Iskanje nekaterih trendov ali vzorcev v zgodovini ni le nehvaležna naloga, ampak tudi metodološko napačna. Tako so v devetnajstem stoletju pozitivisti po analogiji z naravoslovnimi znanostmi začeli interpretirati zgodovino kot polno vnaprej programiranih zakonov, ki bi prej ali slej pripeljali do vnaprej določenega scenarija. Vendar pa bodo sodobni zgodovinarji (vsaj tisti, ki niso v pozitivističnem diskurzu) govorili o naključju in ne o gotovosti. In eno takšnih naključij je, da je februar v zadnjem stoletju v zgodovini Ukrajine mesec naših dosežkov in skrbi, če ne celo tragedij.
Čeprav se je vse začelo spodbudno. Ukrajinci so bili med prvimi, ki so se pridružili diplomatskemu koncu prve svetovne vojne – vsaj na vzhodni fronti. 9. februarja 1918 so delegati iz novo razglašene neodvisne Ukrajinske ljudske republike v Brestu podpisali mirovni sporazum s predstavniki četverne zveze.
Samo dejstvo sklenitve dokumenta Ukrajinske ljudske republike kot neodvisne države je bilo uspešno, saj so se predstavniki boljševikov, ki so bili takrat tudi v Brestu, pritožili na dejstvo, da so vključevali delegate iz “prave” ukrajinske vlade – čeprav sovjetske sorte, dan prej pa so boljševiški odredi zasedli Kijev, vlada UPR pa je bila prisiljena preseliti svoj sedež v Žitomir.
V skladu s samimi pogoji bi moralo ozemlje Ukrajinske ljudske republike poleg Dneperja vključevati tudi regijo Kholm s Podlasjo, čeprav bi Galicija in Bukovina ostali del Avstro-Ogrske – vendar z obljubami o statusu ločene kronske dežele. Splošni redni pregled pa je prevzel odgovornost za dobavo krme in industrijskih proizvodov centralnim silam. Morda pa je bilo najpomembnejše v teh pogojih, da je pogodba postala osnova za utrditev sporazuma z dne 3. marca 1918, ki ga je podpisala četverna zveza z boljševiki, zahteve po priznanju vlade splošnega rednega pregleda in takojšnjem umiku boljševiške vojske z ukrajinskih ozemelj. Na žalost je bil učinek sporazumov kratkotrajen – do aprila 1918 je osrednja Rada že izgubila oblast, nato pa je prišlo do poraza četverne zveze v prvi svetovni vojni, vojne “vseh proti vsem” na ukrajinskem ozemlju, zlasti notranjega ukrajinskega spopada med podporniki in podporniki imenika Ukrajinske ljudske republike Pavla Skoropadskega in atamanshchyna, “mahnovisti”, “belci”, “rdeči” … In potem, veste, kako se je vse končalo in trajalo do leta 1991 …
Vsaj odpor je bil prisoten! Istega februarja, že leta 1929, je bila na Dunaju ustanovljena Organizacija ukrajinskih nacionalistov. Na njenem izvoru so bili nekdanji častniki ukrajinskega osvobodilnega gibanja, ki ga je vodil Jevhen Konovalets. Po tragični smrti je OUN vodil njegov dolgoletni kolega iz revolucionarnega časa, Andriy Melnyk.
In čeprav so bila zaradi notranjih sprememb in obtožb Melnyka o neodločnosti in delno vztrajnosti mlajšega krila organizacije, ki jo je vodila Bandera (februarja 1940 v Krakovu so napovedali ustanovitev revolucionarnega vodstva), so bila prizadevanja OUN v trenutku potrebne konsolidacije razpršena (in obe frakciji sta se včasih borili med seboj tako, da sovražnika ne bi želeli), OUN (in “Melnykites”, in “banderiti”) so ostali pomemben dejavnik v boju za ukrajinsko suvereno državo (in sicer združeno, ne samo galicijsko ali Dneper!) tako v medvojnem obdobju kot med drugo svetovno vojno (tako proti nacistom, v rokah katerih je februarja 1942 aktivna aktivistka OUN Olena Teliha umrla v Kijevu in ZSSR) kot v povojnem obdobju. Konec koncev, v drugi polovici dvajsetega stoletja, je bilo eno od teh, kot bi rekli danes, “vozlišča”, ki so vzdrževala komunikacijo med različnimi centri ukrajinske skupnosti. Vendar jih je večina že v izseljevanju.
V Transkarpatiji je februar čas procesov izgradnje države. 12. februarja 1939 so tam potekale volitve v Soim Karpatsko-Ukrajinske. To je zakonodajni organ takratne avtonomije, ki bo 15. marca 1939 odobril razglasitev državne suverenosti Karpatsko-Ukrajine, izvolil Augustyna Voloshyna za predsednika nove države, oblikoval vlado pod vodstvom predsednika vlade Juliana Revaija, predsednika parlamenta Augustina Stefana, in sprejel ustavne zakone, ki bodo postavili temelje za novo ukrajinsko državnost – prvič obnovljeno po izgubi ukrajinske revolucije dve desetletji prej. In na žalost kratkotrajno.
Medtem februar, še posebej pa njegova druga polovica, nehote prikliče daleč od najboljših spominov. Na misel pridejo krvavi spopadi v bližini ukrajinske ukrajinske rade Verkhovna, Mariinskega parka, Hrushevskega parka, Instytutske ulice, poskusov nehote napada na Maidan. Solzivec. Omamne granate. Pendreki. Gunshots. Ostrostrelci. Hotel “Ukrajina”. Posnetki s telesi padlih junakov nebeške sto zloženi drug poleg drugega. Počastiti njihov spomin na Maidan, ki se brez razloga imenuje neodvisnost. “Raca plava”, ki jo izvajajo Pikardijci.
To so prvi “mali zeleni moški” na Krimu, ki so se prvič pojavili tam brez oznak 20. februarja 2014 in se začeli pripravljati na nezakonito zasedbo otoka s silo, ki jo je spremljala blokada lokalnih oblasti in vojaških enot, končala pa se je s psevdoreferendumom o pristopu Krima in Sevastopola k Ruski federaciji, ki je potekal na točki pištole 16. marca 2014.
In tudi – eksplozije raketnih napadov in neskončne sirene za zračni napad na tisto sivo pozno zimsko jutro 24. februarja, vsi vedo, katero leto. Nekaj neprespanih noči. Stalno spremljanje novic s fronte in iz bližine Kijeva. Kletna zavetišča. Negotovost glede tega, kaj se bo jutri zgodilo prestolnici in Ukrajini kot celoti.
Vendar pa ne pravijo za nič, da je najtemnejši čas pred zoro. Potem, leta 2014, morda celo 20. februarja, ko se je število mrtvih protestnikov približevalo sto, si je bilo težko predstavljati, da bi ta navidezno monolitni kleptokratski režim Janukoviča padel čez noč. Nenadoma se je izkazalo, da je že nameraval pobegniti. Da so že takrat te zlate hlebce, skrinje in stare tiskane knjige, ki so bile prej ukradene iz nacionalne kulturne dediščine, pakirali za odhod (vendar ni imel časa, da bi vse vzel s seboj). In včeraj se zdi, da so ljudski poslanci, zvesti Stranki regij, stali v vrsti za izjave o izstopu iz politične sile. In zmagala je revolucija dostojanstva. Vendar na žalost ni bila brezkrvna.
In tudi po februarju 2022 je marec prišel z odločnim zavračanjem obrambnih sil Ukrajine. Zaradi tega se je sovražnik umaknil iz ukrajinske prestolnice, pa tudi zapustil regije Kijev, Černihiv in Sumy na splošno. In potem so bile operacije otoka Zmiinyi, Slobozhanskega in Khersona. Čeprav je to, kar sem videl na ozemljih, osvobojenih od ruskega okupatorja, od Buche do Izjuma, nedvomno ohladilo mojo kri …
Tudi letošnji februar je poln skrbi. Od misli o tem, ali bo zamenjava vrhovnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine nekako bistveno spremenila razmere na fronti, do razmišljanja o tem, kaj se bo sploh zgodilo z isto fronto. Ali zagotovo ni konflikta med Zelenskim in Zaluzhnyi, in če je tako, do česa lahko to pripelje znotraj države? In kaj se bo zgodilo s financiranjem Ukrajine glede na spore v ameriškem kongresu?
Glede na to vprašanja, kot so: “kaj je Elon Musk rekel o Ruski federaciji?”, “Kako je sovražnik zdaj začel uporabljati Starlink?” in celo dejstvo, da je Putin tradicionalno (in inovativno za zahodno občinstvo) pljunil na zgodovinskih psevdozgodovinskih izletih v intervjuju za Carlsona, ni več posebej zanimivo. Čeprav je verjetno, da lahko ti vidiki postanejo tehtni argumenti v kontekstu nadaljnjega odnosa ameriških politikov do rusko-ukrajinske vojne.
Vendar ne smemo obupati. Po februarju vedno pride pomlad. V letih 2014 in 2022 je sovražnik mislil, da bo slovesno “ruski”. Vendar se je še vedno izkazalo, da je ukrajinsko. In tokrat bo enako. Preprosto nimamo druge izbire.
