“V pripornem centru v predkazenskem postopku v Rostovu na Donu so aktivista mučili do smrti. To je bilo junija. Pridržan je bil zaradi razdeljevanja letakov, ki so kritizirali rusko invazijo na Ukrajino. Mučili so ga v istem priporu v predkazenskem postopku kot jaz,« pravi ruska javna aktivistka Vera Oleynikova.
Zmečka svoj vžigalnik. Prižge še eno cigareto. Globoko zategnjen. V dveh urah jih bo kadila vsaj osemnajst. Ko kadi, se ji roke malo manj tresejo.
Namesto tega je njen glas nadzorovan, pogosto mehanski. Nepristransko daje anekdote, govori o svojih naslednjih aretacijah, o begu iz Rusije. Zdi se, da to zgodbo pripoveduje nekdo drug, kot da je zgodba filma in da v njem igra glavno vlogo.
Gleda naprej. Temne, skoraj črne oči. Sijoča in dolgočasna hkrati. Črna jakna, črne hlače, črni lasje. Strah, prikrit s smehom, travma pod plastjo razdalje. To je bilo prvič, da je tako dolgo govorila o sebi. To je prvič, da ga nekdo posluša že tako dolgo.
Že več kot eno leto živi v Gruziji, vendar se tam ne počuti varno. Tam je veliko častnikov FSB, veliko Rusov.
Ko zagleda policijski avto, panike. Prav tako, ko nekdo potrka na njena vrata. “Mislim, da tega ne bom nikoli pozabil. Mislim, da se ne bom mogla počutiti varno nikjer po tem, kar se mi je zgodilo in kaj se dogaja meni in mojim prijateljem, znancem in drugim ljudem,” pravi.
Vera ne pozna Rusije brez Putina. Rodila se je leta 2000. Mama jo je odpeljala na prvi protest. Takrat je bila stara dve leti. Kot petletnica je stala v središču Rostova na Donu z velikim – kot se ji je takrat zdelo – kartonskim plakatom »Rusija brez Putina«. Spominja se umora novinarke Anne Politkovske leta 2006. Trdi, da se je že takrat zavedala, kaj se dogaja v državi.
Sledijo spomini iz osnovne šole. Vera je stara devet let in FSB jo išče med poukom. Zapravili. Ker ji je mama uspelo pravočasno. Odnesla ga je domov.
Vera preskoči deset let v svoji avtobiografiji in je že odrasla. Sodeluje v picketu v podporo Navalnemu. Po koncu relija ne gre domov. Skupaj s sto drugimi ljudmi se odpravi na Puškinov trg. Ob eni uri zjutraj provokatorji poskušajo razpršiti protestnike. Toda nihče se ne razprši. Samo spreminjajo kraje. Prenočijo v središču Moskve. Tako se rojeva »večni protest«. Aktivisti zahtevajo odstop vlade in predsednika ter nasprotujejo protisocialni politiki ruskih oblasti. V manifestu navajajo nekatere simptome bolezni, imenovane “neučinkovita vlada”: “paket Yarovaya” – tako imenovani “protiteroristični paket”, ki je dejansko krinka za povračilne ukrepe proti opoziciji; Člen 282 kazenskega zakonika o spodbujanju k sovraštvu, ki predvideva stroge kazni tudi za všečkanje memov, ki so kritični do Kremlja. Poleg tega obstaja popolna korupcija, policijska samovoljnost in prepoved miroljubnih protestov.
Hkrati se začenja kampanja Zeleni trak – vsi, ki podpirajo večni protest, a iz različnih razlogov ne gredo na ulice, lahko izrazijo tudi svoje nestrinjanje. Vera pravi: “Vse, kar morate storiti, je, da nosite zelen trak na roki, oblačilih, nahrbtniku, kjer koli se počutite najbolj udobno.”
Četrti dan protesta, v noči na 12. september 2018, je policija aretirala Vero in tri druge aktiviste.
»Večina jih je uspela pobegniti.
“Ali nisi poskušal pobegniti?”
“Zakaj to potrebujem?” Konec koncev, nisem storil nič narobe, nisem kršil zakona. Bil sem ravno tam. Sedel sem na travniku in jedel hrano iz McDonald’sa. Nenadoma so naju obkrožili varnostniki in navadni policisti. In začeli so nas aretirati.
Za Vero je bilo to prvič na policijski postaji.
“Samo šest ur. To so bili še vedno blagi časi. Izpuščen sem bil, vendar sem tja prišel še trikrat med tednom. Bil sem pod nadzorom. Veste, v Rusiji se vam lahko zgodi dobesedno vse. Ampak nisem se bal. V resnici me ni bilo strah.
“Kako ste se potem počutili?”
–Molk.
Vera za trenutek pomisli.
– To je težko vprašanje. Počutila sem se, kot da delam pravo stvar. Širil sem informacije, ki bi jih ljudje morali poznati.
Verina mama je bila takrat še živa. Valeria Ivanovna se je rodila v Groznem. Ko je bila stara približno triindvajset let, kar je zdaj stara Vera, je vso družino odpeljala iz vojne razdejane Čečenije. Končali so v Rostovu na Donu. Lahko so si privoščili le nakup majhne, pokvarjene hiše. “Nismo imeli tekoče vode ali komunalnih storitev. Tako sem živel do petnajstega leta, ko sem šel študirat na Akademijo za glasbo v Moskvi. Igram od svojega petega leta. Mama je vztrajala. Po izobrazbi je violončelistka,« pravi Vira.
Leta 2013 je deklica že nastopila na jazz festival na Krimu. Leto kasneje je iz političnih razlogov zavrnila sodelovanje na koncertu. Rusija je že zasedla Krim. “Vedela sem, da je to popoln nesmisel,” je dejala.
Vera ni skrivala svojih pogledov. Niti na internetu niti v šoli. Zaradi tega se je spopadla z učitelji, ki so podpirali režim. Pravi: “Bili so me depresivni in nisem jim hotela dati tega užitka.”
Enako je bilo na univerzi. Spominja se: »Preganjal me je celo slavni ruski jazz glasbenik Igor Butman. Neverjetno je za Putina. Užalil me je na Facebooku. Napisal je, da ne vem, kaj počnem, da se osredotočam na napačne stvari.”
Jeseni 2018 je Vera odstopila z univerze. Poleg izboljšanja igranja saksofona in trobente ima še druge namene.
In tu se začne najbolj zanimiv del zgodbe: iti ven sam ali nabirati sam.
Na Verinem aktivističnem kanalu Telegram se je imenoval “Cvetje za Volodya» Najdem veliko fotografij iz teh zalog. V eni od njih stoji v jakni rdeče pese, zaviti v šal. Večer. V rokah drži belo zastavo s krvavo rdečim napisom: “Veliko let v zaporu, plešasta podgana.” Na drugi fotografiji, oblečena v isto jakno in superge, v smehu pozira z drugim plakatom: “Svoboda za zapornike vesti.”
Sploh ni podobna Veri, ki sem jo spoznal v Tbilisiju; Vera, ki je srkala Aperol in napihnila cigareto, kot da bi bila njena zadnja cigareta. Govoril sem z žensko, o kateri je govorilo trpljenje. Ne z brezskrbnim dekletom, ki se “ničesar ne boji”.
Vera pravi: “To je res absurden čas za politične aktiviste. Ne ustavijo se pri ničemer. Moji mami je bila naložena globa več tisoč dolarjev, morda štiri. Prav tako sem bil kaznovan in pridržan, medtem ko sem opravljal novinarsko delo za svoj kanal Telegram.”
14. marca 2020 bodo mobilizirani vsi, ki jih je mogoče mobilizirati. Aktivisti tvorijo človeško verigo okoli stavbe FSB. Zakaj protestirajo? “Sprememba ustave, ki jo je duma sprejela 10. marca, ne pušča nobene možnosti za demokratično spremembo oblasti v bližnji prihodnosti, za konec mučenja in zatiranja,” so zapisali anarhisti iz organizacije Rupression v sporočilu, ki ga je posredovala Vera. Takole pojasni: »Vsi se dobro zavedajo, da lahko končajo namesto mučenih. Da lahko v državi, kjer ni pravice, kjer policisti nimajo kaj početi, kjer praktično ni preiskav in oprostilnih sodb, dobite “deset” in se vrnete domov invalidi leta kasneje.
Med racijo je policija pridržala Lev Ponomarev. “To je res znana oseba. Že vrsto let se bori za človekove pravice. Je vodja gibanja za človekove pravice. Policija ga je nato pretepla. In star je! Takrat je bil star približno osemdeset let. Takrat sem bila strašno razdražena,« pravi Vira.
Po začetku obsežne ruske invazije na Ukrajino bo Ponomarev zbral podpise za protivojno peticijo. V nekaj dneh bo skoraj milijon tristo tisoč ljudi spregovorilo proti vojni. Ponomarev bo vložil peticijo pri predsedniški administraciji Rusije. Čez nekaj tednov bo prisiljen zapustiti državo. Prvih šest tednov bo preživel v Tbilisiju. Po tem bo živel v Parizu, saj mu bo Francija odobrila politični azil.
Ponomarev se ne namerava vrniti v “fašistično, represivno” Rusijo. Pravi, da se bo vrnil šele po denacifikaciji države. Sprašujem se, ali mu bo uspelo v življenju.
Veri se ni uspelo srečati s Ponomarev v Tbilisiju. Prešli so drug drugega. V Gruzijo je prispela junija. Na dan Rusije, 12. junija, če smo natančni. Ni želela zapustiti Rusije, vendar je menila, da je to zadnji trenutek, da zapusti državo. Svoja dejanja je pojasnila takole: »Dima Ivanov, aktivistka večnega protesta, je bila pravkar izpuščena iz še ene zaporne kazni. Prijatelje je opozoril, da bodo verjetno naslednji, saj jih preiskovalci sprašujejo. Končal je v zaporu, ker je širil iste položaje o pokolu v Buchi in drugih grozodejstvih, ki so jih zagrešili ruski okupatorji kot jaz.”
Čas se izteka. Po dnevu razmisleka Vera sprejme odločitev. Kupi letalsko vozovnico za Armenijo, vendar se ustavi na letališču. Svoje spomine deli z drugimi: »Bil sem s prijateljem iz večnega protesta. Izpuščena je bila brez težav. In FSB mi je prepovedala, da zapustim državo. Bil sem šokiran, prav tako tudi moja mama.”
Kaj naj storim? Vera stopi v stik z vsemi organizacijami, ki jih pozna: tistimi, ki branijo človekove pravice, in tistimi, ki pomagajo aktivistom zapustiti Rusijo. Izve, da ima 50-odstotno možnost, če poskuša pobegniti skozi Belorusijo. Odloči se, da poskusi. Kupi “pretirano drago vozovnico” od Minska do Tbilisija. Mama jo odpelje na letališče. V Tbilisiju pristane brez centa v žepu, brez kakršnih koli povezav. Zavetišča so prenatrpana, nihče ji lahko pomaga.
Mesec dni kasneje, 15. junija, prejme novico o materini smrti. “Obljubili smo si, da bomo preživeli Putina,” žalostno pravi Vera.
Ne more se vrniti v Rusijo, da bi pokopala svojo mamo. Razen babice ni imela več sorodnikov. Prvi dan je v stanju absolutnega šoka.
Če bi se Vera vrnila v Rusijo, bi verjetno končala za rešetkami, kot je 21-letna Dima Ivanov. 7. marca letos je bil obsojen na osem let in pol zapora zaradi “zavestnega širjenja lažnih informacij o ruskih oboroženih silah, ki jih je spodbudilo politično ali ideološko sovraštvo”. Leta 2022 je bilo v skladu s tem novim členom sproženih skoraj dvesto kazenskih zadev, uvedenih v ruski kazenski zakonik po začetku ruske invazije na Ukrajino.
“Nasprotovanje je bilo za Dimo naravno: ni razumel, kako bi lahko bilo drugače. Trenutno vlado je označil za barbarsko in nepravično,« piše Sergej Smirnov, glavni urednik neodvisnega portala Mediazona. Leta 2021 je bil v isti celici z Ivanovim, potem ko je bil med protesti pridržan. “V sodni dvorani je Dima dejala, da so milijoni ljudi v Rusiji proti vojni. Res je. Toda glas teh milijonov se ne sliši niti doma niti v tujini. In ljudje, kot je Diama, izgledajo kot junaki, ki delujejo osamljeno.”
“Veliko nas je. Protivojne grafite sem videl v različnih krajih v Rusiji. Vsakič, ko vidim nekoga z zelenim trakom, vem, da nisem sam,« pravi Vira. “Depresivno me je, ko slišim, da so vsi Rusi sokrivi. Vendar razumem razlog za to. Težko je, ko te hkrati napadejo provojni Rusi in Nerusi. Tudi z našim potnim listom je tako težko priti v Evropsko unijo. Evropski mediji me redko prosijo za intervjuje. Morda nočejo govoriti o tem. Mogoče jim je neprijetno.”
Vera bi rada zaprosila za mednarodno zaščito. Morda v Nemčiji, morda nekje drugje. Še ne ve. Vendar nima dovolj moči za začetek postopka. Bori se z depresijo, posttravmatsko stresno motnjo in anksioznostjo. Dolgo časa ni mogla niti igrati. Poleg tega je bila v začetku avgusta iz nje ukradena cev.
»Težko je najti službo v takšnem stanju. Od tega si je težko opomoreti. Razmere v Rusiji ne pomagajo. Počutim se nemočnega. Ko berem novice, moja jeza raste. Mučijo mlade, ki ne delajo nič narobe, ampak preprosto protestirajo proti režimu. Bojim se, da se to ne bo kmalu spremenilo,« pravi Vira.
Vrnimo se na 14. marec 2020. Zvečer, po rallyju v bližini stavbe FSB, Vera začne enoosebno stavnico. Med drugim drži kartonsko škatlo z napisom “Putin je klovn”. Ob 19.36 jo policija odpelje na policijsko postajo. Tam bo preživela štiri ure. Od tam bo prišla s poškodbami obraza, modricami na rokah, kontuzijo čelnega območja, kontuzijo mehkih tkiv glave in zlomom čelne kosti. To bo rekel nevrokirurg moskovske bolnišnice, na katerega se bo Vera obrnila s pritožbami zaradi bolečine in omotice, splošne šibkosti in bolečine v rokah in čelni regiji.
V celici sta Vera in njen kolega pridržali s petjem: “Putin je x-lo” in “Smeti so sramota Rusije.” Na Verinih družabnih omrežjih najdem več fotografij z majico z napisom “Smeti so slabše od smeti.” V tej majici je Vera prišla na sodno obravnavo v primeru Anastazije Ševčenko, znane javne aktivistke in koordinatorke Rostovske podružnice organizacije Odprta Rusija, ki jo je ustanovil izgnani ruski poslovnež Mihail Hodorkovski. Organizacija je v križišču ruskih oblasti od leta 2017. Takrat je rusko generalno tožilstvo priznalo kot “nezaželeno” obstoj Odprte Rusije in Inštituta moderne Rusije, ki ga v Združenih državah vodi sin Mihaila Hodorkovskega. Ruske oblasti trdijo, da so dejavnosti teh organizacij “namenjene spodbujanju protestov in destabilizaciji notranjepolitičnih razmer”. Sodelovanje pri delu takšne “nezaželene organizacije” se kaznuje z zaporom do šest let.
Ševčenko je bil obsojen na štiri leta pogojne kazni. Sodba je bila izrečena februarja 2021, potem ko je ruska državna duma zaostrila zakon o “nezaželenih organizacijah”. Ševčenko je postal prva oseba, obsojena po novem zakonu.
Do takrat je bil že dve leti v hišnem priporu. 31. januarja 2019, dva dni po odločitvi o hišnem priporu, je v bolnišnici umrla najstarejša hči. Preiskovalec dovoli obisk le nekaj ur pred njeno smrtjo.
Medtem ko sodišče preučuje primer Ševčenka, Vira gladovno stavka in se sestane s svojim odvetnikom – proti njej je bil sprožen upravni postopek zaradi širjenja informacij, ki žali človekovo dostojanstvo, družbo in državo. “To je res absurdno. Navsezadnje musara uradno ni družbena skupina,” je dejala.
Od takrat Veri sledi črni avto z zatemnjenimi okni. “PrineAimna, nisem se počutila osamljeno. Kamorkoli sem šla, so mi sledili,« se poskuša spet pošaliti. Kot prej, ko pripoveduje, kakšno zanimivo življenje je živela. Kot starejša ženska, ki se spominja let svoje mladosti: »Dodelili so mi osebne častnike FSB, pisali o meni na svojih kanalih Telegram. Gotovo so me ljubili. To je bil dober občutek, počutil sem se kot zvezda.”
O pobegu iz bolnišnice govori, kot da bi šlo za epizode serije o vohunu, ki so ga razkrile tajne službe: “Zgodba o prvem reševalnem vozilu? Bilo je leto 2019. Z mamo sva bila ustavljena, čeprav sva sodelovala na razglašenem in dogovorjenem shodu. Torej, kako je lahko nezakonito? Ampak to ni pomembno. Potisnili so naju v kombi. Ustrahovali so nas. Udarili so me z glavo po stopnicah kombija. Na srečo se je mimo pripeljalo reševalno vozilo. Reševalci so me želeli pobrati skupaj z mojimi dokumenti. Vztrajali so. Musor se je končno strinjal. To reševalno vozilo sem odpeljal v bolnišnico. FSB mi seveda ni pustila dolgo čakati. Pravkar sem šel kaditi in slišal stražarja reči nekaj o meni. Vedel sem, da bodo kmalu tam. Hitro sem se vrnil noter in za pomoč prosil medicinsko sestro, s katero sem prej govoril. Spustila me je skozi zadnja vrata.”
Koliko aretacij je bilo skupaj? Ne sprašujem. Poslušam. Včasih vas prosim, da poveste podrobnosti, razložite zapletenosti in zasuke v njenem življenju. Vendar ne postavljam preveč vprašanj. Pravkar sem poslušal: “Veste, v resnici se jih nisem bal. Nekoč sem celo posnel selfie z ljudmi za smeti, ki so me poskušali ustaviti. To je kot strah pred pajki. Pravzaprav se vas pajek bolj boji kot vi. Torej, če vas lovijo, če vas poskušajo ustaviti, to pomeni, da se vas bojijo.”
Vera vzame globok puh. Dim silovito razstreli: “To pomeni, da je bilo vse z razlogom, to pomeni, da sem vse naredila prav. Če me tako zanimajo. Poleg tega v resnici niso razumeli, kaj počnejo. Imeli so nalog za prijetje. Toda za kaj? Zakaj? Nihče ni razumel, zakaj.”
Verin strah narašča, ko nasilje nad tistimi, ki nasprotujejo režimu, postaja ostrejše. Preganjanje se je od sprejetja ustavnih sprememb julija 2020 še okrepilo.
“Smešni” del njene zgodbe se konča 24. februarja 2022: »Vedela sem, da je Putin prekleto sranje, vendar nisem tako razmišljala. Toda na splošno bi lahko glede na mučenje in pridržanje, ki se dogajata ves ta čas, to pričakovali.”
24. februarja zjutraj je prijateljica Vera:
“Pravi, da bo shod čez eno uro. Pa kaj? Grem tja in imam napad panike. Preprosto povedano, ob pogledu na varnostne sile in policiste.
– Je bilo to prvič?
– Ne, že prej sem doživel napade panike, vendar so se zgodili iz drugega razloga.
V prvem mesecu obsežne invazije Vira postane depresivna. Kljub krizi še vedno poskuša nadaljevati svoje politične aktivnosti na družbenih omrežjih, da bi vplivala na ljudi. Ampak postaja vse težje. Zakonodaja se spet spreminja. Ljudje so pridržani tudi zaradi nošenja rumenih in modrih oblačil ali nakupovalnih vrečk v teh barvah.
Na stenah moskovskih hiš se pojavlja vedno več Z in V, kar Vero popolnoma vrže iz ravnotežja: »Do sedaj sem se poskušal nekako sprijazniti s to novo realnostjo. Nisem hotel oditi. Kajti, če vsi kritični ljudje odidejo, kaj se bo zgodilo z državo? To sem mislil. Toda v meni se je nekaj zlomilo. Bal sem se, da bom zapustil hišo, pogled policije na ulice me je prestrašil.”
Aprila 2023 je organizacija Memorial, v kateri je delal Lev Ponomarev, v Rusiji štela 558 političnih zapornikov. V letu 2018 jih je bilo 183.
– Poznamo zgodbe teh ljudi, vendar jih hitro pozabimo. Zelo pomembno je pripovedovati zgodbe ljudi, ki jim je uspelo pobegniti režimu in jih finančno podpreti. Če si ljudje po vsem svetu nehajo zatiskati oči pred vsemi temi katastrofami, tako v Rusiji kot v tujini, če se ljudje nehajo bati, potem se lahko nekaj spremeni. Čeprav tudi jaz že začenjam dvomiti.
Bojim se, da bi sploh pomislil, kaj bo prinesel jutri. Bojim se, da se zbudim in srečam nov dan, ker ruska vojska vsak dan muči, ubija, izvaja grozodejstva nad ljudmi na zasedenih območjih in ostaja popolnoma nekaznovana.
Dokler ni vse upanje zbledelo, sem razmišljal o vrnitvi v Rusijo. Vsaj da bi videl mojo babico.
“Koliko je stara?”
“Triinosemdeset.” Živi v predmestju Moskve.
Vena. Umrla je 8. avgusta 2023. Vedno je brala Novo Gazeto, poslušala Navalnega, sanjala o preživetju vojne, tako kot Verina mati.
»Postala sem to, kar sem, zahvaljujoč mami in babici. Nimam nikogar drugega. Bojim se,« priznava Vera.
Prevedeno iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč zaključek pogajanj, Ukrajina – beg pred izbiro, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, v izkrivljenem ogledalu, preziran Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin v galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumljena na vzhodu, Novo staro odkritje, In naj bi bilo tako lepo, novoletno darilo za Rusijo, Če bi razpravljali o zgodovini, je zastoj v Minsku
Izvirni naslov članka: Obiecywałyśmy sobie, że przeżyjemy Putina
