Trditev, da se zgodovina ponavlja, je relativna. Ne sledimo poti ljudi prejšnjih obdobij, niti se ne ukvarjamo s preizkušnjami, ki so jih doletele. Prav tako je neutemeljeno, sedeti pred prenosnim računalnikom ali piti skodelico kave, stigmatizirati figure prejšnjega stoletja – ker niso obdržali svoje države ali likov oddaljenega XVII. Stoletja, ki so se morda prvič vključili v pojav moskovskega faktorja na našem ozemlju. Povezava s preteklostjo se nenehno ohranja – nekje določa nas in naše življenje, včasih jo določimo (naše ideje o njej). Vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, v bistvu ali navidezne, se nenehno slišijo v javnem prostoru. Vendar to ni lahka in resna zadeva. Včasih to navdihuje in potrjuje prepričanja, pogosteje le zmede in se ga ne morete znebiti.
Najtežji del je s temami, ki se pogosto uporabljajo. Januar je na primer mesec, povezan s Perejaslavskim svetom (1654). Kozaki in regija Hmelnytsky so pogosto postali osrednji motivi za različne, celo drugačne pripovedi. Zato se njihove razlage razlikujejo. Hetman Bohdan Khmelnytsky je veljal za skoraj glavno osebnost v procesu izgradnje države v Ukrajini v prvih letih neodvisnosti. Namesto tega zdaj slišimo previdno, celo negativno oceno njegove zapuščine. Ruska agresija na Ukrajino je to vprašanje še posebej zaostrila. Perejaslovanski koncil je imel tudi v letih neodvisnosti Ukrajine drugačen “tisk”. Kot odmev sovjetskega mita o “ponovni združitvi” je bil na začetku neodvisnosti pozitivno interpretiran. Danes, kar je logično, ta dogodek, njegov pomen in posledice ocenjujemo bolj kritično.
Nismo srečni
8. januarja 1654 so hetman Bohdan Hmelnytsky in kozački častniki prisegli zvestobo moskovskemu carju Alekseju Mihajloviču v Perejaslavu. Seveda “ponovna združitev” Ukrajine in Rusije, ki so jo kasneje spodbujali imperialni in sovjetski ideologi, ni prišla v poštev. Niti Ukrajina niti Rusija v sodobnem smislu še nista obstajali! Hetman in častniki so predstavljali zaporoško vojsko, car, ki se ni hotel pogajati, še bolj pa priseči, je bil na čelu moskovske države. Nihče še ni slišal za ukrajinske ali ruske narode.
Pravljice o skupnosti zgodovine, kulture in jezika so prav tako neprimerne. Med pogajanji stranke uporabljajo storitve tolmačev. Kasnejši dogodki so pokazali, da med avtorji sporazuma obstaja splošno brezno. Na različne načine so si razlagali celo sam sporazum, kar kaže na pomembne razlike v politični kulturi, svetovnem nazoru in vrednotah. Vse je naravno. Večina figur z “ukrajinske” strani je odraščala in je bila vzgojena v realnosti poljsko-litovske zveze, bila podrejena kralju in študirala v državah, ki jih danes imenujemo “Zahod”. Številke z “ruske” strani so takrat zažgale knjige, tiskarje so obravnavale kot čarovnike in zrasle iz korena Horde. Pred Perejaslavom stranke niso imele veliko skupnega. Perejaslavski koncil tudi ni postal povezovalni dejavnik, čeprav je uvedel mehanizem zbliževanja, oziroma absorpcije.
Ne brez besednih iger (Pereyaslav “četrt”?). Še posebej je to govor Bohdana Khmelnytskyja kozaškim častnikom, zabeležen v dokumentih Moskovije. Na koncilu naj bi hetman nagovoril “ljudstvo” (očitno se njegovi “ljudje” niso preveč razlikovali od “ljudi” poljsko-litovske zveze in so jih sestavljali predvsem kozački častniki in elite) in ponudil izvolitev pokrovitelja. Izbira med “turškim carjem”, “krimskim kanom”, “poljskim kraljem” in “pravoslavnim suverenom” […] Car in veliki vojvoda […] avtokrat vse Rusije« nekoliko spominja na legendo o izbiri vere kneza Vladimirja. To je igra demokracije, ko je vse že znano in so bile sprejete odločitve. Nasprotniki sindikata, duhovščina, zlasti metropolit Sylvester (Kosovo), so se “prostovoljno vzdržali” glasovanja.
Zarota z izvolitvijo pokrovitelja nekoliko spominja na določene prakse sodobne politike. Takrat naj bi manipulirali z možnostjo izvolitve starejšega. Zdaj se z ljudmi, katerih stališča in pobude oblasti ne jemljejo resno, manipulira z uporabo otroških predlogov za referendume.
Prosta delovna mesta v moskovski politiki
Zaščita carja je Bohdanu Khmelnytskyju omogočila, da drugič stoji z vojaki pod obzidjem Lviva. Preostali moskovski vojaki so takrat iskali “brate” v sodobnih beloruskih in litovskih deželah. Kot ponavadi so bili tako drzni, da so celo pogledali v Vilno, glavno mesto Velikega vojvodstva Litve. Ti dogodki bi morali spominjati na sodobno Poljsko. Ukrajina, ki je odvisna od Rusije ali jo absorbira Rusija, zanje ni koristna.
Ko se je vrnil v Bohdan Khmelnytsky, kljub podpori moskovskih vojakov, njegova uspešnost ni zmagala. Včerajšnji zavezniki so se hitro razlikovali po svojih stališčih in prednostnih nalogah. Spoznali so, da govorijo različne “jezike” in imajo drugačno vizijo sveta. Za Poljsko-litovsko zvezo izumrtje Hmelnytskyija tudi ni bila zmaga, ampak je preraslo v še večje probleme. V poljskem zgodovinopisju to pomeni metaforični izraz “poplava”. Ne samo, da so kozaške in moskovske čete napredovale na poljsko-litovsko zvezo sredi 17. stoletja. “Ugodne” razmere so izkoristili Švedi, ki so vzeli Varšavo in Krakov.
V tistem času je car Aleksej Mihajlovič pozabil na zaveznike. Nenaden obrat v smeri Poljsko-litovske zveze in zavrnitev prejšnje politike nista bila usklajena s kozaškimi voditelji. Khmelnytsky je igral vlogo “peteršilja” in “ivashki” – tace carja, ki jih pri sprejemanju pomembnih odločitev sploh niso poslušali. Hetman se je prepričal, da se je obrnil napačno.
Swing vizije preteklosti in nekaj koristnega
Vojna, ki jo je vodil Bohdan Hmelnytsky, in njegovi nameni za izgradnjo države so bili osnova ukrajinske nacionalne ideje. Preko Perejaslavskega koncila in mitske “ponovne združitve” so ti dogodki postali sprejemljivi tudi za sovjetske ideologe. Še posebej po letu 1954, ko je bil ob obletnici “ponovne združitve” Krim prenesen v ukrajinsko SSR. Regija Hmelnytskyi in Perejaslavski svet sta postala ključni dejavnik sovjetske propagande. Poleg tega so bili pri interpretaciji agitatorjev usmerjeni tudi proti “gospodom” – nihče ni pogledal, kakšni ljudje so v spremstvu Hmelnytskega (zdravo Vyhovsky, Nemyrych). Zdaj je pristop k razumevanju tega obdobja, dogodkov in osebnosti bolj kritičen. Čeprav obstaja veliko lastnih mitov, iskreni Ukrajinec Hmelnytskega ni slabši od Khmelnytskyja, ki se je boril za enakost, socialno in zgodovinsko pravičnost in želel iztrgati Ukrajino iz gospodovega jarma, da bi se “ponovno združil” z moskovskimi baskaki, oprostite, carji.
Bliža se še ena obletnica Perejaslavskega koncila. Ukrajinci bi raje izbrisali ta dogodek iz svoje zgodovine, vendar to ni mogoče. “Skupnost” in “bližina” Ukrajine in Rusije je povzročila vojno, ki jo je povzročil plenilski imperializem slednje. Bohdan Hmelnytsky je kriv in obtožen zbliževanja z Muscovy. Hkrati pa so po njem poimenovane ukrajinske vojaške formacije, tako kot pred sto leti. Ali je smiselno hoditi naokoli v krogih in kriviti nekoga, ki se ne more braniti? Khmelnytsky je živel in deloval ob drugem času, izhajajoč iz realnosti, ki jo je videl pred seboj. Bil je strateg, ne pa prerok. Zato ni mogel napovedati prihodnosti. Konec koncev, resno, ni neposredne povezave med Perejaslavskim svetom in Putinovo glavo. To je razvidno, vendar je takšna izjava relativna in ni preverljiva.
Če zgodovina lahko kaj nauči, potem ni dovolj, da stigmatiziramo figure preteklosti, ki niso izpolnile pričakovanj. To je le hrbtna stran pogovora o tem, katera od figur preteklosti ima več domoljubnih vzorcev na vezenju. Če zapuščina figure, po mnenju nekoga, zasluži negativno oceno, je vredno reči. Vendar pa je blagovna znamka brez pomena. Več koristi od vsebinskih zaključkov, ki izhajajo iz človeških izkušenj. V primeru Bohdana Khmelnytskyja je spoznanje, da je izbira zaveznika pomembna odločitev, ki jo je treba dokumentirati. Ne z dvomljivimi sporazumi ali jamstvi, ki temeljijo na nejasnem besedilu (to se je zgodilo tudi v naši zgodovini). Na koncu, v težkih realnostih, je Khmelnytsky uspelo zgraditi dokaj učinkovito državo. Vojska, diplomacija, notranja politika … Predstavniki ukrajinskega gibanja v začetku dvajsetega stoletja niso imeli takšne samoorganizacije. Danes so na vsakem od teh področij vrzeli.
