Mihail Šiškin, ruski pisatelj, avtor eseja “Mir ali vojna? Rusija in Zahod – zbliževanje,« je v intervjuju dala Stasia Budzish. Avtor analizira odnose med Rusijo in Zahodom. Razkriva temeljne vzroke sedanje vojne in zahodne politike obtožuje neukrepanja v zvezi z dejanji Vladimirja Putina. Šiškin poudarja potrebo po pomoči Ukrajini kot ključni korak pri osvoboditvi Rusov izpod avtoritarnega režima.
“Mir ali vojna? Rusija in Zahod – zbliževanje,« ste zapisali v nemščini, za zahodnega bralca, da bi razložili Rusijo, razložili njen način razmišljanja. Po vašem mnenju ga Zahod sploh ne razume. Vendar esej vsebuje tudi obtožbe. Pravite, da si zahodni politiki že več let zatiskajo oči pred Putinovimi dejanji in da je to med drugim pripeljalo do tega, da imamo vojno. V intervjuju pravite, da bi moral Zahod pomagati Rusom, da se osvobodijo carja. Zakaj Rusi tega ne morejo storiti sami?
– Prvič, Zahod bi moral pomagati Ukrajini zmagati v vojni, to bi hkrati pomagalo Rusom, da se osvobodijo carja. Priznati moram, da smo talci v svoji državi in zdi se, da se želimo osvoboditi tistih, ki nas terorizirajo, hkrati pa ne moremo ali ne vemo, kako to storiti. Samo živeti moramo z njo ali oditi. V psihologiji se to imenuje Stockholmski sindrom. In to je tisto, zaradi česar trpi Rusija. Imamo ljudi na oblasti, ki se jih ni mogoče znebiti, zato se moramo, če želimo živeti v tej državi, prilagoditi sistemu, dokler se ne zaljubimo v tiste, ki so nas ujeli.
Vam Zahod želi pomagati?
Če bi bilo to v njegovo korist, bi to verjetno storil, vendar mu ni pomembno, ali Putin, Patrušev ali kateri koli drug politik vlada Rusiji. Zahod skrbi le lastna varnost. In ona je tista, ki ji grozi Rusija, oziroma kaos, v katerega se lahko potopi. Rusija ima jedrsko orožje, tako miren in močan vodja na čelu države bo zagotovo ohranil status quo. Zahod se ne bo vmešaval v ruske notranje zadeve in tam ne bo poskušal ničesar spremeniti. To je poskušal storiti že enkrat takoj po razpadu Sovjetske zveze, vendar ni uspel. Nasprotno, sledil je množični kaos. Danes smo priča spremembi pripovedi Zahoda o tem, kaj se dogaja v Ukrajini. Pred letom dni sem v valu navdušenja in solidarnosti upal, da se bo nekaj spremenilo. Zdaj ga nimam več. Zdi se, da je zdaj večji problem za Zahod Zelenski, ki ne želi popuščati, kot Putin, ki je začel vojno. To je izdaja Ukrajine.
Zakaj Zahod potrebuje Rusijo?
“Absolutno nič. Če bi izginila, bi se življenje nadaljevalo brez večjih sprememb. Za Zahod je Rusija nevarna, ker ima jedrsko bombo, ki bi lahko v času nemirov padla v napačne roke.
Kaj pa Zahodna Rusija?
“Brez njega ne more živeti, kar je razvidno iz sankcij, ki so začele veljati. Letala ne letijo, vlaki ne vozijo, police v trgovinah so prazne, inflacija narašča. Zdaj obstajajo težave z razpoložljivostjo jajc, ponekod celo v Moskvi, ljudje zamrznejo v svojih domovih, ker ni ogrevanja. Težave z razpoložljivostjo novih tehnologij, avtomobilov, rezervnih delov.
“No, mislim, da ni tako slabo. Če pogledate ruske vozne rede vlakov in letov, ni posebne stagnacije. Ni skrivnost, da na primer Kitajska in Turčija pomagata Rusiji, da se izogne sankcijam. Avtomobili in potrebni deli gredo k njej iz Gruzije. Pri dostopu do najnovejših modelov telefonov, računalnikov ni težav. Police trgovin so polne blaga. Sankcije ne delujejo, ker ima Rusija še vedno denar za orožje in ima nekaj, iz česar ga lahko proizvede. Vojna je vojna, posel pa posel.
Rusija sama ne proizvaja ničesar, zato je odvisna od preostalega sveta. Nimamo telefonov, nimamo računalnikov, lahko bi rekli, da nimamo avtomobilov. Na splošno to, kar je rusko, ni povezano z dobro kakovostjo. Vse prihaja od zunaj. Cene so skokovito narasle in povprečen Rus krivi Zahod, ne svojo vlado. V Rusiji kolektivna odgovornost ne obstaja. Zato, da bi pojasnili trenutno situacijo, bo subjekt, od katerega tako ali tako ni nič odvisen, iskal krivca od zunaj. Ne bo ga videl v osebi svojega kralja, ker je kralj moč in moči ni mogoče užaliti.
– Ali so Rusi žrtve?
– Tako razmišljajo o sebi, še posebej v kontekstu te vojne. So pasivni, ne morejo prevzeti pobude, ker so oblasti to vedno storile zanje. Spoštujejo njene odločitve. Počutijo se kot žrtve pred svetom, svet jih prizadene. To je suženjska miselnost. Pravim “oni”, ker se sam ne počutim tako.
Veliko pišete o tišini in lažeh kot pogoju za preživetje, o vzporednem življenju, ki ga vodijo Rusi – ena stvar, kot pravite, v javnosti, druga doma, v kuhinji. Hkrati pa v vsem tem leži imperialni ponos za mojo državo, jazNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in In imam vtis, da se ne pretvarja.
Suženj mora biti ponosen na nekaj v svojem življenju, ker je nemogoče živeti življenje v popolnem ponižanju. Podložnik, če nima ničesar, bo ponosen vsaj na veličino svojega gospodarja, hkrati pa se ga bo bal. Strah je sestavni del življenja sužnja. Navadite se na to. Navadite se na to. Poleg tega je to nekaj, kar vas učijo že od zgodnjega otroštva. Pomembno vlogo v tem procesu igra šola, ki vas po eni strani uči govoriti resnico, po drugi strani pa vam pokaže, kako preživeti z laganjem. Odideš od tam in veš, da je pogoj za preživetje tišina, ne upogibanje in biti kot vsi drugi. Učijo se tudi ponosa. Od vrtca dalje smo pripravljeni razumeti, v kakšni veliki in lepi državi živimo. Najboljši na svetu.
Po začetku obsežne vojne v Ukrajini je veliko Rusov pobegnilo iz države, zlasti na južni Kavkaz. Intervjuval sem jih in v mnogih primerih sem imel občutek, da je imperializem skoraj vklesan tako v jeziku kot v vedenju: prisiljen je govoriti rusko, se obnašati kot doma, sebe obravnavati kot gospodarja. To je povzročilo polemiko med prebivalci nekdanjih ruskih kolonij. Eden od Rusov mi je celo povedal, da je zaradi pripravljenosti pomagati nesebično in nasmehov na obrazih Gruzijcev nezaupljiv, zato jih dojema kot šibke in ima refleks, da jih izkoristi. Kako je to mogoče razložiti?
“Odraščal sem v deželi, kjer se nihče ni nasmehnil nikomur na ulici in ljudje niso bili prijazni drug do drugega, kaj šele v pomoč. To je bila moja norma. Veliko let kasneje sem spoznal, da je bilo to vedenje preneseno na ruske ulice iz zapora in je preprosto postalo navada. V kazenskih kolonijah nasmeh ne pride v poštev, pomeni skrito agresijo in kaže, da nekdo nekaj želi od vas. In to nikoli ne obeta dobro. Mi, Rusi, nosimo ta sistem vedenja kot bolezen, vendar ga je mogoče pozdraviti. Znamo se prilagoditi novim razmeram in lahko živimo drugače, kot so nas naučili. Samo to se moramo zavedati. Milijoni Rusov, ki živijo zunaj svoje države, so dokaz za to.
– Pišete, da je bila četrtina prebivalstva Rusije bodisi v zaporu ali pa ta izkušnja zadeva enega od njihovih družinskih članov. Uporabljate celo izraz “conizacija”, to je življenje v coni, s katerim se je težko strinjati, ko pogledate zemljevid korekcijskih kolonij v Rusiji. Vendar pa se o ljudeh, ki jih je ta izkušnja dotaknila, ponavadi ne govorijo kot o kriminalcih, ampak kot o nesrečnih, “nesrečnih”. V vašem eseju je Rusija država, ki živi po gangsterskih pravilih, v skladu z načelom, po katerem se razbojnikom daje posebno spoštovanje. Zakaj?
Zgodovina Rusije je zgodovina nasilja. Iz generacije v generacijo živi po zakonu sile, po pravilih kriminalnega sveta. Poleg tega ga vodi najpomembnejši bandit, kateremu so drugi podrejeni. Jasno je, da v Rusiji obstajata dva pravna reda: pisna in nenapisana. Pisni zakon je čudovit, vedno je bil takšen. Osebno bi rad živel v skladu s stalinistično ustavo velikega terorja, če bi se ga držali. Toda pisni zakon ni pomemben, ker če želite preživeti v Rusiji, morate delovati v skladu z pomembnejšim nenapisanim zakonom. Za ponazoritev naj navedem preprost primer. Na ruski ulici vlada pravica močnejših. Sploh ni pomembno, da hodite skozi prehod za pešce pri zeleni luči in ste na primer ženska z otroškim vozičkom, ker če se pojavi džip, potem cesta pripada predvsem njemu. In če živite tam, to zelo dobro veste, zato ne boste potisnili v pas pred džipom. V Rusiji se spoštujejo samo tisti, ki imajo moč. Samo on je lahko vodja. Ostali so tlačani. Prav tako goji nasilje, ker tlačan ne potrebuje svobode, potrebuje svoje tlačane. To je zakon, ki ga Rusi poskušajo ne kršiti. Ampak, če ga želite kršiti, vas bodo uničili. Če želite živeti, morate sprejeti gangsterska pravila igre. Šele takrat boste imeli mir in nekakšen nadomestek za stabilnost. Če ne, boste postali nihče. Vzeli vas bodo iz oklepajev, prikrajšani za dostojanstvo. Ker je samo moč enaka spoštovanju. V Italiji, na primer, mafija deluje vzporedno z državo, so v vojni med seboj. V Rusiji sta mafija in država ena in ista struktura, ista kriminalna organizacija. Če ste policist, to ne pomeni, da se borite proti razbojnikom, ampak da ste tudi sami razbojnik.
– Zdi se, da Rusije ne bo mogoče izvleči iz tega začaranega kroga.
– Sem optimist, verjamem, da bo vsaka država sčasoma prišla do točke, ko bo želela biti demokratična. Trenutno si je težko predstavljati, da bo ruska država zaščitila šibke, morda pa je to mogoče doseči z majhnimi koraki. Prvi bi lahko bil propad federacije. V vsakem primeru, če želimo demokratizirati Rusijo, je propad imperija predpogoj. Šele takrat bo mogoče začeti graditi nekaj novega na njegovih ruševinah. Možno boNa primer, v primeru Združenih držav Amerike, Združenih držav Amerike in Združenih držav Tega ni mogoče storiti od znotraj. Za to je potrebna katastrofa.
– Če se bo to zgodilo, kje na zemljevidu bomo iskali Rusijo?
Ni mi mar, kaj postane Rusija iz današnje Ruske federacije, ker se nikoli nisem identificiral s celotnim ozemljem te velike države. Ne čutim ponosa na njene prostore. Edino, kar si želim, je, da bi lahko tam živel dostojanstveno. Seveda si je danes težko predstavljati, da bo federacija razpadla, toda ne tako dolgo nazaj se je tudi razpad Sovjetske zveze zdel nekaj nesmiselnega. In vendar se je zgodilo. Mislim, da bo, ko bo razpadel, enako kot takrat. Proces se bo verjetno začel s severnim Kavkazom in ga bo sprožila Čečenija, sledil mu bo Tatarstan, ostale republike pa bodo letele kot domine. Lahko se domneva, da bo velik del Sibirije postal Kitajec.
– Kdo bo potem “ruski človek”?
– In kdo je danes on: tisti, ki podpira vojno, ali tisti, ki ji nasprotuje? Mislim, da bo Rus to, kar je bil vedno – tlačan. In pod popolnoma enakimi pogoji bo nadaljeval.
– Rad bi se dotaknil zelo pomembnega vprašanja – ruskega jezika in tega, kaj se je zgodilo z njegovim dojemanjem po 24. februarju 2022, ne samo v Ukrajini, ampak do neke mere tudi na Poljskem. Govorijo o jeziku imperialistov, morilcev, fašistov, lažnivcev. Na srečanju varšavskih avtorjev ste rekli, da bi morali Slovani po vsem svetu storiti vse, da bi obnovili dostojanstvo jezika, da ne bi postal žrtev Putinove politike. Zakaj oni?
“Kar se je zgodilo z ruskim jezikom, je nesporna tragedija tako za jezik kot za kulturo. Zgodovina pozna takšne situacije, navsezadnje se je enako zgodilo z nemškim jezikom po drugi svetovni vojni. Moj oče ni mogel poslušati tega govora in ko sem ga poskušal prepričati, je rekel, da jezik fašistov ne more biti lep. Zdaj moramo mi, domači govorci ruskega jezika, nositi to prtljago in živeti z njo. Vendar menim, da nimamo pravice obupati in naša dolžnost je, da storimo vse, kar je v naši moči, da jo zaščitimo kot del svetovne kulture. Nedvomno bo brez nje revnejša. To pomeni, da z zaščito ruskega jezika ščitimo svetovno kulturo. Vendar potrebujemo pomoč. Da bi jezik preživel in ne postal le sredstvo vsakodnevne komunikacije, potrebuje uradno podporo. Zdaj ga je treba braniti zunaj Rusije, to pa bi morali storiti financirani oddelki slavistike na javnih univerzah po vsem svetu. Postati bi morali otoki, ki bodo ustvarili arhipelag ruske kulture na svetu. Oni so tisti, ki bi morali podpirati rusko kulturo in jezik. Kot izseljenci poskušamo to storiti, vendar to ni dovolj. Potrebujemo podporo stabilnih institucij.
Vaša literatura, ki jo imenujete del svetovne kulture, skriva veliko število imperialističnih tem. Vzemite, na primer, Lermontov “junak našega časa”. Pred nekaj leti sem študentom ruske filologije poučeval tečaj književnosti devetnajstega stoletja. Med njimi so bili Poljaki, Ukrajinci, Belorusi in Rusi. Ko so me vprašali, kaj je sredi 19. stoletja na Kavkazu počel ruski častnik Pečorin, so mi povedali, da je potoval. Kolonialni diskurz sploh ni obstajal, poleg tega so bili nekateri ljudje šokirani. Takrat se je zdelo, da imajo Rusi raje različico, da so narod turistov kot kolonizatorji. Zato sprašujem: Ali ste vi, ruski pisatelji, ki živite v izgnanstvu, že začeli ponovno brati klasike vaše literature in jih postavljati v nove kontekste?
“To je treba rešiti čim prej. Smo v trenutku, ko je ruska literatura v krizi. Doslej je bila vključena le enkrat – leta 1917, ko so boljševiki prišli na oblast. Potem je bila revidirana, ponovno smo jo prebrali. Enako bi se moralo zgoditi zdaj. Pisatelji, za katere menimo, da so največji, tudi če so pisali v nasprotju s cesarstvom, so vdihnili isti zrak. Ko ponovno berem Tolstoja, Dostojevskega ali Gogolja, odkrijem marsikaj, na kar prej nisem bil pozoren. Napisati moramo novo zgodovino ruske literature. To je naša dolžnost.
Ali lahko literatura vpliva na Ruse, da priznajo svojo nacionalno krivdo? Imeti nekaj podobnega kolektivni odgovornosti? Da bi se bili pripravljeni pokesati, se opravičiti?
– Precenjujete vlogo literature. Nima te moči, ker prizadene le majhen odstotek ljudi in ima možnost, da vpliva nanje. Ostali se bodo pripravljeni pokesati šele, ko jim bo kralj rekel, naj pokleknejo in se opravičijo. Toda noben kralj ne bi nikoli rekel česa takega, ker ni kraljevski. V njihovih očeh se je izkazal za lažnega kralja. V očeh Rusa lahko pravi car reče le, da vstanemo s kolen in premagamo vse.
– To ne zveni optimistično. Ali res ni upanja?
“Vsi želijo slišati od mene, da obstaja nekaj upanja. Jaz To želim slišati tudi od nekoga. Toda tega nihče noče reči.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: “Jesteśmy zakładnikami we własnym kraju”
