Znano je, da ukrajinske oblasti že dve leti niso vodile uradnih pogajanj z Rusijo. Marca 2022 sta se ukrajinska in ruska delegacija sestali v Istanbulu s turško mediacijo. Takrat so pogajalci dosegli celo nekaj predhodnih dogovorov. Odločeno je bilo, da bo vsaka stran razpravljala o predlogih doma in se posvetovala s pravimi nosilci odločanja.
Konec lanskega leta so se pogovori v Istanbulu ponovno preklicali. To se je zgodilo z “lahkotno roko” vodje provladne frakcije “Služabnik ljudstva” v Verkhovni Radi, Davyd Arakhamia, ki je vodil ukrajinsko pogajalsko delegacijo. Novembra lani je dal intervju TV voditeljica Natalia Moseychuk.
Tako je v tem intervjuju Arakhamia vse osupnila z novico, da bi se krvava rusko-ukrajinska vojna lahko končala skoraj pred začetkom, marca 2022. In kaj je morala Ukrajina storiti za to? Pravzaprav je nesmiselno zavrniti pridružitev Natu, kateremu, milo rečeno, se nam ni mudi, da bi nas sprejeli.
To je, če verjamete besedam Arakhamije, ki je Moseychuku povedal o poteku ukrajinsko-ruskih pogajanj, ki so se začela februarja 2022 v Belorusiji in nadaljevala marca v Istanbulu. Zdi se, kako mu ne morete verjeti, ker je vodil ukrajinsko pogajalsko delegacijo v imenu predsednika Ukrajine Volodimirja Zelenskega?
Tukaj je neposreden citat iz odgovora Arakhamije na vprašanje anketarja o cilju ruske delegacije na pogovorih:
“Cilj ruske delegacije, po mojem mnenju… Dejansko so skoraj do zadnjega upali, da bodo pritisnili na nas, da podpišemo takšen sporazum, da bomo postali nevtralni. To je bilo zanje največ. Bili so pripravljeni končati vojno, če bomo sprejeli – kot je nekoč storila Finska – nevtralnost in se zavezali, da se ne bomo pridružili Natu.
“Samo ena točka?”
– Pravzaprav je bila to ključna točka. Vse ostalo so kozmetične, politične začimbe.”
Po besedah Arakhamie bi se vojna lahko ustavila skoraj na začetku in neverjetno preprosto – obljubiti, da se ne bomo pridružili Severnoatlantskemu zavezništvu, ki ga še vedno ne sprejemamo posebej. In še pred dvema letoma, še toliko bolj, ker nihče na Zahodu ni zagotovo vedel, ali bo Ukrajina sposobna vzdržati rusko ofenzivo ali ne.
Pogoj je smešen, ker se je Ukrajina nekoč že zavezala, da se ne bo pridružila Natu. To je bilo med predsedovanjem Yanukovycha. Toda po pobegu Euromaidana in Janukoviča v Rostov je bilo vse enostavno ponoviti. In zdaj je ukrajinska težnja po zahodnem obrambnem bloku vključena v ustavo. Kdo nam bo torej preprečil, da bi naredili enak “U-obrat nad Atlantikom”, ko se bo pojavila priložnost? Nobena.
Zato je nekako težko verjeti trditvi Arakhamije, da je bilo vprašanje Nata temeljna točka, ostalo pa so bile malenkosti, “kozmetične, politične začimbe”, kot je zagotovil. Morda je politik od pogovorov v Istanbulu kaj pozabil? Tako ga lahko spomnimo na druge želje Rusov, iz katerih se niso želeli umakniti. Na primer, kijevsko priznanje “DPR” in “LPR” kot neodvisnih republik znotraj meja regij Doneck in Lugansk ter umik ukrajinskih vojakov z njihovega ozemlja. To pomeni, da se je morala Ukrajina strinjati z izgubo ne le tistih nekaj nepriznanih republik, ampak tudi, da se odreče veliko večjim ozemljem, ki še niso bila zasedena. Isti Mariupol, ki se je v času pogajanj junaško branil, pa tudi Kramatorsk, Sloviansk, Bakhmut itd.
Pojdimo še dlje z ruskimi zahtevami. Ukrajina, po njihovem mnenju, bi morala priznati Krim kot subjekt Ruske federacije. In mislite, da je to to? Nikakor. Ukrajina bi morala tudi priznati regije Zaporizhzhia in Kherson kot nove province Ruske federacije in umakniti ukrajinske čete s svojih ozemelj. Morda bi se bilo mogoče dogovoriti o nečem o tem vprašanju, vsekakor pa ne o “kopenskem koridorju” do Krima. To pomeni, da bi Mariupol in Berdyansk ostala ruska za vedno, zato bi Ukrajina izgubila dostop do Azovskega morja.
In to so le teritorialne želje Rusov, vendar “kremeljski jahač” ni omejen le na njih. O Natu smo že povedali in gremo naprej. Ste pozabili na »demilitarizacijo«? Natančneje, namenjen je bil zmanjšanju sestave oboroženih sil Ukrajine s 250.000 na 83.500 ljudi. Nič, kajne? Da bi potem zgrabili Ukrajino z malo krvi.
In tudi “denacifikacija”, ki je po besedah ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova zagotovila “široke pravice ruskega jezika v Ukrajini” in “ustavila preganjanje poslanca UOC-MP v Ukrajini”.
V vsakem primeru je Bucha prečrtala vse nadaljnje morebitne sporazume med Ukrajino in Rusijo. Ko so ruske okupatorje izgnali iz tega mesta, so v njem odkrili množična grobišča lokalnih prebivalcev. Iz grozljivih fotografij mučenja ruskih vojakov in naglo pokopanih trupelV Buchi, nato pa Irpinu in Hostomelu, ni bila zgrožena samo Ukrajina, ampak ves svet. In jasno je, da ni bilo mogoče govoriti o pogajanjih s takšno pošastjo. Še posebej o možnosti vsaj minimalnih teritorialnih koncesij agresorju. Navsezadnje lahko okupatorji na vsakem kosu ukrajinske zemlje, ki je ostala, uredijo “novo Bucho”, kjer lahko ustvarijo mučilnice za tiste, ki se ne strinjajo, da bi sprejeli “ruski svet”, in tiste, ki se strinjajo, spremenijo v janičarje in jih pošljejo v vojno proti lastnim rojakom. In to se je dejansko zgodilo, kot smo izvedeli po de-okupaciji dela regij Harkov in Kherson.
Zato je postalo jasno, da Ukrajina nima niti moralne niti politične pravice, da prostovoljno, brez boja, prepusti celo centimeter svojega ozemlja okupatorju. Tako je bil največji potencial za kompromis – teritorialni – togo izključen iz pogajanj. Poleg tega obstaja resna moralna ovira za pogajanja z Rusi: kako lahko celo govorite z nečloveškimi bitji, ki brez sojenja ali preiskave pobijejo civilno prebivalstvo na zasedenih ozemljih?
Kremelj je zadal naslednji usodni udarec možnostim za ukrajinsko-ruska pogajanja 30. septembra 2022. Na ta dan je ruski predsednik Vladimir Putin slovesno napovedal priključitev štirih regij Ukrajine – Luganska, Donecka, Zaporizhžie in Khersona. Poleg tega so okupacijske oblasti dodelile dele regije Mykolaiv, ki so bili takrat zasedeni – mesto Snihurivka in okolico ter zahodni del polotoka Kinburn – regiji Kherson kot del Ruske federacije. Ustavno sodišče Ruske federacije je 2. oktobra priznalo priključitev, ki jo je napovedal Putin, kot “v skladu z ustavo”. 3. oktobra je ruska državna duma soglasno podprla nezakonito priključitev in ustrezno spremenila ustavo Ruske federacije.
Druga zanimiva točka v tej celotni zgodbi je priključitev. Ruski politiki na oblasti še niso pojasnili niti Rusom niti svetu, znotraj katerih meja so bila priključena ukrajinska ozemlja. Nekateri ruski politiki so izjavili, da so bile te regije (razen Mikolajeva) znotraj svojih upravnih meja priznane kot “legitimna ruska ozemlja”, torej tudi s tistimi deli, ki jih ruski okupatorji nikoli niso uspeli ujeti. Drugi trdijo, da mejna črta še ni bila določena, zato je vredno upoštevati, pravijo, “trenutno teritorialno stanje”.
Navsezadnje so to povsem notranja ruska vprašanja in ne smemo biti zaskrbljeni zaradi njih. Ukrajina jasno zagovarja tezo o vrnitvi vseh zasedenih ozemelj, vključno s Krimom in Donbasom. Vendar pa je takoj po priključitvi, ki jo je Putin napovedal 30. septembra 2023, predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski sklical sestanek ukrajinskega sveta za nacionalno varnost in obrambo, po katerem je izjavil, da se Ukrajina ne bo več pogovarjala s Putinom, temveč se bo pogajala le s prihodnjim predsednikom Rusije. V skladu s tem načelom je Zelensky izdal ustrezen odlok.
Posledično je vprašanje ruskih pogajanj padlo v geopolitični zastoj. Nemški politolog in kremeljski učenjak Andreas Umland je to situacijo opisal precej natančno:
“V primeru hipotetičnih pogajanj državi ne bi smeli le razpravljati o številnih političnih vprašanjih, temveč tudi rešiti temeljni pravni spor. Ne samo to, Rusija že skoraj desetletje krši mednarodno pravo na način, ki si ga prej ni bilo mogoče predstavljati. Priključitve Moskve so prav tako bistveno spremenile rusko domačo zakonodajo. Na primer, ukrajinska in ruska ustava jasno opredeljujeta ista ozemlja v vzhodni in južni Ukrajini, vključno s Krimom.
Vladimir Putin in Volodimir Zelenski kot predsednika svojih držav prav tako štejeta svoja ljudstva za “poroke” svojih ustav in sta jih dolžna izvajati. Tudi če bi eden ali oba želela narediti nekakšen ozemeljski kompromis, jima temeljni zakoni njunih dveh držav to izrecno prepovedujejo. To pomeni, da je treba eno ali obe ustavi spremeniti, preden se lahko začnejo kakršni koli vsebinski mirovni pogovori. Vendar bo za to potrebna velika večina glasov v ustreznem parlamentu. To je vsaj težko v primeru Putinove Rusije in nerealno v primeru Ukrajine.
Ali to pomeni, da so pogajanja med Ukrajino in Rusijo načeloma nemogoča? Nikakor. Izjave o nameri za dosego sporazuma (tako resničnega kot fiktivnega) se niso prenehale slišati z ruske strani. Jeseni 2022 je bil Kremelj dejansko pripravljen ustaviti, ustaviti nadaljnjo širitev in, kot je takrat izjavil ruski zunanji minister Sergej Lavrov, “se pogajati ob upoštevanju trenutnih ozemeljskih razmer”. To pomeni, da se Moskva ne bo odrekla zasedenim ozemljem, vendar so verjeli, da bi morali biti Ukrajinci zadovoljni z dejstvom, da jim ne bo več odvzetih ozemelj.
Izjave ukrajinske strani o morebitnih pogajanjih z Moskvo so bile podane leto kasneje. Do jeseni 2023 je Ukrajina še vedno upala na uspeh protiofenzive, tDa se bomo z močnim udarcem prebili do Azovskega morja, vdrli na Krim in dejansko osvobodili skoraj vsa ozemlja, ki jih je zasegel sovražnik. Zaupanje v naša prepričanja so dala uporniška gibanja v sami Rusiji. Samo poglejte kampanjo Jevgenija Prigožina proti Moskvi, ki se žal ni končala. Toda tudi brez tega se je zdelo, da Rusija propada, da se bo njena fronta kmalu sesula, zato bo naša vojska zmagovito osvobodila svoje dežele.
Vendar se je kasneje izkazalo, da ni vse tako rožnato, kot smo mislili. Ruska fronta se drži, “Surovikinova linija”, ki so jo postavili Rusi, ne omogoča obsežnega preboja. Zahodna vojaška pomoč se zmanjšuje, mobilizacija zavlačuje.
In v začetku septembra 2023, Zelensky intervju Isti Nataliji Moseychuk je namignil na določeno pripravljenost Kijeva za pogajanja. Zlasti je sporočil, da ni nenaklonjen pogovoru, vsaj o usodi Krima.
Potem pa so Rusi začeli kazati trmastost. Kremelj je spoznal, da se je ukrajinska ofenziva končno zadušila, Rusija je prevzela pobudo in začela močan napad v smeri Avdiivke, Lymana in Kupyanska. Po drugi strani pa je Ukrajina vedno bolj trpela zaradi lakote lupine. Čutili so utrujenost ljudi na frontni črti, pomanjkanje rotacije in zavlačevanje mobilizacije.
Putin, ki je do nedavnega izjavil, da smo pripravljeni na pogovor, Kijev pa se ni hotel pogajati, zdaj trdi, da ne bo imel nobenih pogovorov, razen razpravljanja o pogojih ukrajinske predaje.
Kakšne so torej možnosti za pogajanja? Skoraj gotovo je, da se letos ne bodo zgodili. Vsaka stran se pripravlja na prevzem pobude v ospredju. Ukrajina gradi obrambne linije, da bi zrušila bojne zmogljivosti ruske vojske in, potem ko je čakala na pravi trenutek, sama sprožila protinapad, ki bo zdaj morda uspešen, ker ga bodo iz zraka prekrila lovska letala F-16. Možno je, da bo z ameriškimi bojnimi letali in ustrezno infrastrukturo Ukrajina lahko prevladovala v zraku in zato organizirala uspešen napad na jugu, to je v regijah Kherson in Zaporizhzhia. Vendar pa obstaja nevarnost, da bo Rusija, ki je povečala svojo obrambno industrijo, vrgla vse svoje sile in sredstva v preboj na vzhodu – v regijah Lugansk in Harkov.
Zato bo tekmovanje za pobudo v vojni trajalo približno do konca letošnjega leta. Do takrat ne smete upati na resna pogajanja. No, razen če je na eni ali drugi strani kakšen nepričakovan “črni labod”.
Besedilo je bilo prvič objavljeno v Wszystko Co Najważniejsz
