Linearni koncept časa, ki se je v zahodnem svetu skupaj s krščanstvom uveljavil v pozni antiki, zveni zelo privlačno. Pravijo, da se čas (in z njim zgodovina, človeštvo in vse, kar obstaja) nenehno premika naprej, zato niti en trenutek prihodnosti ne more ponoviti, kar se je že zgodilo. In s premikanjem naprej si človek zelo pogosto podzavestno predstavlja razumevanje nečesa boljšega, kot je bilo prej. Zato ni presenetljivo, da je za linearno dojemanje časa običajno značilen optimizem. Včasih je upravičeno, vendar zelo pogosto ni. Veliko primerov slednje možnosti je podal učitelj, ki ga nihče nikoli ne želi poslušati – zgodovina.
Klasičen ad nauseam primer neupravičenega optimizma je ideja Francisa Fukuyame o “koncu zgodovine”, izražena pod vplivom konca hladne vojne in propada komunističnih režimov srednje in vzhodne Evrope, ki jih vodi ZSSR. Vendar pa namesto končnega svetovnega zmagoslavja liberalne demokracije in tržnega gospodarstva vidimo politično in predvsem ideološko krizo na zahodu, povečanje kaosa in širjenje žarišč vojaških spopadov na različnih koncih sveta. Rusko-ukrajinska vojna, Hamasov napad na Izrael, napadi jemenskih Hutijev, pokol krvi v Siriji, naraščajoča agresivnost Irana, Severne Koreje in Kitajske – ti in drugi primeri ne dokazujejo le, da zgodovina nima “konca”. Jasno kažejo, da se sedanji politični voditelji Zahoda niso naučili niti ene zelo pomembne lekcije: diktatorjev in ekstremističnih gibanj ni mogoče pomiriti s popuščanjem ali nadzorovanjem obsega njihove agresije.
Najbolj boleč primer za Ukrajino je politika ZDA, ki nas podpira v vojni proti Rusiji. Po eni strani je že samo dejstvo njegovega obstoja eden ključnih ključev za uspešno odvračanje ruske agresije. Brez ameriške (in širše zahodne) finančne ali vojaške pomoči se ukrajinska vojska ne bi več imela veliko boriti in gospodarstvo bi propadlo. Po drugi strani pa je presenetljiva črta, ki so jo strokovnjaki večkrat poudarili: cilj Združenih držav ni zmaga Ukrajine, ampak preprečevanje njenega poraza. In to je zelo velika razlika.
Eden glavnih ustvarjalcev zunanje politike administracije Joeja Bidena je njegov svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan, katerega glavno vodilo je, da se izogne stopnjevanju oboroženih spopadov s pogajanji in kompromisi. Seveda Sullivan ni edini in ne prvi, ki je ustvaril to linijo. Toda on je bil tisti, ki je med Bidenovim predsedovanjem postal njegovo utelešenje.
Izraz tega pristopa je zamuda pri dobavi številnih nujno potrebnih vrst orožja Ukrajini – da ne bi preveč izzvali Rusije in ne povzročili stopnjevanja napetosti. Mnogi strokovnjaki menijo, da če bi oborožene sile Ukrajine prejele več zahodnega orožja (vključno z opremo) in v krajšem času, bi bile leta 2022 možnosti za uspešno protiofenzivo na jugu veliko večje. Zamuda je dala Rusom čas, da se utrdijo, in to poletje in jesen smo vsi videli, do česa je pripeljalo. Poskusi, da konflikta ne bi poslabšali, so privedli le do njegovega podaljšanja in s tem do več žrtev in uničenja.
To je podobna zgodba z glavnimi “novinarji” zadnjih tednov – Huti. Ti islamski skrajneži v Jemnu (državi, ki obstaja le de jure) so z aktivno finančno in vojaško podporo Irana dejansko ohromili ladijski promet v eni od ključnih regij – Rdečem morju –, kar ima izjemno negativen vpliv na svetovne trge. Odkrito napadajo zlasti ameriške ladje. Neprekinjeno stopnjevanje. Ironično je, da je bila Bidnova administracija leta 2021 “zaradi izboljšanja humanitarnih razmer v Jemnu” tista, ki je Hute umaknila s seznama svetovnih terorističnih organizacij, kjer so bili dodani v času Donalda Trumpa.
V zadnjih letih je veliko takšnih primerov ameriške pasivnosti in neodločnosti. Neodločnost Obamove administracije je konfrontacijo v Siriji spremenila v obsežen pokol s številnimi vojnimi zločini, ki so jih zagrešile vladne sile in Rusi, ki so jih podpirali. Tako imenovani “dogovor z Iranom” iz leta 2015 Iranu ni preprečil nadaljnjega razvoja jedrskega orožja in uporabe še bolj nadzorovanih ekstremističnih gibanj v Libanonu, Siriji, Iraku, Jemnu in drugih državah v regiji. Kot tudi iz dobave tisočih šahov, s katerimi Rusi terorizirajo Ukrajino. In arogantni poskusi Donalda Trumpa, da bi očaral severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una z osebno karizmo, so dosegli enak ničelni rezultat kot politika “strateške potrpežljivosti” iz obdobja Obame. Severna Koreja je skupaj z Iranom, Rusijo in (manj izrecno) Kitajsko še naprej glavna pobudnica miru na svetu.
Ločena zgodba je pomanjkanje ustreznih odzivov na agresivne korake Rusije na Zahodu. In ustrezna ocena tega stanja kot takega. Spomnimo se, kako je novoizvoljeni predsednik Obama kmalu po ruskem napadu na Gruzijo leta 2008 sprožil “ponovno vzpostavitev” odnosov z Rusko federacijo. Napaka pri prevodu napisa na simbolnem gumbu je »preobremenitev” namesto “ponastavitev” bi moral namigovati na možnosti takšnih dejanj, vendar ne. Temu je sledil preveč pasiven odziv na priključitev Krima in agresija na vzhodu Ukrajine leta 2014 ter zgoraj omenjena pretirana omejitev pri oskrbi Ukrajincev z orožjem na predvečer in med obsežno rusko invazijo. Kot lahko vidimo, je vse samo spodbudilo ruskega diktatorja k nadaljnji agresiji in ga ni odvrnilo.
To je del globljega nerazumevanja narave Rusije, njenih političnih elit in družbe kot celote. Navdihnjeni s sanjami o “koncu zgodovine”, so zahodni voditelji v 1990-ih velikodušno zasuli krizo z Rusijo z različnimi subvencijami in posojili, pogosto brez posebnih pogojev in zahtev. Ker so verjeli (kot so nekoč verjeli s Kitajsko), da bo gospodarska blaginja naredila Ruse in Rusijo ustrezen del mednarodne skupnosti. Za primerjavo, Ukrajina je predlagala veliko pogojev – najprej jedrsko razorožitev – za sam začetek pogajanj o finančni podpori.
Odsotnost težkih ameriških odzivov na dejanja Rusije, da ne omenjamo zahodne Evrope s svojo nebrzdano željo po trgovanju z Rusijo (tudi na račun deklariranih vrednot), nas vrača k prvotni ploskvi o linearnosti časa. Dejansko niti dve situaciji v zgodovini nista enaki. Toda nekateri so si tako podobni, da se misel prikrade v tem, da so stari Grki in Rimljani nekaj vedeli, ko so si predstavljali, da je čas cikličen.
Nemogoče je, da se ne spomnimo zgodovine “pomiritve” nacistične Nemčije v 1930-ih. Zdi se, da je to kanoničen primer, kako popuščanje in popuščanje diktatorju vodita le k povečanju njegovih apetitov in nikakor ne preprečujeta vojne. Toda tik pred vojno, kot je dejal Churchill, se osramoti tudi “pomirjevalci”.
V primeru Združenih držav imajo takšne napake, poleg nepripravljenosti za preučevanje zgodovinskih izkušenj, še eno pomembno podlago – travmatično izkušnjo intervencij ameriške družbe v Afganistanu in Iraku, ki se je kljub vsem prizadevanjem končala s polomom. Če kopljemo še globlje, naletimo na še eno podobno travmo – vietnamsko vojno. Vse to krepi glasno kritiko na zahodu levice, ki za težave sveta rad krivi ne diktatorje in teroriste, temveč “ameriški imperializem”. Nekdanji svetovalec predsednika Donalda Trumpa za nacionalno varnost, general H.R. McMaster, je zelo dobro spregovoril o tem problemu v svoji knjigi “Bojišča. Boj za obrambo svobodnega sveta: “Površno razumevanje zgodovine je pogosto bolj zavajajoče kot popolna nevednost.” V mitskem “ameriškem imperializmu” ni izvor problemov sodobnega sveta. Nesrečna izkušnja preteklosti ne bi smela prevladati nad očitnim aksiomom, da bo zlo raslo, dokler ne bo kaznovano. Ni druge poti.
Tudi sami Rusi ne skrivajo dejstva, da jih ne zanima noben kompromis z Ukrajino. V nedavni publikaciji je Dmitrij Medvedjev odkrito izjavil: »Prisotnost neodvisne države na zgodovinskih ruskih ozemljih bo zdaj stalen razlog za nadaljevanje sovražnosti. … To se lahko zgodi v desetih ali petdesetih letih.” Z alkoholizmom Medvedjeva se lahko zelo zabavate. Vendar ni dvoma, da tako mislijo tako Putin kot večina Rusov.
Takšno večno, zgodovinsko agresivnost Rusije, ki jo začasno omejuje le vojaški poraz, kot je krimska vojna sredi devetnajstega stoletja, je treba spomniti na visoke položaje tistih držav, ki si prizadevajo ohraniti vsaj nekaj podobnosti civiliziranega reda v svetu 21. stoletja. Da tirani, diktatorji, teroristi, skrajneži – vsi dojemajo popuščanje kot šibkost in spoštujejo samo moč. Tega ne bi smeli pozabiti Ukrajinci, od katerih mnogi ne tako dolgo nazaj – vsaj do leta 2014 (in mnogi celo kasneje) – Rusije niso videli kot grožnjo. In tudi po priključitvi Krima in okupaciji delov regij Doneck in Lugansk so pohlepno poslušali obljube, da bodo “videli mir v Putinovih očeh”.
