smo. Skrbelo nas je, da izmenjava ne bo propadla. Ker smo slišali, da so bili takšni primeri.
Kaj vas je čakalo naslednjič?
Moje zdravljenje v Ukrajini je potekalo v različnih zdravstvenih ustanovah. Še posebej sem bil v vojaški bolnišnici v Lvivu, nato pa poslan v Kijev, kjer sem opravil reamputacijo. Ker so se moje rane gnojile, je prišlo do okužbe. Po tem, ko je šlo za protetiko, so mi povedali, da Center za superljudi v Lvivu takoj opravi protetiko za roke in noge. In to je priročno, ni vam treba delati nog ločeno in roke drugje. Tako sem se odločil, da pridem sem. Mama in sestra mi pomagata pri rehabilitaciji, kot tudi moj fizioterapevt, dela z mano. Naučila sem se, kako veliko stvari narediti sama. Konec koncev, ko moja sestra ali mama zaspi pred mano, jih nočem motiti. Tako lahko dobim nekaj zase, ga potegnem, vstavim polnilnik v telefon ali tablični računalnik.
Kdaj si prišel sem? Kako izgleda vaš dan tukaj?
17. novembra. Zdaj obvladujem protetične noge, imam tečaje v bazenu, tudi ogrevanje, hodim po protezah po posebni poti. Držim se komolcev, ker ne morem stati na eni nogi in narediti koraka z drugo, težko je ohraniti ravnotežje. In sprva je bilo na splošno težko, prvič, ko sem vstal s pomočjo “vitla” – zvezali so me in me dvignili, potem sem se počutil kot klobasa [сміється]. Zdaj je bolje. Protetične roke sem si že izdelovala in jih bom tudi obvladala.
Ali že veste, kaj boste storili po rehabilitaciji?
Še vedno ne vem, kaj bom naredil. Če bi mi ostale roke, bi se ukvarjal s popravilom avtomobilov ali motornih koles. Sčasoma sem se naučila ohranjati ravnotežje na protetičnih nogah ali delati na invalidskem vozičku. In tako ne vem, kaj bom naredil, morda se bom naučil voziti avto, videl sem, da obstajajo posebni avtomobili.
Kaj bi radi povedali Ukrajincem, ki so prav tako trpeli zaradi vojne?
Da ne izgubijo srca. Videl sem, da nekateri ljudje začnejo piti, vendar ne bi smeli. Bolje je vaditi.
Kako najti moč, da greste naprej?
Včasih se postavim. Včasih mi sorodniki dajo “čarobni udarec” [сміється].
