Prva evakuacija iz helikopterja na vodi v Ukrajini, 41 skokov s padalom, več kot sto ur pod vodo, zračni napad na ladje različnih vrst, plavanja, dirke – zdi se, da teh veščin ni mogoče združiti v eni osebi, ampak superjunaki živijo med nami. Zakhar Biryukov je vojak posebnih sil oboroženih sil Ukrajine. V vojni je izgubil obe roki, nogo in oko, ne pa žeje po življenju. Zakhar je čudežno preživel, trenutno je v rehabilitaciji in pripravi na operacije ročne proteze. Po hudi ranjeni človek ni izgubil srca, ampak je le pomnožil žejo po življenju in boju.
Ob drugi obletnici obsežne ruske invazije, ko Ukrajinci vsak dan trpijo zaradi bombardiranja ruskih letal, raketnih sil, flote in topništva, delimo to izjemno zgodbo o odpornosti.
Govorimo o vsakodnevnem utrjevanju rehabilitacije, zmožnosti »izklopa« med vojno, mehanizmih, ki se ne bi smeli ustaviti zaradi zmage, svečah spomina do Umana, mentorstvu za mlade vojake z Zakhar Biryukovom v okviru projekta “Majhne zgodbe Velike vojne”.
Zakhara, povej nam, od kod prihajaš in kaj si storil pred obsežno vojno?
Prihajam iz regije Žitomir, okrožja Popilyansky. Pred vojno je delal v Kijevpastransu. Leta 2015, ko je bil četrti val mobilizacije, se je prostovoljno javil za oborožene sile Ukrajine. Izbral je vojaško vejo, kjer je želel služiti, opravil izbor in usposabljanje, nato pa izbral vojaško enoto – 73. pomorski center za posebne operacije [імені кошового отамана Антіна Головатого – ред.]. Tam je služil šest let in pol. Julija 2021 sem se upokojil. Šest mesecev pred obsežno invazijo je preživel kot civilist in se poročil.
In ko se je vojna začela, sem bil ravno v domovini [на Житомирщині – ред.], popravil svoje starše in prva stvar, ki jo je rekel, je bila: “Kakšne barabe! Niste mogli čakati dva dni? Prenovo bi zaključil in odšel s čisto dušo [воювати – ред.]”, in tako popravilo še ni bilo opravljeno.
So vaši starši ostali v regiji Žitomir?
Torej, ko se je začela obsežna vojna, sta k njim prišla sestra in brat. Prve mesece sta živela skupaj v vasi. In prvi dan sem takoj odšel. Tanki s Krima so bili na poti v Vasylivko [місто в Запорізькій області, де проживав Захар – ред.]in sledil sem jim z avtom. Zvečer sem prišel v Vasylivko brez prometnih zastojev. Takrat sem bil zelo presenečen, da se nihče ne pripravlja na obrambo mesta. Takoj sem se srečal s svojimi tovariši, ki so bili tam nameščeni, potem je k nam prišel eden od častnikov in po pogovoru z njim smo spoznali, da Vasylivke ne bodo branili. Zato sva z ženo in družino odšla v sosednjo vas, ker je rezervoar Kahovka in most, čez katerega so Rusi težko prevrnili. Tako smo se srečali s prvimi dnevi obsežne invazije.
Kaj ste občutili v trenutku, ko ste spoznali, da se je vojna začela?
Vsi, ki so dolgo služili in delali v vojski, so vedeli, da se bo to zgodilo prej ali slej. Nisem niti pričakoval, da bodo napadli Ukrajino v tako majhnem številu. Dvesto tisoč vojakov ni dovolj za zajemanje celotnega ozemlja Ukrajine. Mislim, da so Rusi hitro “prebili” obrambo na jugu zaradi kombinacije številnih dejavnikov: v eni situaciji so bili izdajalci, v drugi pa je rusko letalstvo, tanki in vojska dobro delali, morda nekje naši naredili malo premalo dela zaradi komunikacije in kaosa.
Od prvih dni obsežne vojne je bila Nacionalna garda skupaj z drugimi vojaškimi enotami poslana tudi za obrambo države, ki ni imela orožja za “vzetje” tankov. Ključno vlogo je imela tudi medsebojna povezava. Ko so v bitko vstopile različne strukture, je bilo težko uskladiti gibanje in druga dejanja, zato je ta dejavnik lahko vplival. Poleg tega je bilo na terenu veliko izdajalcev, ki so čakali na ruske čete in jim pomagali. Zaradi tega so bili moj tovariš in njegova skupina obkroženi. Želeli so zasedati Ruse, vendar je eden od domačinov tekel okoli fantov na poljih in opozoril sovražnika. Potem naš [військові – ред.] Bili so obkroženi, pobegnili in prišli ven. Toda, kot lahko vidimo, je kopičenje takšnih trenutkov vplivalo na dejstvo, da smo hitro izgubili določena ozemlja.
V regiji Kijev in na severu Ukrajine na splošno so bili domačini bolj domoljubni. Tam je teren omogočal dobro utrdbo. Ne pozabite, da ste lahko dober partizan, ampak kaj storiti na polju, kjer so letala? Ne glede na to, ali ste lovec ali ne, ne boste tekli 30 kilometrov čez polje, ko Rusi vozijo tanke, “bekhs” [БМП – бойова машина піхоти – ред.] in z “gramofoni” [літаками – ред.]. Vsi ti dejavniki so nas tudi pravočasno odložili, da bi se hitro “prebili”. Toda še vedno smo osvobodili številna ozemlja: regijo Kijev, regijo Černihiv, regijo Sumy, regijo Harkov, regijo Žitomir, in ko smo dosegli regije Zaporizhzhia, Kherson, Donetsk in Lugansk, so Rusi že zbrali sile, da bi se branili.
Zdaj ni lahko, vendar ne pozabite na mamoLeta 2023 se je Rusija veselila, da je ustavila ukrajinski protinapad v tridnevnem boju za Kijev. In čeprav obstaja pomoč tujih partnerjev, s tako velikim obsegom vojne, moramo razumeti, da ne glede na to, koliko streliva bomo dobili, bo vedno malo.
Glavna stvar, ki jo imamo, je trdnost in razumevanje celotne družbe, ki ju ne moremo ustaviti v tej vojni. Ne moremo ga zadržati, tega ne moremo storiti, saj smo leta 2015 določili meje in čakali. Zdaj Rusija uporablja vse vrste raket, ozemlje Ukrajine je pod polnim ognjem, to lahko traja pet let, nato pa bodo ponovno zbrali sile in nadaljevali. Prišel je čas, ko smo bodisi mi oni ali pa smo mi.
Mar nimate občutka, da želijo “zamrzniti” vojno?
Seveda želi Rusija “zamrzniti” vojno in bo storila vse, da bo to pot »izbrala« družba sama – ne vlada, ampak ljudje. In s strani oblasti bodo podprli “vreče” ruskega sveta, ki jih še vedno imamo. Takšen potek dogodkov je koristen za Rusijo, da izdihnemo nekaj let, toda vse to je laž, s katero se sploh zavajamo.
Zahar, povej nam, kako si bil poškodovan?
Šli smo na frontno črto in lansirali drone. Imel sem naboj iz 300 g čiste plošče, električnega detonatorja in občutljivih senzorjev, tako da bi se v stiku s katerim koli predmetom obremenitev razstrelila. Ko sem naložil dron in ga želel dvigniti, je pristal rudnik. Padel je daleč, vendar je bil udarni val dovolj, da so senzorji delovali. Dron je skupaj z eksplozivi eksplodiral v mojih rokah. Za razumevanje bom razložil, da sem imel v rokah ekvivalent 500 g TNT, za primerjavo – v RGD [ручна граната – ред.] To pomeni, da je v mojih rokah naenkrat eksplodiralo pet granat.
Čudež je, da si še vedno živ …
Ja, čudež je. Poleg tega fantje niso paničili, hitro ugasnili, kjer je gorel na meni, uporabili žrebce in me evakuirali. Petnajst minut kasneje sem bil na urgenci. Imel sem srečo, da so me v bolnišnico odpeljali dobri koordinatorji, hospitalci, anesteziologi.
Kdaj ste spoznali, kaj se vam je zgodilo? Se spomnite tega trenutka?
Ko se je eksplozija zgodila, sem se še vedno zavedala: razumela sem, da sem ranjena, vendar nisem razumela, zakaj. Imel sem “hladno glavo” [не панікував – ред.]in vedel sem, da moram uporabiti žreb. Poskušal sem, vendar ni delovalo, ker so mi bile roke raztrgane. Moje oko je bilo tudi poškodovano in lepljivo, zato nisem mogla ničesar videti. Spoznal sem, da ne morem storiti ničesar in pričakoval pomoč fantov. Potem sem začutil, da se začenjam trzati in da mi prinašajo turnirje. Mislil sem: “V redu, dobro opravljeno. Zdaj pa evakuirajmo. Kako se boste spopadli z evakuacijo?” Nekaj časa sem izgubil zavest, vendar sem se zbudil in začutil močno tresenje, spoznal sem, da me zelo hitro vozijo v tovornjaku. Nato sem bil dva tedna pod narkotiki in zdravili proti bolečinam, nezavesten. Ko sem se zbudil, sem mislil, da je minilo šest mesecev. Ko sem se spametovala, sem popolnoma razumela, da nimam rok in noge.
Kako ste ga vzeli?
Zelo enostavno. Kako dojemate dejstvo, da sonce vzhaja in zahaja? To je ista stvar, popolnoma ista stvar. Ko sekate les, se zavedate, da se razcepi in lahko nenamerno odrežete prste. Enako je v vojni: greš v vojno, vedoč, da si lahko ranjen, da lahko umreš. Če tega ne razumete in se bojite, boste umrli v prvih trenutkih vojne. In tako se zavedate in to je to, samo še naprej delate, se borite, branite državo. In ko se vam kaj zgodi, spoznate: “To sem storil in vedel sem, da se to lahko zgodi,” zato zdaj nima smisla, da jočem in sem razburjen. Nadaljevati moram s svojim življenjem. Živa sem in moram še naprej živeti, ljubiti svojo ženo in sina. Ni se mi treba umakniti vase in žalovati, da je zame vse izgubljeno. V nasprotnem primeru, kaj je bil smisel mojih prizadevanj?
Kako je potekal proces vaše rehabilitacije in poteka zdaj?
24. avgusta 2022 sem bil izpuščen iz intenzivne nege. Dva tedna so ga zdravili v centru za opekline, od tam pa se je preselil v Nemčijo na zdravljenje. Tam se je začel zdraviti in okrevati. V letu in dveh mesecih sem opravila šest operacij: dve v ušesu, da sem obnovila sluh, dve za odstranitev očesa in še dve operaciji na obrazu – primerjali in odstranili plošče, ki so držale čeljust skupaj, ker je bila popolnoma raztrgana. Zato sem imel veliko srečo, da sem v Nemčiji našel ukrajinskega zobozdravnika, ki se je tja preselil na delo. V njegovi zasebni bolnišnici sem imel sprednji most za dvanajst zob brezplačno. Še vedno si je bilo mogoče opomoreti, vendar je bil to dolg proces in resnično sem se želel vrniti v Ukrajino.
Po vrnitvi nadaljujem rehabilitacijo. Imela sem eno plastično operacijo na ustnicah in brazgotine. Zdaj sem v Vynnykyju za protetiko, hkrati pa se posvetujem o očesni protetiki. Načrtovanih je še nekaj plastičnih operacij. Poleg tega poskušam najti rešitev, kako zdraviti levo uhoOh, treba ga je izklopiti, ker imam stalno vnetje. In v tem ritmu ves čas: dva dni se zdravim, nekega dne počivam. Resnično si želim čim prej okrevati. Zelo me je prizadela tudi izguba doma, ki je zdaj pod okupacijo in tam živijo moji sorodniki.
Ali obstaja upanje, da se bo vse vrnilo?
Vedno obstaja upanje.
Ali je dolg proces rehabilitacije naporen? Vaše izkušnje so lahko dragocene za druge borce, ki se znajdejo v podobnih situacijah. Ali lahko delite, kako ga živite?
Da, okrevanje je težaven proces in zelo pomembno je, kdo gre skozi to z vami. Imam srečo: moja žena, sin, mati, sestra, brat, sorodniki in prijatelji so z mano. Izgube okončine ne smemo dojemati kot konec sveta.
Drugim borcem, ki se znajdejo v podobni situaciji, bi rad povedal, da pri zdravljenju ne morete biti pasivni. Zakaj? Ker, ko se nasmehnete in želite, da vas zdravijo, vas bodo zdravili in pomagali. In ko prideš na rehabilitacijo in si prisiljen nekaj storiti, to ne bo trajalo dolgo. Dvakrat vas bodo prisilili, tretjič pa bodo mahali z roko in rekli: “Noče ga, zato mu pustite.” Ko boste imeli željo po okrevanju, bo rezultat. Nihče ne potrebuje vsega tega razen tebe. Če želite nekam na zdravljenje, ga poiščite. Da, ni lahko, pojdite na vlak s poškodbami, poiščite pot, vendar imate izbiro: napijete se, postanete odvisnik od drog, storite samomor ali živite in uživajte v svojem življenju, poskusite doseči nekaj večjega, se naučite nekaj novega.
Po poškodbi, ko je bila moja čeljust raztrgana, so bile vse moje brbončice ponastavljene na nič. Predstavljajte si, da sem pri 35 letih vse poskusil na nov način, kot prvič. Zelo kul je spet občutiti “šopek” vseh teh okusov.
Opišite, kako izgleda vaš dan v rehabilitaciji? Kaj počnete in kakšni bodo naslednji koraki?
Od leve roke je ostal samo moj komolec, zato bo protetika težka. Materiali za to so bili naročeni iz tujine in zdaj jih čakam. Zato med obiskom delovnega terapevta delam na obnavljanju občutljivosti mišic v desni roki. Ker bom imel električno roko, kjer bodo vstavljeni senzorji, ki se bodo odzvali na krčenje mišic, bom moral vaditi stiskanje, odpenjanje, dvigovanje komolca, da berem signale. Napravo s senzorji povežejo z mano in igram igre. Pripravljam tudi skrajšanje časa. To mi daje več nadzora nad protezo. Ko se vzdržljivost poveča, se občutljivost poveča. To sem vedel že od začetka po poškodbi, zato sem nenehno vadil mišice, da ne bi izumrle, ker ni bilo rok. Nenehno sem jih premikal, kar mi je zelo pomagalo, ker zdaj ne obnavljam njihove uspešnosti iz nič. Po dveh tednih takšnih razredov so moji bicepsi in tricepsi začeli rasti. Bil sem šokiran.
Grem v bazen, delam telesno aktivnost, vse, kar je na kopnem, šele zdaj v vodi. In vsak drugi dan se udeležujem masaž. V soboto in nedeljo počivamo.
V enem od vaših intervjujev ste rekli, da psihološka pomoč pri nas ni vedno učinkovita, saj psiholog, ki ni bil v vojni, ne ve, o čem naj govori z vojsko in kako jim dejansko pomagati.
Obstajajo standardne psihološke travme, ki jih civilni psiholog še vedno lahko pomaga rešiti. In če vojak želi govoriti o izgubi tovariša, kako lahko pomaga psiholog, ki ne ve, da takoj, ko nekdo iz ekipe obrne glavo, lahko njegovega tovariša zadene krogla in vzame vse njegove možgane ven. Kako bo razumel vojsko? Oseba, ki ni bila v vojni, vas v svojem življenju ne bo nikoli razumela. Strah in vonj vojne v nas vzbujata veliko čustev: od ekstravagance in adrenalina do strahu, ki vas poganja v slepo ulico in ne morete storiti ničesar. Tega ne bo razumel noben civilist.
Mnogi fantje ne želijo iti k psihologu. Ni lahko izbrati osebe, s katero se boste počutili udobno govoriti o svojih travmah. Vendar morate poiskati nekoga, ki mu lahko odprete. Psihologi so različni. To ni kirurg, ki ste ga izbrali naključno, injiciral vam je anestezijo in ga ne vidite od začetka operacije do konca. Popolnoma drugače je. Težko je najti dobrega psihologa, ki bi vam prvič ustrezal. Iskal sem tudi psihologa, ki bi preveril, ali sem normalen. Uspelo mi je to storiti četrtič ali petkrat.
Kakšna je vaša notranja moč in od kod jo dobite? Kje najdete pozitivno med vsem, kar se dogaja?
Skoraj vsi me sprašujejo, kje dobim svojo pozitivnost. Preprosto ne jemljem negativnega. Zakaj? Na primer, preden se pritožite nad nečim, se morate vprašati: Ali ga lahko spremenim? Če lahko, ga spremenim. Če ne morem, potem se sploh ni treba pritoževati. Po drugi strani pa, do česa vodi negativnost? “Slabe volje: v tebi in okoli tebe. To je kot bomba. Ko ne nadzorujete svojega razpoloženja, se lahko pokvarite in to je to – fragmenti so odleteli, ne morete jih zbrati nazaj. Lažje se je nasmehniti. Zakaj bi bili ves čas razburjeni? V vojski ste bodisi močni ali pametni, druge možnosti ni.
V kontekstu novega valaIn mobilizacija, mnogi moški oklevajo in se pritožujejo, da nimamo zadostnega vojaškega usposabljanja. Kakšen nasvet bi jim svetovali, kako se pripraviti na storitev?
Kako se pripraviti na služenje v oboroženih silah?
Ni se težko pripraviti: zgodaj vstaneš, opraviš deset počepov, sklec, zamahneš s tiskom. Najprej morate začeti s fizičnim treningom in tudi razumeti, da ne morete pobegniti od njega. S tem izzivom se je treba spopasti. Ko imate strah in pobegnete od njega, gleda v hrbet. Kakšna je zaščita od zadaj takrat? Ta strah vas bo neizogibno dohitel. In ko ga boste srečali pripravljenega, boste lahko trdno stali. Ampak, da bi to naredili, morate trenirati svoje telo in duha.
Nihče se ne uči, kako se boriti, niti jaz. Učili so nas, kako preživeti v vojni. Naučil sem se boriti med rotacijami in bojnimi misijami. Morate se pripraviti in poskrbeti zase. Od nekdaj nobena vojska na svetu ne bi mogla vsem zagotoviti enakega streliva – to je predrago.
Če želite rasti in trenirati, se lahko preizkusite v različnih oddelkih, prenesete, spremenite svoj poklic. Vendar vam ni treba določiti, katera enota je zdaj hladnejša, morate razumeti, kdo ste in se odločiti za to.
Kaj je bilo za vas najtežje v vojni?
Smrt tovarišev … Vojska večinoma uživa v tem, kar počne. To je najboljše delo na svetu. Situacije so drugačne, vendar nihče ni prilagojen vojni … Smrt tovarišev je najhujša.
Preden greste v vojno, se usposabljate v centrih za usposabljanje. Če je tam nekaj udobja, potem porabite več časa za študij in usposabljanje. In ko pridete neprilagojeni, takoj zbolite, teden dni ležite brez treninga in zamudite četrtino osnov. Tega ne morete storiti, skrbeti morate za svoje zdravje. Na primer, med študijem smo se s tovariši plazili in hkrati zbirali šipke v žepih, da bi zvečer pripravili čaj. To je bilo prvič, da sem razumel, kaj je “vojaška gripa”: medtem ko ste ležali, ni bilo temperature, in ko ste tekli, ni bilo temperature (smeh).
Kakšen odnos si imel z Bogom med vojno? Ste srečali duhovnike, morda o tem govorili s svojimi svatji v rokah?
Pred vsako bojno misijo sem se obrnil k Bogu. Nisem ga prosil, naj se vrnemo živi, ampak samo zato, da bi mi dal pogum in budnost, da bi pogumno premagal vsa bremena, ki mi bodo prišla na pot v boj. Vojaški kaplani so z nami že od tretje ali četrte rotacije, v letih 2016-2017. So dobri, pametni ljudje, če bi želeli govoriti, bi se jim lahko približali. Enako je veljalo za pridige. Nihče nam jih ni vsiljeval, kdor je hotel, je poslušal.
Ste zdaj v stiku s svojimi tovariši?
Da.
Kakšno je njihovo razpoloženje? O čem govoriš? Vas podpirajo?
Podpiram jih (smeh). Vse je odvisno od situacije, imajo različna razpoloženja, vrste znakov. Danes je na enega streljal tank. Slekli so ga, ga pregledali in videli, da je prišel iz vode. V kakšnem razpoloženju mislite, da je? Depresivni… Toda vrnil se je, si opomogel, se vrnil na noge in čez nekaj časa je bilo razpoloženje že dobro. In potem nazaj v bitko. Vse je odvisno od situacije, od kakšnega upravljanja, kako z oskrbo, kdo je poleg vas…
Kako radi preživljate prosti čas zdaj?
Včasih sem bil zelo aktiven. Imam 41 skokov s padalom, več kot sto ur pod vodo. Delal sem stvari, ki jih nihče drug v Ukrajini ni storil: sodeloval sem pri evakuaciji helikopterja iz vode na lažni črti. Evakuiral sem iz vode na falstropu, ki ni pritrjen. Nisem se popravil s karabinom in samo prijel vrv in tako sem se povzpel s helikopterjem. Jaz sem edini v Ukrajini, ki je to storil. Sodeloval je tudi pri napadu na ladje različnih vrst iz “gramofona” [гелікоптера – ред.] Moje počitnice so bile zelo aktivne: plava, teče ves čas. In zdaj taksi, restavracija, pogovori.
Bi se radi uresničili v vojski?
Sem usposobljen inštruktor, diplomiral na mednarodni šoli inštruktorjev in lahko poučujem bazo za ostrostrelca, inženirja, potapljača, sapperja, padalca. Osnovno usposabljanje, medicina, streljanje, inženiring. Prav tako pripravite pravilna metodološka priporočila o tem, kako oceniti osebje.
Ne morete si predstavljati, koliko užitka je deliti in videti ljudi, ki ste jim pomagali. Fantje, ki sem jih treniral, so me obiskali in se mi zahvalili za izkušnje, ki sem jih pridobila. Prinesli so mi zastavo, ki je bila dvignjena na Kačji otok, ko jo je naša enota osvobodila. To so kul trenutki.
Nihče ni delil svojih izkušenj z mano, to je bilo običajno v vojski in nisem razumel, zakaj. Ljudje so drug drugemu prenašali le izobraževalne prakse, vendar njihove izkušnje niso. Vendar so to stvari, ki bodo nekomu olajšale življenje. Preden prisilimo osebo, da gre skozi 100 kilometrov preizkušenj, ga ohromi, ga podvrže psihološki travmi, lahko rečemo, da je treba to fazo opraviti na ta način in to. Ker imajo pogosto borci vprašanje, zakaj nekdo tega ni rekel prej, preden gre na trening, Za boj?
Seveda obstajajo različni cilji usposabljanja: vzdržljivost ali psihologija, potem ne bi smelo biti namigov. Vendar je treba pravilno razlikovati namen lekcije. Lahko ga delim. Bil sem precej dober v tem. Razumevanje ciljev je pomemben dejavnik, ki pomaga pri učenju in daje rezultate. Ni dovolj poučevati, morate razumeti, kako motivirati in narediti prav.
Na začetku našega pogovora ste rekli, da se je prelomnica te vojne zgodila, ko so se Rusi začeli umikati z naših ozemelj. Borimo se že dve leti. Kako ocenjujete našo situacijo zdaj, na predvečer druge obletnice obsežne invazije?
Ukrajinci morajo razumeti, da bomo po drugi obletnici imeli tretjo in četrto … Vendar je za nas bolje, da imamo takšne obletnice in potem praznujemo sto let zmage, kot da to stori Rusija, naši ljudje pa bodo gnani in raztreseni po vsem svetu. Zato se pod nobenim pogojem ne smemo predati. Težko bo. Vojna nikoli ni bila pravična in nima smisla iskati pravičnosti v njej. Žrtve bodo, vendar se moramo boriti do konca in do zmage bo težko. Navsezadnje bomo prižgali veliko sveč: za tiste, ki niso čakali na ta dan, ampak so za to dali svoje življenje. Vsa naša pokopališča bodo prekrita z ukrajinskimi zastavami in nihče jih ne bo podrl. Spomin na vse naše padle bo ostal z nami. Ne moremo izgubiti, ker bi potem Rusija porušila vsa pokopališča do tal in uničila ta spomin.
Kakšna so vaša čustva ali prepričanja, ki temeljijo na tem, da lahko ukrajinska vojska zdrži in zmaga?
Ko ste borec in neposredno sodelujete v sovražnostih, nikoli ne obupate nad tem vprašanjem. Zakaj? Ker opravljate odlično delo in medtem ko se borite, je vaša zmaga pred vami. Ni vam treba upati, morate se boriti, streljati, teči, zdraviti in tako naprej. Vaša glavna naloga je, da greste naprej. Vsaka majhna bitka, iz katere ste prišli živ, je že zmaga, vaša in zmaga vsakega vašega tovariša, ki je v bližini. Torej, več takšnih zmag, večja bo splošna zmaga. Dokler ste živi, se morate boriti, in ko niste aktivno vključeni v sovražnosti, si morate zastaviti vprašanje: “Kako lahko približam zmago?” in nato prevzeti katero koli koristno nalogo. Iz tako majhnih zmag vseh se oblikuje velika zmaga – skupna.
Na žalost so pred nami še vedno izgube in izgube, umaknili se bomo iz svoje zemlje. Ampak ne nehajte se boriti. V teh dveh letih nismo postali vojni analitiki, to je smešno. Nimamo pojma, zakaj so se oborožene sile Ukrajine odrekle, recimo, šeststo metrov svoje zemlje. Mogoče je past? Mogoče neuspeh, sprememba rotacije ali dober zadetek? Dve lupini lahko spremenita potek vojne. To lahko storijo štirje ljudje in tisti, ki se borijo, to zelo dobro razumejo.
Stalni občutek nevarnosti zaradi “topništva” [артилерійський обстріл – ред.], se droni pogosto črpajo. Obstajajo fantje, ki ne vedo, kako abstrahirati iz tega. Ko sem bil v Zaporizhzhia, sem moral fante “izključiti” [перемикати увагу – ред.], sploh nismo govorili o vojski. Morali smo najti nekakšno vtičnico, vsak ima svojo. Fantje so bili presenečeni: “Zakhar, kako lahko sediš v kavarni in piješ čaj v miru? Pravkar ste se vrnili iz granatiranja.” Rekel sem: “Torej, kaj? Če tega ne storim, bom izgorel, moram se izklopiti.”
O čem sanjate?
Živeti. Sanjam o življenju z ženo v majhni hiši s psom, mačko in jezerom, in kar je najpomembnejše – jasno nebo nad Ukrajino.
