Od samega začetka svojega predsedniškega mandata Volodimir Zelenski ni bil znan po svoji zavezanosti demokratičnim postopkom in jasnim pravilom. Spomnimo se dvomljivih predčasnih parlamentarnih volitev poleti 2019 z vidika ustave, imenovanja »insajderjev« na različne položaje, demonstrativnega »grajanja« uradnikov v duhu »izhoda od tu, roparja«, pritiska na opozicijske politične sile, poskusov prevlade v medijskem prostoru in še veliko več. Nekakšna “močna roka”, ki je (domnevno) končno prišla, da bi stvari uredila.
Takšna podoba je bila zelo v skladu z željami velikega števila Ukrajincev. In sploh ne gre za zloglasno televizijsko serijo “Služabnik ljudstva”, kjer je lik, ki ga je igral Zelenski, ustrelil poslance v parlamentu, tako da “obstaja red”. Začetki ideje o tej vrsti “močne roke” segajo vsaj v devetnajsto stoletje z naivnim prepričanjem milijonov kmetov v “dobrega carja/cesarja”, ki bi omejili samovoljnost uradnikov/gospodov, razdelili zemljo vsem in uredili univerzalno srečo. Takšne težnje so imele svoje razlike v času Sovjetske zveze.
Tega ne smemo pozabiti do nedavnega Najbolj priljubljeni tuji voditelj med Ukrajinci je bil beloruski diktator Lukašenko – “red”, ki ga je uredil z nizkimi cenami in gladkimi cestami, je v ustih nekaterih naših sodržavljanov zvenel kot sodobna reinkarnacija “klobas za 2,20”. Pod ukrajinskim soncem torej ni nič novega – mnogi še vedno verjamemo v čarovnika, ki bo z valom čarobne palice v trenutku spremenil bučo v čarobno kočijo.
Skoraj dve leti obsežne ruske invazije sta privedli do še večje koncentracije moči v rokah predsednika in njegovega urada. Ni skrivnost, da se vse ključne odločitve, vključno s tistimi o vprašanjih, ki so zelo daleč od obsega njegovih pristojnosti, sprejemajo v uradu predsednika. Kdo bi moral biti imenovan na kateri položaj in koga bi bilo treba razrešiti, o čem in kako govoriti v medijih, o kakšnih odločitvah glasovati v parlamentu – o vsem tem ne odločajo tisti, ki bi morali v skladu s svojimi stališči in pristojnostmi, temveč gospod Yermak, Tatarov in podjetje.
Ameriški novinar Simon Schuster v svoji novi knjigi o Volodimirju Zelenskem in začetkih ruske ofenzive opisuje, kako je nastal teleton United News – neverjetna priložnost za oblasti, da ustvarijo informacijski monopol. Avtor se še posebej spominja, kako je takratni namestnik vodje urada predsednika Kyrylo Tymoshenko neposredno povedal urednikom, kaj in kako naj pokrijejo.
Morda nikjer koncentracija moči v rokah predsedniškega urada ni bolj opazna kot v primeru degradacije vloge Verkhovne Rade. V treh desetletjih neodvisnosti parlament še zdaleč ni bil popoln, vendar je bil še vedno kraj, kjer so bila različna stališča in politična konkurenca (čeprav so bile včasih njegove metode in cilji udeležencev zelo dvomljivi). Navsezadnje so odločitve zakonodajnega organa igrale ključno vlogo pri reševanju krize med oranžno revolucijo (tako imenovana ustavna reforma) in med revolucijo dostojanstva, ko je Verkhovna Rada odpravila ubežnika Janukoviča.
Zdaj je parlament izgubil kakršno koli neodvisno vlogo. Čeprav enojna večina “služabnika ljudstva” pogosto ne uspe sama zbrati glasov za določene glasove (ker so tam tudi vestni in poklicni ljudje), bodo OPFL ali številne oligarhične skupine vedno priskočile na pomoč. Namerno majhno nasprotovanje Marginalizirati, ki ga med drugim omejuje na možnost sodelovanja na tujih poslovnih potovanjih. Pred kratkim je predsednik Stefanchuk, skromen izvršitelj ukazov predsedniškega urada, izdal dokument v sovjetskem duhu, po katerem morajo vsi poslanci govoriti in delovati strogo v okviru navodil, ki so jih vnaprej prejeli med poslovnimi potovanji v tujini (če so tam seveda dovoljeni). Z eno besedo, nobene kritike “strankarske linije”, ker ne boste več šli na poslovno potovanje. Ukrajina je postala tudi skoraj prva država, ki je kršila ključno načelo oblikovanja parlamentarnih delegacij v PACE – sorazmerno zastopanost vseh parlamentarnih frakcij, od katerih vsaka izvoli svoje delegate. Po volji govornika (čeprav je dejansko jasno, da je odlok prišel iz višjih stopenj) so frakcije ukrajinskega parlamenta zdaj prikrajšane za takšno priložnost.
Teoretično je mogoče najti razlago in utemeljitev za takšne korake za koncentriranje moči. Ob obsežni invaziji na sovražnika pogosto ni časa za vse demokratične postopke, cenzura je potrebna za boj proti sovražni propagandi in za spodbujanje lastnega stališča, kritika vlade s strani opozicije lahko povzroči zmedo v vrstah naših zaveznikov na mednarodnem prizorišču in odloži finančno in vojaško pomoč ter še veliko več. Vendar pa oblasti s številnimi nedemokratičnimi in skorumpiranimi koraki to odlično opravljajo.
Zgodovina pozna veliko primerov, ko se je v trenutku krize »močna roka« izkazala za primerno in učinkovito. Tudi v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno je bila močna cenzura in pooblastila predsednika vlade Delo Winstona Churchilla je bilo v času miru nezaslišano. Čeprav je bila primerjava Zelenskega s Churchillom že nekaj časa v modi, je zdaj popolnoma ogrožena. Ker dlje ko gremo, bolj očitno postaja, da naš predsednik in njegovo spremstvo nikakor nista britanska politična elita izpred 80 let. Čeprav je imel velike moči, je Churchill vodil vojno vlado, kjer so bili poleg predstavnikov vladajoče Konzervativne stranke na ključnih položajih tudi predstavniki laburistične opozicije. Kritika ukrepov vlade in predsednika vlade osebno ni bila tabu. Poleg tega je bil Churchill med vojno celo izglasovan z glasovanjem o nezaupnici parlamentu (čeprav neuspešno).
Churchill je bil sposoben sprejeti kritiko. Glede na to še ena epizoda iz Schusterjeve knjige ustvarja poseben kontrast. Zgoraj omenjeni Kyrylo Timošenko je večkrat poklical urednike kanalov, ki so sodelovali v teletonu, in jih obtožil, da vznemirjajo predsednika.
Churchill ali drugi močni voditelji, ki so v preteklosti dobro uporabljali velike sile, so imeli eno skupno stvar: niso se bali odgovornosti. Sedanja ukrajinska vlada, ki jo vodi predsednik, je referenčni strah pred odgovornostjo in s tem povezan upad volilnih simpatij. In poleg tega, vnema za tiste, ki so pripravljeni prevzeti to odgovornost. Na primer, general Zaluzhnyi. Spomnimo se obljub Zelenskega o “žaru za prvomajske praznike” v času, ko so zahodni partnerji opozarjali na bližajočo se invazijo. Simon Schuster piše, da je Zelenski pred invazijo zavrnil Zaluzhnyijeve predloge za okrepitev meja in mobilizacijo rezerv, da bi se izognili paniki. Koliko tisoč življenj Ukrajincev je stalo zaradi predsednikovega strahu pred prevzemom odgovornosti, je vprašanje s strašnim odgovorom.
Najnovejši in boleč primer je zakon o mobilizaciji. Neuspeh vladnega zakona, ki ni dosegel niti sejne dvorane, je boleče zgleden primer strahu pred odgovornostjo in izgubo ocen. Povečana mobilizacija je prisilen in neizogiben korak, če želi Ukrajina zmagati v vojni. Ta korak je zelo nepriljubljen med mnogimi Ukrajinci, vključno s tistimi, ki so jim “strokovnjaki” teletona prvič obljubili konec vojne v 2-3 tednih, nato pa blitzkrieg poleti 2023.
Sprejetje zakona o mobilizaciji bi moralo pokazati enotnost političnega in vojaškega vodstva, ki je tako pomembno za državo, in sposobnost politikov, da sprejmejo nepriljubljene, a vitalne korake. Namesto tega Bankova sprva napade Zaluzhnyija z rokami poslanca Bezuhle, zdaj pa z vso močjo prenaša odgovornost za mobilizacijo na vojsko, zlasti skozi usta Davyda Arakhamije. Iz besed slednjega sledi, da je slaba vojska napisala še slabši račun, za katerega so jim politiki že izrazili svoj »fe«. Čeprav je bil avtor zakona vlada. Vrhovni poveljnik sam Volodimir Zelenski se po svojih najboljših močeh trudi, da ne bi govoril o nepriljubljenih vprašanjih, vključno z mobilizacijo. Ocene so predvsem. Zato se vojaško poveljstvo ne sme osredotočiti na zaščito države pred sovražnikom, temveč dodatno opraviti delo namesto neodgovornih politikov.
Teoretično bi lahko Volodimir Zelenski postal primer “močne roke”, ki je, čeprav za ceno vsaj dela demokracije, državo in ljudi pripeljala do novih dosežkov – kot so Churchill, Napoleon in številne druge ugledne osebnosti preteklosti. Toda, ko se je zavajajoči dim začaranih vtisov iz dobrih govorov Zelenskega po vsem svetu razblinil, se je izkazalo, da če bi se izkazal za Napoleona, bi bil to tisti, ki ga je osebno igral v filmu “Rzhevsky vs. Napoleon” – šibka parodija, ki nima nič skupnega z izvirnikom. Zato imamo v času, ko je usoda vsega ukrajinskega odvisna od sposobnosti voditelja, da prevzame odgovornost, namesto kakovostnega skoka naprej z močnimi in pravilnimi odločitvami opravka z diktaturo neodgovornosti.
