Vsaka kultura ima takšno “tolpo New Yorka”, kot si jo zasluži. Film Martina Scorseseja iz leta 2002 prikazuje realnost soseske Five Points v New Yorku devetnajstega stoletja, kjer se kriminalne tolpe ameriških domačinov in migrantov iz starega sveta ukvarjajo s smrtonosnim bojem za prevlado. To je epska zgodba o družinskih vezeh in prijateljstvu, ljubezni in maščevanju. Velikanski obseg realizacije in mojstrski nastop Leonarda DiCapria, Camerona Diaza in Daniela Day-Lewisa sta filmu zagotovila komercialni uspeh in mesto v zgodovini ameriške kinematografije.
Leta 2023, skoraj dve leti po začetku odprte agresije proti Ukrajini, je premiera serije “Fantova beseda. Kri na asfaltu”, ki jo je režiral Žora Kryzhovnikov in produciral Fjodor Bondarchuk. Do sedaj je bil režiser znan bolj po lahkih komedijah v slogu “The Hangover in Vegas” ali poljskih “Letters to M”. Bondarchuk pa je v najvišji ligi ruske kinematografije. Je sin sovjetskega režiserja in igralke, posnel je tako znane uspešnice, kot sta “9th Company” in “Stalingrad”, produciral na desetine filmov in televizijskih serij. Je tudi član političnega sveta stranke Združena Rusija in je podprl Putinovo vojno po napadu na Ukrajino leta 2022.
Serija “Beseda o paktu” je takoj postala fenomen v Rusiji. Takoj po izdaji na platformah za pretakanje je po priljubljenosti prehitel serije, kot so Sopranos, The Office in Friends, občinstvo in kritične ocene pa so bile več kot navdušene. Kaj pojasnjuje tako osupljivo priljubljenost serije in zakaj se popolnoma ujema s časom vojnega putinizma?
Akcija serije “Fantova beseda” poteka v Kazanu v poznih 1980-ih in pripoveduje zgodbo o dveh 14-letnih najstnikih, ki sta se pridružila sosednji kriminalni skupini, ki se bori za vpliv z drugimi skupinami, to je “delitev asfalta” na ulicah glavnega mesta gospodarsko depresivnega Tatarstana. Na kratko, zgodba gre takole: en prijatelj predstavi drugega kriminalnemu svetu in skupaj se znajdeta v vrtincu uličnega brezpravja in nasilja. Starejši brat enega od njih se je pravkar vrnil iz vojne v Afganistanu. Ima avtoriteto v podzemlju in izkušnje z umorom. Z njegovim prihodom se stopnja agresije poveča, nasilje postane bolj neselektivno, boji bolj spektakularni in tragedija bolj akutna. V tem gangsterskem svetu pravna država, ki je bila do poznih 1980-ih diskreditirana in disfunkcionalna, ne deluje. Najpomembnejša stvar je nenapisana koda, ki temelji na gangsterski časti in dani besedi – “besedi fanta”. Mladinske tolpe v Tatarstanu so zgodovinsko dejstvo, ki ga sociologi imenujejo “pojav Kazan”.
Scenarij serije temelji na dokumentarni knjigi Roberta Garayeva “Fantova beseda. Kriminalni Tatarstan 1970–2010” (2022). Avtor, ki je sam pripadal mladinski skupini, opisuje razvoj subkulture, ki je postala del pokrajine Rusije in eden od odločilnih dejavnikov njene sodobne strukture. Za poljsko uho beseda “otrok” zveni neresno, saj se nanaša na nekoga neumnega, ki se preprosto imenuje moron ali idiot. V ruskem jeziku je vse nasprotno, zato je težko prevesti pomen besede “patsan” v poljščino. Konec koncev, v izvirniku se je ta beseda pojavila v začetku dvajsetega stoletja, verjetno nekje na ukrajinski obali Črnega morja, in je pomenila mladega razbojnika. V sodobnem ruskem jeziku sta se njegov pomen in uporaba razširila in lahko pomeni “prijatelj”, “rojak” ali “brat”, tj. osebo, ne nujno v kontekstu pripadnosti isti subkulturni skupini. Vendar pa ima v seriji beseda “fant” čisto gangsterski pomen. Označuje nekoga, ki ni “chushpan”, to je piflar in je član določene skupine – ali, kot se imenuje v seriji, “pisarna”.
Če pustimo ob strani jezikovne meandre gangsterskega sociolekta, je pomembno poudariti pomen te subkulture za moderno Rusijo. Današnji travmatični spomini na leto 1990 kot na čas gospodarskega nazadovanja in revščine, propada državnih institucij in nenadzorovanega nasilja niso nič drugega kot spomin na čas, ko je gangsterska subkultura postala mainstream v Rusiji. Takrat se tradicionalno pravo ni več uporabljalo v politiki, gospodarstvu in na sodiščih in ga je nadomestil »koncept« – nenapisana koda, vzeta iz kriminalnega sveta, v kateri mesto odstavkov zavzema »beseda fanta«. Postavlja se logično vprašanje: če serija vzbuja travmatične spomine na nedavno zgodovino Rusije, zakaj vzbuja tako veliko zanimanje med ruskimi gledalci?
Da bi si predstavljali obseg medijske mrzlice okoli serije, je dovolj reči, da so o tem pisali vsi spoštovani ruski mediji. Na YouTube in Telegramom ure in ure bi lahko gledali videoposnetke, ki bi komentirali fenomen »Fantove besede«. Nenadoma je surovi sovjetski disko iz 1980-ih postal najbolj poslušana glasba na pretočnih platformah.V Rusiji, pa tudi v drugih državah, kjer se uporablja ruski jezik. Javnost je bila hitro razdeljena med tiste, ki menijo, da je film Kryzhovnikova kinematografska mojstrovina, vsaj enakovredna bratu, in tiste, ki serijo kritizirajo zaradi romantiziranja nasilja. Nekateri pravijo, da je to nova klasika, in glavni igralec Vove “Adidas” Suvorov je novi Sergej Bodrov mlajši, nekakšen ruski Bohuslav Linda. Drugi kritizirajo produkcijo zaradi monotonega konglomerata bojnih prizorov, prikazanih iz različnih zornih kotov in posute s ponavljajočimi se primitivnimi pesmimi.
Ko so serijo »Dečkova beseda«, ki jo je producirala državno financirana televizijska serija, ki jo je ustvaril Putinov apparatčik, začeli kritizirati s konzervativnega boka, se je to spremenilo v tipičen ruski nesmisel. Številni ugledni politiki in aktivisti civilne družbe so obtožili vrsto nasilnih dejanj iz resničnega življenja, za katere so trdili, da so jih navdihnili prizori iz serije. Najbolj zloglasen je nedavni primer iz Irkutska, ko je skupina mladoletnikov ubila fanta na avtobusni postaji, domnevno zato, ker ni bil z njihovega območja. Kritiki so takoj sprožili alarm, da je to vrnitev v “asfaltno delitev” iz 1990-ih in kri je resnično začela teči po asfaltu. Zdelo se je, da je centralna vlada podcenjevala takšne situacije, kar ni bilo mogoče reči za lokalna okolja, zlasti v Tatarstanu. Oblasti te republike niso dovolile snemanja prizorov na svojih domovih, po premieri pa so celo razmišljale o prepovedi serije, pri čemer so poudarile, da je stereotip o Kazanu kot zibelki kriminala preteklost, v katero se ne želijo vrniti.
Strah pred vrnitvijo preteklosti se je v Tatarstanu spremenil v nekakšno paranojo. Nekaj dni po premieri prve epizode se je skupina najstnikov zbrala v parku Kazan Lenin. Mladi so bili razdeljeni v dve skupini, ki sta se med seboj začeli boriti s snežnimi kepami. Na koncu igre so se udeleženci razpršili, nihče ni bil poškodovan. Ko je video posnetek snežne bitke postal viralen na internetu, so ga takoj interpretirali kot vrnitev k “delitvi asfalta”. Odziv oblasti ni bil dolg. V najkrajšem možnem času so bile ugotovljene identitete udeležencev, zaslišani so bili vsi, odvzeti so bili prstni odtisi, starši in učitelji so bili poklicani na policijo. Korespondenca v glasnikih vsakega od njih je bila skrbno preučena. Ugotovljeno je bilo, da celoten incident ni imel znakov naklepnega kaznivega dejanja. Mladim je bilo dovoljeno oditi domov.
Nenadoma »Dečkova beseda« začne služiti v Rusiji kot nekakšna interpretativna naprava in hkrati alibi za oblasti: za eksponentno rast agresije v Rusiji ni odgovorna masifikacija vojaških izkušenj državljanov in ne progresivna militarizacija družbene realnosti, temveč internet (na splošno) in ta serija (zlasti). Prvi pregledi “The Boy’s Word” so opozorili na visoko stopnjo delovanja in produkcije serije. Kritiki so obsodili podrobno reprodukcijo realnosti pozne Sovjetske zveze. Zdelo se je, da vse kaže, da so za uspehom serije razpoloženja občinstva, povezana s preteklimi časi. Vendar pa je kasneje postalo očitno, da situacije, kot je snežna bitka v Tatarstanu, dokazujejo priljubljenost serije ne le med državljani, ki se spominjajo padca komunizma ali prehodnega obdobja. Generacije, vzgojene pod putinizmom, so nore na glasbo svojih starih staršev ali na retro gangsterje in njihovo subkulturo.
Če pogledamo produkcijsko stran serije, zahodni gledalec morda ne bo razumel občudovanja nekaterih ruskih kritikov. Kot sem že omenil, oblasti Tatarstana – ene najbolj razvitih zveznih republik – niso dovolile streljanja na njihovo mesto, zato so direktorji serijo preselili v Yaroslavl. Tisti, ki poznajo realnost blokovnih stanovanj v ruski provinci, vedo, da dekoraterjem ni bilo treba veliko truda, da bi gledalca prepeljali v 1980-ta v Sovjetski zvezi. Pogosto je dovolj, da postavite kamero med Hruščove in samo streljate. To pomeni, da serija privablja gledalca z nečim povsem drugačnim.
Pogosta kritika kritikov in ultrakonservativcev proti “Fantovi besedi” je romantika nasilja. Dejansko se občasno v filmu pojavijo prizori posameznih bojev ali množičnih spopadov, kjer uporaba surove sile odloča, kdo ima prav.
Po mojem mnenju »fantovska beseda« Putinove Rusije ne romantizira nasilja. Namesto tega prikazuje realnost, kakršna je danes, saj bi bilo res, če bi rekli, da film pove več o času, v katerem je bil posnet, kot o času, ki ga prikazuje. Zato sprevrženost nasilja in krutosti, prikazana realistično in brez propagandnih klišejev, privlači ruske gledalce pred televizijskim zaslonom. Z drugimi besedami, svet, v katerem vlada zakon cone, je svet današnje Rusije in gledalci, ki gledajo serijo, gledajo nase.
Z izdajo naslednjih epizod serije in naraščajočim valom zanimanja za njen pojav so se podobne interpretacije začele pojavljati v ruskem medijskem prostoru. ki ga Kremelj ni mogel spregledati. V začetku decembra so ustvarjalci serije objavili, da so se odločili spremeniti že urejeno zadnjo epizodo in pohiteli v Yaroslavl za dodatno snemanje. Govori se, da je bil konec serije popolnoma spremenjen, tako da splošni ton produkcije ustreza uradni pripovedi Putinove Rusije – kot zatočišča tradicionalnih vrednot, stabilnosti in sreče. Premiera je bila preložena, zato bomo verjetno izvedeli za rezultat v novem letu. Zapoznela refleksija večine kritikov in publicistov, pa tudi oblasti, ki niso takoj prepoznale nevarnih konotacij serije s Putinovo resničnostjo in so se odločile, da jo bodo cenzurirale šele v finalu, saj je bilo navsezadnje tisto, kar je putinizem jasno, že dolgo pred 24. februarjem 2022, presenetljivo.
Znani ruski intelektualec Mihail Epstein, objavljen v Novi gazeti, leta 2017 Besedilno sporočilo z naslovom “Hmeljarska politika, hmeljarsko novinarstvo, hmeljarska religija. O tem, kako pena (gopota) prevzame državo.” Tudi tu se soočamo s težavami pri prevajanju besede “gopota”. “Hmelj” je poljski Hop, beseda, ki pomeni skok, pa tudi udarec. V ruskem slengu obstaja izraz “hop-stop” – ulični rop, storjen nenadoma. Od tod tudi izraz gopnik – označuje mestnega huligana, malega tatu, povezanega s poljščino Dresiarz. Epstein trdi, da se od leta 2012, ko se je Putin vrnil k predsedovanju, v Rusiji razvija nov sistem, ki je dejansko politični in družbeni slog, ki ga najbolje opišemo z besedo “hmelj”. Gre torej za hmeljarsko politiko, hmeljarsko diplomacijo, hmeljarsko novinarstvo, hmeljarsko religijo, hop party in številne druge hmelje. Primeri tega so vidni povsod: kraja Krima v nasprotju z mednarodnim pravom, Lavrov na konferenci v Savdski Arabiji, ki je piskanje v mikrofon: “Morons, b.”, novinarji, ki pozivajo k uporabi jedrskega orožja, patriarh, ki spodbuja umor, komedijska uspešnica, v kateri je posiljena nezavedna ženska. Te manifestacije hopotizma v Rusiji imajo en koren in ta korenina, po Epsteinu, je sovraštvo do vsega kultiviranega in dostojnega; To je fascinacija nad ponižanjem, strahom in neobvladljivo željo po nerazumni agresiji. Kot piše, je modus operandi gopota izdaja, zavajanje, prodaja, zaseg. Zato je “Fantova beseda. Kri na asfaltu” odmeva v sodobni ruski realnosti. Pravila, ki urejajo upodobljeni svet in pravi, so enaka, njihova glavna značilnost pa je odsotnost pravil. To je najbolj jasno izrazil sam Putin na eni od konferenc, ko je dejal, da Rusija zahodnim državam ne bo dovolila prečkati rdečih črt v mednarodni politiki, katere lokacijo bo določila sama.
Ta trajna risba rdečih, neprehodnih črt je po mojem mnenju merilo totalitarizma moči. Sedanja vlada si prav tako prizadeva potegniti nove meje na političnem zemljevidu sveta – za ceno več sto tisoč življenj – kot ustvariti nove scenarije za priljubljene televizijske serije. V totalitarni paranoji lahko diktator vsak vidik realnosti dojema kot grožnjo.
Vsaka kultura ima svoje “tolpe New Yorka”. Ameriški kritik Anthony Scott v svoji recenziji Scorsesejevega filma za New York Times Zapisal je, da režiser ne samo rekonstruira podrobnosti starega življenja New Yorka devetnajstega stoletja, temveč tudi gradi pripoved o družbenih spremembah, ki so privedle do opustitve primitivnih zakonov, ki temeljijo na nasilju in korupciji. Tako je nastala sodobna ameriška država, ki se drži črke zakona. Serija “Fantova beseda. Kri na asfaltu” je povsem drugačna zgodba. Množično navdušenje ruske javnosti nad tam upodobljenim nasiljem in prenagljeno prepisovanje konca pomenita, da je serija kot pojav postala dokument ne Sovjetske zveze, ki je propadla, temveč obdobja poznega putinizma. Obema časovnima kontekstoma je skupno pričakovanje bližajoče se katastrofe.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Rosyjski serial rewolucjonizuje rozumienie przemocy
