Ukrajinska družba pozdravlja drugo obletnico začetka obsežne invazije ruskih okupacijskih sil z mešanimi občutki. Žal ne čutim več optimizma, mentalnega dviga, vere v zmago, ki smo jo imeli pred enim letom. Toda tudi ni šoka, strahu in občutka brezupa, ki smo ga doživeli konec februarja 2022. Mi, Ukrajinci, smo že navajeni, da vojno dojemamo kot del svojega življenja, naučili smo se sobivati z njo in spoznali, da ne smemo upati na očarljivo zmago, ampak tudi na katastrofalni poraz.
Spomnimo se, kako je v prvi polovici februarja 2022 večina od nas verjela v “žar v maju” in ne v popolno invazijo. Da, ameriška in britanska obveščevalna služba naj bi opozorila, da se Putin pripravlja na napad, toda naše vodstvo na terenu bi moralo biti bolje usmerjeno. In ker se je slišalo iz Bankove ulice: “V Bagdadu je vse mirno!” – sem verjel, da ni treba preveč skrbeti.
To vero je trmasto spodkopala vrsta dogodkov. Najbolj presenetljiva med njimi je nujna evakuacija tujih veleposlaništev. Najprej v Lviv. Posledično je diplomatska zasedenost mesta na kvadratni meter podrla vse zgodovinske zapise. Ambasadorje, atašeje, svetovalce je bilo mogoče najti povsod – v restavracijah in kavarnah, v muzejih in na razstavah, v gledališčih in na koncertih. To je samo raj za novinarje, ko lahko v živo intervjuvate veleposlanike Izraela, Francije ali Argentine. Edini razlog, zaradi katerega so vsi prišli v Lvov, je bil zaskrbljujoč.
Tu bi se naše vodstvo spametovalo, razumelo, da vse to ni samo za nič, da je še nekaj dni, zato jih moramo kar najbolje izkoristiti. Razstrelite mostove, kopajte jarke, namestite ježe na poti potencialne ofenzive. Začnite nujno mobilizacijo, prerazporedite obstoječe rezerve na najbolj nevarna mesta. Toda, kot vemo, dejansko nič od tega ni bilo storjeno. In če je bilo nekaj, to katastrofalno ni bilo dovolj.
In mi, navadni Ukrajinci, smo se lahko samo veselili, da sovražnik še ni napadel. 16. februar je že minil, toda kje je obljubljena ofenziva? Ne! Nato bomo predstavili nov praznik – dan narodne enotnosti. Zdaj vse zveni kot posmeh.
Putin že napoveduje priznanje “DPR” in “LPR”. In še naprej imamo pacifistično razpoloženje … Do trenutka, ko rakete in zračne bombe res niso letele v naših mestih, ko se je čez našo mejo premaknilo na tisoče stebrov oklepnih vozil.
Še enkrat ponovno berem svojo naivno objavo na Facebooku, napisano 24. februarja 2022. Tam sem izrazil upanje, da obsežna invazija ne bo mogla trajati dolgo. Tudi če ne gre za Arestovičeva »dva ali tri tedne«, Rusija sama, Putin in redni Kremelj ne potrebujejo dolge vojne. Na koncu so bile ruske sile, ki so bile takrat mobilizirane, izjemno majhne za izvedbo polnopravne okupacije. In kako si Rusi predstavljajo to okupacijo? Da vdirajo na naše ozemlje, zajamejo kakšno ukrajinsko mesto ali vas in kaj sledi? Vozili bodo smešne avtomobile z zvočniki in osupli ukrajinski državljani pozvali, naj pridejo v poveljniško pisarno za registracijo. Vsaj takšne grozljive slike je narisala moja domišljija in ekstrapolirala na sedanje posnetke iz sovjetskih filmov o drugi svetovni vojni. No, to je popoln nesmisel v 21. stoletju.
Šok, bolečina. Čeprav je že takrat, v prvih dneh obsežne vojne, še vedno obstajalo prepričanje, da bo ruska družba in tam, v Kremlju, hitro spoznala absurdnost tega, kar se dogaja. To je absurdnost njihovih odločitev in dejanj, tako da bodo vklopili vzvratno prestavo. Navsezadnje so se pogajanja v Belorusiji že začela.
Vendar se Rusi niso mudi, da bi obrnili prestavo. Hitro je postalo jasno, da so se te domiselne grozljive slike začele oživljati na zasedenih ozemljih. Poleg tega je izmišljeni “film in Nemci” izgledal veliko bolj ugodno, veliko bolj humano kot realnost, ki jo dosežejo grde roke Kremlja. Mislili ste, da zdaj ne more biti “poveljniške pisarne”, vendar so se pojavili v obliki okupacijskih uprav. Pojavili so se izdajalci-sodelavci, ropanje okupatorjev je začelo cveteti in veliko bolj brutalno, kot so si lahko predstavljali režiserji sovjetskih filmov. Spoznali smo vnaprej pripravljene sezname usmrtitev, o ustvarjanju pravih mučilnic s strani ruskih okupatorjev, o uničenju Ukrajincev s strani celotnih družin, vključno z otroki. Nikakor ne, samo na ulici, pred sosedi.
Zato smo želeli maščevanje, pravico. In v tem prizadevanju sta nas »zatiranje in jeza proti sovražnikom hranila«. In kmalu je bilo maščevanje uresničeno. Najprej v Harkovski ofenzivi, nato pa v ponovnem zajetju Khersona. Izvedene so bile tudi uspešne operacije za ponovno pridobitev nadzora nad Črnim morjem, potopitev ruskih vojnih ladij, vključno z vodilno Moskvo, in ponovno osvojitev Kačjega otoka. Vojaške izkušnje so pokazale, da so oborožene sile Ukrajine sposobne boriti se pod enakimi pogoji kot “druga vojska sveta” in celo(a) V obsegu, ki ga dovoljujejo določbe te konvencije, tajnik:
Pričal je tudi o neprijetnih okoliščinah, da je ključ do naše zmage vojaška pomoč Zahoda. Brez ameriških, nemških in britanskih tankov, haubic, raket in streliva sovražnika ne bo mogoče premagati. Zahod se je zaobljubil, da nam bo pomagal, “dokler bo potrebno”. V resnici pa v Evropi in Združenih državah Amerike “utrujenost Ukrajine” narašča z vsakim dnem vojne. Javna podpora vojaški pomoči se zmanjšuje in stranke, ki nasprotujejo porabi denarja za pomoč oboroženim silam Ukrajine, postajajo vse bolj priljubljene. Ukrajina postaja talka medstrankarskih sporov. Celo naša soseda Poljska, katere podpora na začetku vojne je bila brez primere, nas zdaj zabode v hrbet, kar poljskim kmetom omogoča, da blokirajo mejo z Ukrajino in odvržejo naše žito na avtoceste in tire.
Toda razmere v sami ukrajinski politiki niso najboljše, zlasti po nerazumljivem odstopu vrhovnega poveljnika Valerija Zaluzhnyja in dejansko celotnega vodstva vojske. In to se je zgodilo v enem najbolj kritičnih trenutkov v gledališču vojne. Takoj po tem je bila Avdiivka predana. Poleg tega je po mnenju mnogih vojaških strokovnjakov predaja precej kaotična, z mnogimi izgubami, obkrožanjem in stotinami ukrajinskih zapornikov. In najprej ravno zaradi dejstva, da je bil ukaz popolnoma spremenjen, in v takih trenutkih se je nemogoče izogniti izgubi nadzora in komunikacije.
Seveda so zadnje težave na fronti povezane predvsem z lakoto lupine, ki je bila posledica zamude ameriškega kongresa pri odobritvi vojaške pomoči Ukrajini. Kar je še enkrat pokazalo odvisnost naše vojaške zmage (in morda celo preživetja) od tega, kako glasuje republikanski kongresnik. Ali bo predsednik predstavniškega doma Mike Johnson popustil in končno dal ukrajinsko vprašanje na glasovanje? Madžarski premier Viktor Orbán se ne bo še enkrat razburjal, ko bo odobril pomoč Ukrajini ali odobril sankcije proti Rusiji.
Na žalost je naša vlada v dveh letih vojne naredila katastrofalno malo, da bi vsaj delno naredila naše vojaške zaloge neodvisne od razpoloženja v Bruslju ali Washingtonu. Za razliko od Rusije, ki aktivno obnavlja vojaško-industrijski kompleks.
Razmere z gradnjo ukrajinskih obrambnih linij, ki bi lahko odložile nadrejene sile sovražnika tudi v prisotnosti pomanjkanja streliva, ne izgleda najbolje. Tudi Rusija s svojimi “linijami Surovikin” v tem pogledu izgleda veliko bolj ugodno.
Čeprav je jasno, da ima tudi Rusija veliko težav. In njegova zmaga Avdiivke z mesnimi napadi je bila bolj pirova zmaga za Ruse.
Spomnimo se, s kakšnim optimizmom in navdušenjem smo srečali prvo obletnico vojne. V regiji Harkov in v Khersonu sta bili dve veličastni zmagi. Države skupine Ramstein so nam obljubile “gore zlata” orožja. Ustanovljena je bila “tankovska koalicija” in začeli so se pogovori o “letalski koaliciji”. Domišljija je narisala slike o tem, kako smo vrgli sovražne napadalce v Azovsko morje in vdrli na Krim …
Za to evforijo smo poskušali ne opaziti nadležnih podrobnosti. Na primer, da se Washingtonu ne mudi, da bi rešil vprašanje F-16. In kaj lahko pride do obsežne ofenzive brez nadzora zraka, ampak tudi brez paritete letalstva?! Biden je trmasto zavrnil dobavo raket ATACMS, brez katerih je bila naloga uničenja ruske logistike zelo težka. Kancler Scholz pa se je uprl raketam TAURUS, čeprav so nanj pritiskali tako koalicijski partnerji kot opozicijski krščanski demokrati.
Medtem so Rusi gradili močno “surovikinovo linijo”, nad njo polivali beton, rudarili pristope, vlekli topništvo na kraje potencialnega preboja, polnili jarke z novo prispelimi mobiliziranimi vojaki in pripravljali letala za uničenje zahodnih oklepnih vozil. Ta “Surovikinova linija” bo za nas usodna leta 2023 in bo pokopala vse naše upe za zmago strele.
Kaj nas čaka v tretjem letu vojne? Seveda, nič dobrega. Hkrati pa nič tako slabega, da je vredno pasti v apatijo. Najverjetneje se bo nadaljevala pozicijska vojna, igra izčrpavanja in oboroževalna tekma.
Kdo bo imel najboljše karte v tej igri? Vse je odvisno. To je odvisno od podpore Zahoda, katerega gospodarski potencial je večkrat večji od ruskega. Zato se bo naslednja oboroževalna tekma povsem predvidljivo končala s ponovnim porazom za Kremelj. To je nekakšen povprečen scenarij.
Morda se bosta Zahod in predvsem Združene države zavedala, da je treba ustaviti vse te igre in enkrat za vselej odpraviti rusko grožnjo. Izhod je očiten – oborožiti Ukrajince z najnaprednejšo, najmočnejšo vojaško opremo in nam dati priložnost, da izpolnimo to sveto poslanstvo za svet. To je najboljši scenarij.
Najhujše je, da je Zahod popolnoma utrujen od Ukrajine. Donald Trump lahko pride v Belo hišo in se odloči obnoviti prijateljstvo s Putinom. V evropskih državah lahko premagajo “pat”Ifist” pro-ruske stranke. Zato se bo zahodna vojaška pomoč za nas čim bolj zmanjšala. Prav tako moramo biti pripravljeni na to in ustanoviti lasten vojaško-industrijski kompleks. In tudi, da končno rešimo vprašanje mobilizacije.
Seveda lahko vse te scenarije zlahka prečrtamo z nepričakovanim “črnim labodom”. Toda kaj lahko napišete tukaj, zato je “črni labod”, ker o njem ni vnaprej nič znanega.
