Po prejemu jasnih signalov vodilnih držav Nata o iluzornih možnostih Ukrajine, da se v bližnji prihodnosti pridruži zavezništvu, so ukrajinske oblasti določile pot za sklenitev ločenih sporazumov o tako imenovanih varnostnih jamstvih v primeru drugega ruskega napada. Naši diplomati, ki so jih učile grenke izkušnje Budimpešte, so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi preprečili nove neučinkovite memorandume. Vendar pa analiza prvih podpisanih sporazumov kaže, da ne omenjajo pravih jamstev za zaščito Ukrajine.
Po na splošno neuspešnem vrhu Nata v Vilni se je ukrajinska diplomacija znašla v težkem položaju. Po eni strani je bila možnost pravega članstva v Natu odložena za nedoločen čas. Po drugi strani pa je družbi že dolgo obljubljeno, da si bodo oblasti prizadevale preprečiti drugi ruski napad. Kljub precejšnji količini kritičnih informacij in občasnim dvomom o sposobnosti Severnoatlantskega zavezništva, da odvrne zunanjo agresijo, se zdi, da je člen 5 bloka najboljše zagotovilo varnosti za Ukrajino. Vendar se Nato ne mudi, da bi nas sprejel. Zato je bilo odločeno, da se s posameznimi državami pripravljajo posebne pogodbe, ki so jih sprva glasno poimenovali “varnostna jamstva”.
Pogodbe so že podpisane z Veliko Britanijo, Nemčijo in Francijo. Delo v tej smeri se nadaljuje. Verjetno bodo v bližnji prihodnosti podobni sporazumi sklenjeni z drugimi državami. Oblasti zagotavljajo, da nameravajo podpisati varnostna jamstva za Ukrajino z več desetimi državami. To naj bi prisililo Kremelj, da opusti novo agresivno dejanje, če želi v prihodnosti ponovno napasti Ukrajino.
Varnostni sporazumi so vsekakor boljši od nobenih sporazumov. Toda ne zavajajte sebe in družbe. Te pogodbe nikakor ne nadomeščajo Natovega 5. člena. Nihče se ne bo boril za nas v primeru nove agresije. Poleg oboroženih sil Ukrajine ne bomo videli vojakov iz vojske Združenih držav, Velike Britanije, Francije ali Nemčije. Spet se boste morali sami boriti proti ruskim hordam. To pomeni, da storimo isto, kot to počnejo oborožene sile Ukrajine od leta 2014.
Ukrajinske oblasti so večkrat poudarile, da ne potrebujejo novih memorandumov iz Budimpešte. Po eni strani nam je tokrat uspelo doseči več kot leta 1994. Podpisani sporazumi se nanašajo na obveznost dobave orožja Ukrajini v primeru agresije. Poleg tega se omenja zagotavljanje celovite pomoči za zaščito in obnovo ozemeljske celovitosti naše države znotraj njenih mednarodno priznanih meja ter za gospodarsko okrevanje in obnovo. Poudariti je treba, da sta stranki odločeni, da bosta aktivno odvračali vsako novo agresijo Ruske federacije. Obstajajo oddelki o vojaško-tehničnem sodelovanju, proizvodnji orožja in sodelovanju v vojaško-industrijskem kompleksu. Nekatere določbe sporazumov se nanašajo na nadaljevanje pritiska sankcij na Rusko federacijo in potrebo po njeni privedbi pred sodišče. Nismo pozabili dodati razdelkov o gospodarskem, informacijskem, infrastrukturnem in humanitarnem sodelovanju, skupnem boju proti kriminalu in izmenjavi inovativnega razvoja v sporazume. Sporazum z Veliko Britanijo omenja celo zavezo Ukrajine, da izvede reforme na poti povezovanja z EU in Natom.
Po drugi strani pa so številne teze že sklenjenih sporazumov o varovanju prej izjave o dobrih namenih. Pomembno je, da jih parlamenti zadevnih držav niso ratificirali. To pomeni, da je njihova pravna moč omejena. V pogodbah ni številk in datumov, nič ni povedanega o letnem znesku finančne podpore. Časovnih meril za izvajanje določenih nalog in načrtov ni. In na splošno skoraj ni posebnosti. Poleg tega se sporazumi sklenejo za obdobje 10 let z možnostjo njihovega podaljšanja.
Ni povsem jasno, kateri posebni parametri se lahko štejejo za uspešno izvajanje naročila. Skupna proizvodnja streliva, oklepnih vozil, brezpilotnih letal, elektronske bojne opreme v določeni količini na leto? Pomoč Ukrajini z vzpostavitvijo vojaško-tehnične baze za proizvodnjo raket srednjega dosega in raket dolgega dosega v naslednjih nekaj letih? Dobava določenega števila letal, tankov, samohodnih pušk? Gradnja več deset podjetij na vojaško-industrijskem področju? Pogodbe o tem ne povedo ničesar, razen splošnih fraz in izrazov namere.
Kljub skupnim značilnostim sporazumov z Veliko Britanijo, Francijo in Nemčijo vsak od njih vsebuje delne razlike. Najtemeljitejši dokument je sporazum z Londonom. Medtem ko je sporazum z Berlinom skromnejši in manjši. Pogodbe odražajo tudi odnos evropskih vlad do pristopa Ukrajine k Natu. Ker Nemčija takšno idejo obravnava hladno, ni bila vključena v dokument.
Kljub prizadevanjem oblasti, da bi se izognile žalostni izkušnji memoranduma iz Budimpešte, tega ni bilo mogoče storiti v celoti. V vseh podpisanih pogodbah je klavzula, ki je zelo podobna parafraziranemu članku, ki je zloglasen(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe tega T V njem piše: “V primeru oboroženega ruskega napada na Ukrajino se bodo udeleženci na zahtevo katerega koli udeleženca v 24 urah posvetovali, da bi določili ukrepe, potrebne za preprečevanje ali odvračanje od agresije.” V prihodnosti strani obljubljata, da bosta Ukrajini zagotovili “hitro in trajno varnostno pomoč, sodobno vojaško opremo na vseh področjih glede na potrebe in gospodarsko pomoč ter Rusiji naložili gospodarske in druge omejitve”. To pomeni, da na tak ali drugačen način storimo to, kar države Nata počnejo za Ukrajino.
Toda kaj je “sodobna vojaška oprema”? V kakšnem časovnem smislu se lahko razlaga beseda “reševalno vozilo”, ko vas napade sovražnik? O kakšnih “gospodarskih sankcijah proti agresorju” govorimo? Abstraktni pojmi, določeni v pogodbah, ne ponujajo priložnosti za odgovor na tako pomembna vprašanja. Morda bosta Nemčija in Francija menili, da je znesek zagotovljene vojaške pomoči pomemben, vojaška oprema pa sodobna. Toda Ukrajina ima lahko drugačno mnenje o tej zadevi. Podobno se lahko različno razlaga tudi “reševalno vozilo in dolgotrajna oskrba”. Za nekatere je nekaj dni, za druge pa nekaj mesecev. Žal abstraktna narava tako imenovanih varnostnih sporazumov omogoča zelo različne razlage. In v tem obstajajo velika tveganja.
Poleg tega pogodbe ne upoštevajo političnih vprašanj. Predvidevajo idealno situacijo. Ko bodo na oblasti odgovorni politiki in vlade, ki bodo naklonjeni podpori Ukrajine in razumeli grožnjo ruske agresije. Toda ali bo vedno tako? Obstaja nevarnost, da bo vprašanje pomoči Ukrajini postalo talec političnih spletk in notranjih bojev. Sedanje razmere z zamudo pri pomoči iz Združenih držav so zelo nazorne. Ukrajina ni imuna na ponovitev v prihodnosti v različnih državah. Zato ne smete preveč upati na takšne posle.
Glede na globalno krizo svetovne varnosti se lahko takšne mednarodne pogodbe izkažejo za slamico, ki jo želimo dojeti. Toda kar vas ne bo rešilo pred težavami in ne bo zaščitilo. Če bi Izrael upal na pogodbe in memorandume na način, kot to včasih počne ukrajinska vlada, preprosto ne bi imel streliva, da bi se zdaj še naprej boril proti Hamasu. Da ne omenjam odzivanja na resnejše izzive.
Dejansko podpisane varnostne pogodbe določajo trenutno stanje. Ukrajini ne zagotavljajo zanesljive zaščite pred agresijo. Toda če si Rusija upa ponovno napasti, bo lahko računala na vojaško pomoč. V idealnem primeru veliko hitreje, kot je bilo po 24. februarju 2022. Čeprav ni zagotovil, da se bo vse zgodilo tako, kot bi Ukrajina želela, da se zgodi.
