Kmetija Lyman Koza, ki sta jo ustanovila Olena in Valentin Belozorenko iz Khersona na Stanislavskih pečinah, je preživela 8,5 meseca ruske okupacije, nato pa je skoraj eno leto živela pod stalnim granatiranjem. Septembra nam je povedal, kako je par med eksplozijami prekril koze, pogasil požare in obnovil hosteso, še naprej pa izdeloval ekskluzivne sire.
V enem mesecu se je Lyman Goat lahko v polni veljavi preselil na varnejše mesto v regiji Kijev – več kot 20 koz, 11 psov in 10 mačk. Govorimo o čudežu selitve in o tem, kako kmetija preživi na novem mestu zaradi skrbnih ljudi.
Elena Belozorenko na novem mestu
Pokličite po klicu
Po objavi o kmetiji smo aktivno oddajali naročila za obrtne kozje sire, je povedala Olena Belozorenko. V oktobru se je pojavilo okoli 20 novih strank, zaradi katerih je bila ženska vesela, ker je potrebovala sredstva za obnovitev hostese po granatiranju. Mesec dni kasneje je Lyman Goat napovedal selitev v vas Hvozdiv v regiji Kijev.
“Nobena skupnost nas ni mogla sprejeti v polni moči, zato smo celo pozabili razmišljati o tem. In potem se je zgodil čudež – le teden dni kasneje smo se preselili z vsemi živalmi. Bilo je težko, vendar nam je uspelo,« pravi Olena Belozorenko.
20. oktobra je bila ženska na poti v Kijev, da bi obiskala svojo hčerko. Potem jo je poklicala čudna deklica in rekla, da je prebrala o “Lyman Goat”, ji sledila na družabnih omrežjih in želela pomagati: ponuditi svojo dacho blizu Kijeva za selitev. “Odkar grem v Kijev, ga lahko takoj vidim,” je pomislila Olena.
Takoj po tem je Olena prejela tudi klic starega kolega, ki je dejal, da ima njena sestra znance v regiji Kijev, ki imajo prazno kmetijo. “Pokličite jih zdaj!” je naročila njena prijateljica. Olena Belozorenko je to storila in naslednji dan je bila na poti, da vidi svoj prihodnji novi dom.
Lastniki kmetije so Elena in Alexander Smolyansky. Olena je od leta 2014 IDP iz Donbasa, zato je takoj razumela “Lymanovo kozo” in je bila zaskrbljena zaradi njene usode.
“Videl sem kmetijo in spoznal, da je raj za koze. Če bi jo videl tudi moj mož, bi koze tja peljal peš. Ko sem se vrnil k Stanislavu in mu povedal vse, se je zdelo, da se je vrnil v življenje. Takoj sem šla s prijateljico, da bi vse na kraju samem prepoznala,« pravi Olena Belozorenko. Smolyanskys so Belozorenkosu ponudili tudi majhno enosobno hišo, kjer bi lahko živeli, in prostore za tovarno sira.
Ko je bila Olena doma in je bil njen mož v regiji Kijev, jo je poklical drug znanec. Po pogovoru je obljubil, da bo poiskal nosilca za živali. Istega večera je Olena dobila stike organizacije “Strong, ker Free”, kjer so jo vprašali, koliko in katere živali, in prosila, naj naslednji dan zjutraj pokliče nazaj.
“Istega dne je prišlo do močnega obstreljevanja Stanislava. Z ljubljenim psom sva tekla na drugi konec dvorišča. Prišlo je do napada, padli smo v seno. Končno smo vzeli samokolnico s senom in jo zavili kozam – prišlo je do še ene stavke, usedli smo se na mesto. Eksplodirala je nekje v bližini. Tako smo petkrat padli in čepali – bodisi blizu vrtnic, koz ali blizu ograje. Ko smo končno vstopili v hišo in zaprli vrata, je prišlo do nove eksplozije – tik pod temi vrati je letel ogromen fragment,« se spominja Olena.
Naslednji dan, v nedeljo, je bila Olena zaposlena s kozami, njen mož pa se je vračal iz Kijeva. Včerajšnji sogovornik je poklical in rekel, da bodo živali pobrali v sredo ob 8. uri.
“Rekel sem: ‘Kako? Ne bom imela časa za nič, mož se še ni vrnil. In pravi, da ga to ne zadeva, našel je prevoznika. Potem sem spoznala, da vse to očitno nadzoruje Bog,« pravi Olena Belozorenko.
Obstajala je še ena težava – Olena in Valentyn sama nista imela prevoza. Olena je o tem povedala svojim prostovoljnim prijateljem v Khersonu, s katerimi se je poslovila in jih zdravila s sirom. Tam sta bila v nekaj minutah dva moška z avtobusi, prijatelj pa je predal denar za bencin.
Na dan odhoda so Rusi ponovno obstreljevali Stanislava, zato britanskim prostovoljcem, ki so se prostovoljno javili za prevoz živali, ni bilo dovoljeno iti na kmetijo – čakali so koze in družbo v regiji Mykolaiv.
“Živali smo jim odpeljali z minibusi pod ognjem, naredili smo več dogodkov. Bilo je težko, vendar smo vzeli vse – koze, mačke, pse. 27. oktobra smo bili vsi na novem mestu. Od prvega klica je minil le teden dni,« se spominja Olena.
Tako dobro kot težko
“To je zelo lep kraj tukaj, tudi hribi – samo ne stepe, ampak nasadi. Je Čist zrak! Toliko vegetacije, toliko prostora. Kozam je všeč in tudi mi. In domačini so nam povrnili vero v ljudi. Med okupacijo Stanislava in kasneje smo videli, kako so se nekateri ljudje spremenili, zamenjali čevlje na letenje. Ne obsojamo jih – vsak ima drugačne okoliščine. Vendar nas je zelo prizadelo,« pravi Olena Belozorenko.
Zdaj so koze noseče in zato ne dajejo mleka in iz sira ni ničesar kuhati. “Nimamo nobenega dohodka ali denarja,” pravi Olena. Živeti do marca, ko se pojavijo otroci in mleko, spet pomaga čudež.
“Obstajajo prijatelji, prijatelji prijateljev – pomagali so pri krmi za koze, ker iz Stanislava nismo mogli vzeti svojega. Smo relativno varni. Navdihujejo nas ljudje, ki smo jim po okupaciji razdelili otroke – pošiljajo fotografije, delijo novice, se zahvaljujejo in pravijo, da lahko zahvaljujoč kozam kljub vojni živijo polno življenje,« pravi solastnica Lymanske Koze.
Še en čudež se je zgodil Belozorenkosu, ko so iskali veterinarja na novem mestu. Našli so zdravnika 30 km stran, vendar se je izkazalo, da koz ni razumela. Namesto tega je prinesla seno, krompir in zasuke v podporo.
“In potem je nenadoma poklical vodja veterinarskega oddelka z Agrarne univerze v Bili Tserkvi. Pravi, da je izvedel za nas iz članka in želel pomagati pri pregledu koz in drugih živali. K nam je poslal dva podiplomska študenta, ki sta opravila teste od vseh, pregledala in cepila vse. Vse to je brezplačno. Kozam bodo dali tudi vitamine. To je čudež!” pravi Olena Belozorenko.
Zdaj “Lymanova koza” potrebuje tudi čudež. Na novi kmetiji morate narediti ograjo in opremiti kraje, kjer lahko koze rodijo. Po ranjenju v Stanislavu Valentyn ne more sam opraviti vsega dela, prav tako pa ne more najti delavcev.
Prav tako kmetija potrebuje hrano za pse in mačke, polnila za pladnje in malo hrane za koze, saj je tisto, kar je na voljo, dovolj le za en mesec.
“Spet smo na robu propada, potrebujemo fizično pomoč. Vse, kar smo urejali leta, je ostalo v Stanislavu. Upam, da se bo vse izšlo, ker so Ukrajinci naše vse. Vedeti morate, da imamo veliko resničnih ljudi,« pravi Olena.
Ene sanje
Olena Belozorenko pravi, da ne načrtuje prihodnosti para – preživela bi prihodnje mesece. Kljub temu ima “Lyman Goat” ene sanje.
“Dušo ogrejejo le sanje o postavitvi kmetije za obiske, kot je bila v Stanislavu. Videli smo, kako se resni odrasli poleg otrok spreminjajo v otroke, se sprostijo in veselijo. Navdihnjeni smo, da ljudem damo svetla čustva,« pravi Olena.
Vse živali, ki jih je par rešil, bodo ostale na obnovljeni kmetiji. Po eni strani bi moralo biti manj koz in bi jih bilo vredno podariti, vendar jih niti Olena niti Valentyn ne moreta dati – tako zelo jih imata rada.
»V visoki starosti sva z možem končno našla svoje podjetje. Ne vidimo nič drugega kot to. Ne morem se ločiti od nobene koze. Odločili smo se, da bodo vsi preživeli, tisti, ki so se preselili, z nami do konca,« pravi Olena Belozorenko.
P.S. Če želite podpreti kmetijo Lyman Goat, lahko pomoč prenesete na kartico Olene Belozorenko na številko 5375414126297422.
