Smrt Alekseja Navalnega je februarja že postala pomemben svetovni dogodek – in morda celo leto 2024. Hkrati odgovori na dve ključni vprašanji te zgodbe niso bili prejeti in verjetno ne bodo prejeti. Vendar pa se prvo vprašanje glasi: ali je res umrl sam, kot trdijo ruske oblasti, ali je bil to umor? – dejansko je že zaključena. Ker bo svet tako ali drugače, če govorimo neposredno in namigujemo, to smrt še vedno pripisal Kremlju, poleg tega pa tudi Vladimirju Putinu osebno. In, če povem po resnici, tukaj ni ničesar, kar bi se lahko parry.
Obstaja pa še drugo vprašanje: zakaj je Putin ali njegovo spremstvo potrebovalo smrt Alekseja Navalnega, ki navsezadnje ni na noben način ogrožal Kremlja? Bil je popolnoma pod nadzorom varnostnih sil, dejansko bi ga lahko obsodili na dosmrtno zaporno kazen, mu dodali in dodali različne izmišljene izraze (čeprav se je tako zgodilo, da je bil Navalni zaprt do svoje smrti, samo nihče ni mislil, da se bo to zgodilo tako hitro). Ta praksa je za sedanjo rusko vlado precej znana in preizkušena – spomnite se, kako je bil obsojen Mihail Hodorkovski.
In vendar obstaja določen pomen v umoru nekdanjega glavnega opozicijskega in zdaj glavnega političnega zapornika. Ta pomen lahko opišemo s frazo “genetski spomin” Kremlja. Seveda to ne bo 100% natančno ujemanje s tem, kar se je zgodilo, ampak le formalno. Ker incident z Aleksejem Navalnim nikakor ni nov v ruski zgodovini.
V 18. stoletju, po smrti Petra Velikega in predvsem zaradi njegovega površnega odnosa do vprašanja nasledstva, je Rusija doživela tako imenovano “obdobje palačnih udarov” in hkrati “žensko stoletje”. Ne, tudi moški so morali takrat vladati imperiju, vendar so bili ti primeri zelo skromni. In končali so se, praviloma, ne zelo zabavno za moške same. Leta 1740, po smrti Anne Ivanovne (hčerke Petrovega starejšega brata, carja Ivana V), je prestol prešel v roke njenega pravnuka, sina nečaka Ane Leopoldovne, Ivana VI Antonoviča. Novorazglašeni cesar je bil takrat star dva meseca, zato je bil zadolžen za kratko – malo več kot eno leto – vladanja, najprej domnevni ljubimec pokojne cesarice Ernst Johann Biron, nato pa mati dojenčka cesarja.
Leta 1741 je bila vladavina Ivana Antonoviča končana kot posledica državnega udara, ki ga je organizirala hči Petra I Elizabete (tistega, katerega ljubimec in dejanski mož je bil naš ukrajinski kozak Aleksej Rozum. In kaj se je zgodilo z odstavljenim cesarjem? Najprej je bil skupaj s starši izoliran od sveta, kasneje pa zaprt v glavnem zaporu imperija – trdnjavi Shlisselburg. Kjer je živel do leta 1764. V tem času je cesarica Elizabeta umrla, njenega nečaka, znanega kot Peter III., je odstavila njegova žena Katarina II. In Ivan Antonovych je bil v zaporu.
In pravzaprav ni predstavljal nobene posebne grožnje prestolu. Ker so bili vsi organi pregona podrejeni cesarici, zapornik ni imel podpornikov – še več, tudi v času vladavine Elizabete je bilo storjeno vse, da bi Ivanovo ime izbrisali iz spomina ljudi. Toda nekaj let po državnem udaru je Katarina, po mnenju nekaterih zgodovinarjev, izzvala upor drugega poročnika Vasyl Myrovych (mimogrede, vnuk Fedirja Myrovycha, generalnega upornika pod hetmanom Ivanom Mazepo), ki se je logično končal z umorom 24-letnega zapornika-nekdanjega cesarja.
Časi so minili, spremenila so se ne le stoletja, ampak tudi zgodovinska obdobja. Leta 1927, že v času Sovjetske zveze, je bil eden od voditeljev boljševiškega državnega udara (morda najpomembnejši), ustvarjalec Rdeče armade, Leon Trocki, mimogrede, tudi iz Ukrajine, rojen v današnji Bereslavki v regiji Kropyvnytskyi – odstranjen z vseh položajev in poslan v izgnanstvo novega vladarja rdečega imperija, imenovanega ZSSR, Josif Stalin. Dve leti kasneje je bil Trocki v celoti izgnan iz Sovjetske zveze in mu je bilo kasneje odvzeto državljanstvo.
V prisilnem izseljevanju je Trocki postopoma postal marginaliziran, čeprav je poskušal napisati nekaj teoretičnih del o zgodovini in teoriji revolucije. In celo četrta internacionala, komunistična organizacija, ki je nasprotovala leninistično-stalinistični tretji internacionali, ki temelji na pisanju izgnanstva, ni uspela postati običajna levičarska alternativa ZSSR, ki se je razšla leta 1940. Leto, ko je sovjetski agent Ramón Mercader ubil Leona Trockega z ledeno sekiro.
Zdi se, da v primeru Trockega in v zgodbi o otroškem cesarju oba že dolgo nista vplivala na državo, ki jo nadzoruje Kremelj (ali palača Lefortovo v Sankt Peterburgu). Toda že samo dejstvo, da so bili nekdanji kandidati – za cesarski prestol ali mesto generalnega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Vsezveze (boljševikov) – živi, je ruske avtokrate prestrašilo. In tako ali drugače so iskali izgovore in načine, kako jih ubiti. Ne, da bi se zaščitili pred morebitnimi udarci, sploh ne. In za samozadovoljstvo.
To se je zgodilo Navalnemu. To že dolgo ni resen dejavnik pri HPVNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in In njegova smrt, ali bolje rečeno, šibek in nemočen odziv ruske družbe na njegovo smrt, je to zgovorno ponazorila. Toda Putin se verjetno še vedno spominja volitev za moskovskega župana leta 2013, ko je Kremelj dovolil protikorupcijskemu aktivistu Navalnemu, da kandidira na položaju, ne pa vodji protestiranega gibanja, in skoraj utrpel velik neuspeh. Nobenega dvoma ni, da je bilo 51 % Sergeja Sobjanina iz vladajoče stranke namenoma raztegnjenih, da bi Alekseju preprečili, da bi se srečal z njim v drugem krogu iz oči v oči – kajti kdo ve, kako bi se stvari lahko iztekle v takšni situaciji.
Od takrat Kremelj s strahom gleda celo na vnaprej pripravljene ali vsaj zveste kandidate za sodelovanje v oddaji “Putinova naslednja ponovna izvolitev”. Na sedanjih volitvah so oblasti potegnile sivega in ničvrednega namestnika državne dume Nikolaja Kharitonova kot “tekmeca” iz glavne opozicijske stranke, Komunistične partije Ruske federacije, ker se je leta 2018 izkazalo, da je imel celo “rdeči direktor državne kmetije” Pavel Grudinin potencialno podporo protiputinskih volivcev. Borisu Nadeždinu, ki so ga nepričakovano podpirali tako prepoznavni ljudje v Rusiji, kot je Jurij Ševčuk, za katerega so ljudje dejansko stali v vrsti, da bi pustili svoje podpise, sploh ni bilo dovoljeno sodelovati na volitvah.
In Navalni je bil celo nekje v zaporu nad arktičnim krogom simbol in opomnik. Kako je bil Ivan Antonovič simbol in opomnik državnega udara – niti svojega, ampak njegovega predhodnika – za Katarino II. (Čeprav je tudi zelo hitro pripeljala svojega moža, ki so ga strmoglavile enote, zveste nekdanji nemški princesi, v drugi svet.) Kot simbol in opomnik za Stalina, Trockega. Vsi ti umori so povezani z eno samo logiko. Logika strahu diktatorjev za njihovo moč. Strah, ki je iracionalen in zato neskončen.
Zdaj pa se lahko Putin malo pomiri. Ampak le malo. Ker se verjetno spominja, da so druge ruske vladarje – cesarja Pavla I. in prvega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze Nikito Hruščova – strmoglavili njegovi privrženci, njegovo spremstvo. Zato bo v bližnji prihodnosti vredno podrobneje preučiti morebitne preureditve v Kremlju. Putinov strah se morda skriva tudi za njimi. In “genetski spomin” Kremlja.
