Rusko-ukrajinska vojna nas je spomnila na številne ideje, interese, težnje in procese, za katere smo že vedeli, da obstajajo. Vedeli smo na primer za Putinovo dosledno željo po oživitvi ZSSR. Predvideli smo nastanek novega ruskega imperija, ki bo prevladoval v Evropi in postal eden glavnih akterjev v večpolarnem svetu. Vendar ga nismo želeli videti kot resničnega, zdelo se je kot abstrakcija.
Zdaj lahko vidimo, kako Putin poskuša doseči, kar je načrtoval pred 20 leti. Mehanizem verske utemeljitve bistva ruske agresije je še posebej jasen. To počnejo strokovnjaki za vojno propagando v nogavicah, s križi na prsih in zlatimi pršicami na glavi. To počnejo na različne načine. Nekatera njihova dejanja so izjemno prefinjena, druga preprosta in vulgarna. Imajo eno skupno stvar: zavrnitev priložnosti, da povedo resnico o tem, kaj se dogaja v Ukrajini od 24. februarja 2022. To je torej versko opravičilo za vojno v najčistejši obliki.
Ruski svet
Vdor ruskih vojakov v Ukrajino je upravičen z obstojem nečesa edinstvenega – “ruskega sveta”. Zdaj je to padla imperialna ideologija. Po njenem mnenju je Ukrajina sestavni del tega “sveta”, enako kot Belorusija, Moldavija ali Kazahstan. Kijev je pomemben del te civilizacijske skupnosti. To je najstarejše duhovno središče, kjer se je začel proces pokristjanjevanja rutenskih dežel.
Domneva se, da je ta verski in kulturni “rusinizem” tako pomemben, da ga je treba zaščititi z vojaškim posredovanjem. Zato je bila izumljena izjemno zvita teza, da v Ukrajini poteka “bratomorna” vojna. Izkrivljanje te teze je v tem, da agresor obsoja greh Kajna, ki ga je sam storil. To je osnova za “racionalnost” dejanj Putinove vojske v Ukrajini. Patriarhu Kirilu tega ni treba razlagati pravoslavnim Rusom.
Te ideje jemljejo za samoumevne. Verjamejo, da bo Rusija oživila pravo krščanstvo. Verjamejo, da se bo to zgodilo kljub kruti realnosti. Na primer, dejstvo, da imajo rekord za število splavov na prebivalca. Vsako leto se v “Sveti Rusiji” uradno izvede 400.000 splavov na državne stroške.
Patriarh Kiril je prisiljen podpreti to vojno, avtoriteta pravoslavne cerkve pa bi morala služiti krepitvi provojnih čustev in čustev. Ta prisila izhaja iz ontoloških predpostavk ruskega imperializma, ki predpostavlja tesno povezavo med rusko državo in pravoslavno cerkvijo, med materialnim in duhovnim. To je vez med dobrim in bedo. Pravoslavna cerkev kot moralna avtoriteta upravičuje smotrnost obstoja ruske države. Združila se je z državnim organizmom; Odgovarja na vprašanje, zakaj država obstaja.
Zdaj, ko poskus priključitve Ukrajine ni uspel, cerkev – vezni člen celotnega cesarskega sistema – ne more nenadoma zapustiti svojega zaveznika v Kremlju. Vezi med državo in pravoslavno cerkvijo so premočne, zbliževanje političnih in verskih ciljev pa je preprosto organsko. Za Ruse bi bilo čudno in šokantno, če bi patriarh Kiril nenadoma začel govoriti o potrebi po miru med Ukrajinci in Rusi, o krivdi, odpuščanju, spravi in verski svobodi. To bo zahtevalo oblikovanje novega kanona vrednot, ki se razlikuje od “tradicionalnih vrednot” Rusije, ki jih vcepljata cerkev in država. Cerkev bi morala prenehati z ideološko podporo ruskim vojaškim akcijam v Ukrajini. To bi pomenilo tudi, da bi moskovski patriarhat lahko obstajal brez ruskega imperija.
Kanonično ozemlje
Podpora pravoslavne cerkve ruski vojni proti Ukrajini je tesno povezana z idejo o zaščiti tako imenovanega kanoničnega ozemlja Ruske pravoslavne cerkve. To označuje zbliževanje Putinovih političnih ciljev in Kirilovih verskih ciljev.
Z vidika Ruske pravoslavne cerkve zdaj poteka vojna za ponovno vzpostavitev nadzora Moskve ne le nad ukrajinsko državo, ampak predvsem nad pravoslavnimi, ki ne želijo priznati avtoritete moskovskega patriarha. Ukrajina je pri tem ključnega pomena.
Avtokefalija, ki jo je carigrajski patriarhat podelil pravoslavni cerkvi v neodvisni Ukrajini, je zavrnitev ruske imperialne politike, tako politično kot versko.
Predvsem je to bistvo te vojne.
Kanonično ozemlje v razumevanju Ruske pravoslavne cerkve je ozemlje, ki je pod pristojnostjo moskovskega patriarha, ki izvaja duhovno avtoriteto nad pravoslavnimi v zadevah doktrine, morale, discipline itd. Vključuje Rusijo, Ukrajino, Belorusijo (tj. tri ustanovne države Skupnosti neodvisnih držav), pa tudi Moldavijo in pravoslavne cerkve zahodne Evrope in Severne Amerike. Z eno besedo, to je področje moči moskovskega patriarhata.
Temu je dodana juhaObstaja konflikt med Moskvo in Konstantinoplom, ki traja že dolgo. Razpad Sovjetske zveze je privedel do centrifugalnih teženj znotraj moskovskega pravoslavnega patriarhata, ki so se pokazale v zavračanju suverenosti Moskve s strani posameznih nacionalnih cerkva v nekdanjem imperiju. To še posebej velja za pravoslavno cerkev kijevskega patriarhata, ki se je odcepila od Moskve in prejela avtokefalijo od carigrajskega patriarhata.
Svetišča ruske vojske
Opravičilo vojne je povezano s prostorom pravoslavnih svetišč. To je prvi vtis, ko začenjamo rekonstruirati načine, na katere Ruska pravoslavna cerkev beli zlo vojne. Vera in vojska sta se združili na bizaren način. Vojaki so postali misijonarji, ki na svoje tanke obesijo ikone Kristusa Pantokratorja ali Device Marije, kleriki pa so postali vojaki, ki molijo za uspeh vojaških operacij svojih kolegov s puškami.
Zgovoren simbol te simbioze je bila gradnja ogromne (tretje najvišje pravoslavne cerkve na svetu) glavne katedrale oboroženih sil Ruske federacije leta 2020 v patriotskem parku pri Moskvi, ki je v lasti ruskega ministrstva za obrambo. Je središče cesarskega izobraževalnega kompleksa za ruske otroke in mladino. To je uradni tempelj ruske vojske. V njej si lahko ogledate mozaike z novimi svetniki: ruskimi junaki druge svetovne vojne. Tako je zgodovinska elita ruske politike in vojske vstopila v sveti prostor. Morda za vedno.
Ali pa bodo nekega dne mozaiki odstranjeni in dragi kamni, ki jih vsebujejo, postali material za nove podobe, že prave svetnike.
Nacizem
V opravičilu za vojno je pravoslavna cerkev podprla razčlovečenje Ukrajincev, ki so se branili. Zanjo niso ljudje, ampak nacisti, razbojniki, drobni uradniki, navadni ljudje, teroristi, odvisniki od drog … Ruski vojaki morajo, tako kot med drugo svetovno vojno, “osvoboditi Ukrajino tolp fašistov in banderitov”. Torej, zdaj ruska vojska izpolnjuje naloge, ki jih je določil Stalin. Ubijanje Ukrajincev je prikazano kot misija svetovnega pomena.
Ob osmi obletnici “ponovne združitve Krima z Rusijo” je Putin na shodu pod sloganom “Za svet brez nacizma” – tako izkrivljen kot patriarh Kiril – boj proti “ukrajinskemu nacizmu” opravičil s citatom svetega Janeza o daru življenja iz ljubezni prijateljev. Odkrito je govoril o obrambi krščanskih vrednot, ki jih razumemo kot univerzalne. Opazovali smo ritual kolektivnega sovraštva do »nacistov« in občudovanja ruskih junakov, ki branijo evangeljske vrednote.
Zlo
Versko opravičilo za vojno ni moglo vsebovati slogana boja proti zlu. Pravoslavni propagandisti delajo vse, da to zlo ne bi bilo povezano z Rusijo. Opredeljena je kot abstraktna sila, ki se je manifestirala v Ukrajini. Po tej predpostavki ruski vojaki, ki se borijo proti Ukrajincem, uničujejo zlo. Ukrajinsko ljudstvo je predstavljeno kot skupnost, katere trenutno trpljenje, ki so ga povzročile ruske sile, je kazen, ki jo je poslal pravični Bog. Zato bi patriarh Kiril lahko govoril o “metafizičnem” boju, ki se zdaj odvija na ukrajinskih tleh. V tej shemi je zlo »Zahod« v najširšem smislu: Združene države, EU, Nato in ideje, kot so »neomejena svoboda«, »globalizacija«, »ateizem«, »gejevske parade« ali »prostozidarstvo«. V ruski strategiji verske racionalizacije vojne proti Ukrajini lahko vidimo učinek blokiranja krščanske občutljivosti za zlo. Rusi so brez podob trpljenja Ukrajincev. Kiril, Putin, Lavrov in Peskov vztrajajo, da so panorame uničenih mest in fotografije mrtvih, ki se predvajajo medijem, vojna propaganda. Prepričujejo svoje rojake o svoji fiktivnosti.
Dialog
Posebno sofisticirana oblika opravičila za vojno so poskusi verskega dialoga. Od samega začetka so sovražnosti spremljali poskusi vzpostavitve odnosov med verskimi voditelji Evrope in vodjo ruske pravoslavne cerkve Kirillom. Moskovski patriarh je prejel številna pisma, povezana z rusko-ukrajinsko vojno. Na nekatere od njih je odgovoril. Imel je dve virtualni srečanji s papežem Frančiškom in vodjo Anglikanov. Kakšen je rezultat vseh teh prizadevanj?
10. marca se je patriarh Kiril odzval na poziv Svetovnega sveta cerkva in odločno zavrnil odgovornost ruske države za vojaške akcije v Ukrajini. Ponovil je propagandno shemo ruske diplomacije in krivil zahodne države. Po njegovem mnenju Rusija ni agresor. Pravzaprav se brani z napadom na Ukrajino! Zato lahko Kirillovo pismo razumemo kot še eno dejanje dezinformacij, kot izjavo globoko hinavske osebe, ki se pretvarja, da ne ve za smrti, ki so jih povzročile ruske čete v Ukrajini. Naslovnik se je gotovo počutil globoko ponižanega.
17. marca je potekal spletni pogovor med moskovskim patriarhom in papežem Frančiškom. V primerjavi zKirillove prejšnje izjave v pogovoru s papežem so spremenile opis dogajanja v Ukrajini.
Izogibajoč se primitivni vojni propagandi so voditelji cerkva izrazili skupno prepričanje o vlogi kristjanov in njihovih hierarhov pri premagovanju oboroženih spopadov. Od tod tudi izjava, da »Cerkev ne bi smela uporabljati jezika politike, ampak Jezusov jezik«. Kirill je nato poudaril obstoj krščanske skupnosti po vsem svetu in dejal: »Smo pastirji enega in istega svetega ljudstva, ki verujemo v Boga, v Trojico, v Najsvetejšo Bogorodico, zato se moramo združiti v svojih prizadevanjih, da bi pomagali svetu, pomagali trpečim, iskali poti miru, da bi ustavili ogenj.« Kirill se je pridružil papeževi želji po mirovnih pogajanjih. Očitno se je izognil instrumentalni uporabi religije v politične namene.
Bistvo tega pogovora je papeževa ponižnost. On je iskal stik s Kirillom. V prvih dveh tednih je moskovski patriarh storil vse, kar je bilo mogoče, da bi prekinil vse odnose z drugimi krščanskimi cerkvami. Njegove izjave so bile gnusne in grozljive. Potrebno je bilo veliko potrpljenja, da smo stopili v stik z njim. Papež bi moral dobro vedeti, da bo Kiril to srečanje želel izkoristiti v svojo korist. In zdi se, da se je to zgodilo. To potrjuje srečanje Vrhovnega sveta pravoslavne cerkve Ruske pravoslavne cerkve 18. marca, ki mu predseduje patriarh Kiril. Iz javnega sporočila tiskovne službe moskovskega patriarhata, ki je pokazalo začetek tega srečanja, je bilo mogoče videti napetost in obup metropolitov in škofov. Edini veseli udeleženec je bil sam Cyrila, ki je bil očitno ponosen na svoje srečanje s papežem. Njegovo zadovoljstvo je izhajalo iz prepričanja, ki ga je hotel vcepiti drugim: odnosi z drugimi cerkvami niso bili prekinjeni. Poudaril je, da na mednarodnem prizorišču ni “izolacije” ruske pravoslavne cerkve in celo izjavil, da je to dokaz, da je Ruska pravoslavna cerkev izbrala “pravo pot”.
Dokončati
Od začetka vojne poteka proces verske legitimizacije vojnih zločinov. Treba je omeniti naslovnike te propagande – Ruse. V njihovi državi ni več svobodnih medijev. To je eden od razlogov, zakaj Ruska pravoslavna cerkev tako zlahka podleže vojaški propagandi in postane njeno orodje. Ob poslušanju pridig, navodil in intervjujev duhovščine o vojni človek dobi občutek, da imate opravka z ljudmi, ki so bodisi nori bodisi zavestno vpleteni v vojni stroj. So dobra ilustracija propada verske oblasti v sodobnem svetu.
Kaplani v imenu Cerkve lažejo o resničnosti na ravni osnovne razlike med dobrim in zlim. So del ciničnega političnega stroja. Ubogajo zahteve politikov, ki jim prepovedujejo govoriti resnico. Niso sposobni gledati na vojno z vidika evangelija, ki ga tako slovesno in lepo oznanjajo in se spominjajo v svojih cerkvah. S tem spodkopavajo naše versko prepričanje o pomenu tega sveta.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Ali pa razpravljati o zgodovini, Minsk zastoj.
Izvirni naslov članka: Jak kłamie Rosyjska Cerkiew Prawosławna. Religijna apologia wojny
