Kmalu bo minilo 10 let od zadnjega srečanja ruskih in ukrajinskih nogometnih ekip na igrišču. Nato je bil leta 2014 v areni HaMoshava v izraelskem mestu Petah Tikva od 30. januarja do 5. februarja odigran prijateljski turnir, imenovan United Super Cup 2014.
V času, ko je bila revolucija dostojanstva v Ukrajini v polnem zamahu, in prvi mrtvi so se pojavili med protestniki, za več kot 2, 5 tisoč. km od Kijeva so se za športno prvenstvo potegovali aktualni prvaki in podprvaki Ukrajine (Šahtar in Metalist) in Rusije (Zenit in CSKA). Končno zmago je osvojil Shakhtar Donetsk, ki je na vseh treh tekmah uspel premagati svoje nasprotnike.
Zdi se, da se je končalo še eno športno tekmovanje, ekipe so ohranile svoj igralni ton v zimskem času izven sezone in se lahko vrnejo domov, da nadaljujejo s pripravami na domače prvenstvo in evropska tekmovanja. Vse bi bilo v redu, če ne bi bilo dejstva, da je turnir potekal nekakšen “organizacijski odbor Združene nogometne lige”, ustanovljen leta 2012, ki že več let razpravlja in pripravlja projekt za ustvarjanje skupnega (“združenega”) prvenstva med najboljšimi ekipami Rusije in Ukrajine.
Ali ni to velik poskus postopnega “zamegljevanja” uradnih meja meddržave s premagovanjem mednarodnih meja v nogometu? Glede na to, da je 15 dni po prijateljskem “superpokalu” Rusija začela okupirati Krimski polotok in kasneje del vzhodne Ukrajine, vprašanje ni niti retorično, ampak ima očiten odgovor.
Kljub temu se je v začetku februarja 2014, ko se je zdelo, da je moč Stranke regij in predsedstva Janukoviča v Ukrajini še vedno videti precej nepremostljiva, vključitev ukrajinske strani s pomočjo “mehke moči”, zlasti z nogometom, prav tako zdela zanesljivo sredstvo. In politika sama se ni samo rodila in je že imela zgodovino več let, še posebej, če je bila aromatizirana s (post)sovjetsko nostalgijo.
V 1990-ih, z razpadom ZSSR, je nogometno prvenstvo All-Union postalo tudi stvar preteklosti. Vsaka od novih neodvisnih držav je začela razvijati svoje turnirje na področju “kralja športa”. Soočenja, ki so bila še posebej huda za sovjetsko dobo, na primer med Dinamom Kijevom in Spartakom Moskvo, so od takrat postala poklon le uradnim evropskim tekmovanjem ali prijateljskim tekmam (na primer v pokalu Commonwealtha).
Ampak vedno te tekme (in ne samo med zgoraj omenjenimi ekipami, ampak tudi med ruskimi in ukrajinskimi nogometnimi ekipami na splošno) niso bile samo in ne toliko o športnih čustvih ali estetskem užitku iz igre (ker o tem nismo vedno morali govoriti), ampak tudi o politični komponenti med Rusko federacijo in Ukrajino. Tudi ko protislovja med državami, kot se je zdelo, niso bila tako akutna, so vsaj poskušali o tem ne govoriti na glas.
Ali v tem kontekstu ni treba omeniti, da se na primer tekme kvalifikacijskega kroga za Euro 2000 med rusko in ukrajinsko nogometno ekipo 9. oktobra 1999 na stadionu Lužniki v Moskvi še vedno spominjajo tudi ljudje, ki so daleč od sveta nogometa, poleg legendarnega cilja Andrija Ševčenka, ki ga je “soavtor” ruski vratar Filimonov, tudi glavni stolpec revije “Sovetsky Sport” (leta 1999!) z naslovom (pritožba?) “Stavka, Hokhlov, reši Rusijo.” Seveda so uredniki publikacije vse zanikali. Seveda so se pritožili, da mislijo na nogometaša Dmytra Khokhlova. Toda igra besed ima lahko včasih (pravzaprav zelo pogosto) šovinistični okus …
Kljub temu, da se na domačem prizorišču nimajo ničesar pohvaliti, so ruski in beloruski navijači začeli dojemati dosežke istega Dinama Kijeva na evropskih tekmovanjih kot uspehe “naših”. In bilo je nekaj, kar bi bilo lahko veselo – kdo drug iz ekip, ki so prihajale iz sovjetskega prvenstva v 1990-ih, se je uvrstil v polfinale lige prvakov, zlasti mimo Real Madrida in Bayerna Münchna, ali pa je proti Barceloni dosegel skupno sedem golov (štirje na Camp Nou), ne da bi priznal niti enega? V takih trenutkih, v Moskvi, se zdi, so pozabili tako na “Khokhlovs” kot “Khokhols”…
Vendar pa je prišlo do leta 2000. Po prejšnjem desetletju so Ukrajini prinesli moč in stabilizacijo, Rusijo pa je še okrepila rast svetovnih cen plina in nafte. Zato so velika podjetja zaradi »prodajnega mesta« začela vlagati v a priori subvencionirano podjetje (vendar preveč ugledno in avtoritativno v nekaterih krogih) – nogomet.
Najbogatejše ekipe iz obeh držav, ki so bile uspešne na evropskih tekmovanjih, so se vedno pogosteje dopolnjevale z legionarji – toliko, da je bilo na primer v prvenstvu Ukrajine potrebno uvesti omejitve za tuje igralce med tekmo na nogometnem igrišču. NeporabljenoEIT, tekme na turnirjih obeh držav so postale bolj zanimive (še posebej, ko so se “grandees” srečali med seboj).
In na mednarodnem prizorišču je bilo mogoče (čeprav pogosto “s škripanjem”) doseči opazne zmage. Leta 2005 je CSKA Moskva osvojila pokal UEFA. Leta 2008 je Zenit Sankt Peterburg zmagal na istem turnirju. Nogometna sezona 2008/2009 je postala prava ekstravaganca za ukrajinske navijače: v finalu 1/8 evropskega pokalnega turnirja so se ukrajinski klubi (Dinamo iz Kijeva in Metalist iz Harkova) borili za vstopnico v četrtfinale, v polfinalu pa Dinamo s Šahtarjem Donetskom, ki je kasneje v finalu premagal Werderja Bremena in osvojil zadnji pokal UEFA v zgodovini.
Vendar pa je le malo glavnih nogometnih funkcionarjev zanimalo dejstvo, da je takšna športna politika uvedla znatno neravnovesje v razvoju domačega nogometa: skupaj s 5-6 ekipami z denarnimi vrečami (in celo z napihnjenimi, pogosto neupravičenimi ocenami) je bilo več kot ducat ekip z veliko skromnejšimi proračuni, za katere je bil celo vstop v zaželeno cono evropskih pokalov na lestvici dejansko nerealna naloga. Da ne omenjam nekaterih nagrad (čeprav bronaste). In zakaj je bilo treba aktivno razvijati športne šole, če je bilo mogoče kupiti “ready-made” tujega igralca? Vendar, kot pravijo, je to druga zgodba.
Medtem je od začetka leta 2000 ruska stran vse bolj izražala namere za poglobitev celovitega sodelovanja z Ukrajino. In ko je z zmago oranžne revolucije v Ukrajini politični projekt Ruske federacije za vključitev ukrajinske strani v skupni gospodarski prostor dejansko propadel, se je Moskva odločila aktivirati druge instrumente vpliva na ukrajinsko družbo – “mehko moč”. Poleg promocije ruskih filmov, glasbe, knjižnega založništva in humanistike na splošno (da ne omenjamo širjenja pripovedi o “ruskem svetu” v mreži UOC-MP in krogov blizu njega) so se Rusi odločili, da bodo pozorni na nogomet in postopoma kristalizirali idejo o ustvarjanju skupnega rusko-ukrajinskega prvenstva.
Prvi korak v tej smeri se lahko šteje za pokal Channel One, ki je začel potekati februarja 2006 v Izraelu v zimskem času izven sezone. Takrat so ga igrali CSKA Moskva in Spartak ter Dinamo Kijev in Šahtar Doneck. Sponzorja tega navidezno čisto komercialnega dogodka sta bila zvezni Rokavski preliv ena Ruske federacije in Nacionalna nogometna akademija Fundacije ruskega oligarha Romana Abramoviča. Omeniti velja, da v začetku leta 2000 ni preživel le Putinove “enakovredne razdalje” oligarhov od vplivanja na rusko državno politiko, ampak je tudi še naprej vodil avtonomni okrug Čukotka kot guverner in od leta 2008 tam predseduje dumi.
Ukrajinski predstavniki so se udeležili tega turnirja v letih 2007 in 2008, dokler tekmovanje ni bilo ustavljeno zaradi svetovne gospodarske krize. Toda ruska stran ni opustila ideje o skupnem prvenstvu, še posebej, ker je Ukrajina že nekaj časa videla zanimanje za to (morda predvsem komercialno). In čeprav več let ni bilo rusko-ukrajinskih tekmovanj, je bilo obdobje 2007-2012 čas morda najbolj intenzivnih nogometnih “izmenjav” med Ukrajino in Rusko federacijo med nogometnimi trenerji in igralci.
Leta 2007 je ukrajinski Oleg Blokhin postal glavni trener nogometnega kluba FC Moskva, pod vodstvom katerega je reprezentanca leto pred Ukrajino dosegla četrtfinale prvega (in trenutno zadnjega) svetovnega prvenstva. Hkrati je v letih 2008-2009 in 2010-2012 Dinamo Kijev vodil ruski trener Jurij Semin. Igralci ruskih klubov v tem obdobju so bili ukrajinski nogometaši Anatolij Timoščuk, Aleksander Alijev, Andrej Gusin, Sergej Rebrov…
Na koncu, v sezoni 2009/2010, je Dinamo Kijev kot trener vodil dolgoletni trener CSKA Moskva Valerij Gazzaev. Morda igra prvo vlogo pri promociji teze o enotnem prvenstvu.
Konec leta 2012 je Gazzaev vodil organizacijski odbor, ki naj bi razvil predpise in načela novega turnirja ter o tem komuniciral z UEFA in FIFA. Do leta 2013 je bil že pripravljen projekt, ki je predvideval sodelovanje do devetih ekip iz Ruske federacije in Ukrajine v Premier ligi in 18 v prvi ligi. To pomeni, da ni šlo za vse nogometne ekipe, ki so bile takrat na voljo v najvišjih in prvih ligah obeh držav, ampak le, očitno, najbogatejše – med ukrajinskimi predvsem iz prestolnice, vzhoda in juga, pri čemer so “čez krov” ostale osrednje in zahodne ukrajinske ekipe.
Celo financiranje je že dogovorjeno – omeniti velja, da naj bi denar zagotovil ruski državni Gazprom – tisti, ki je v 2000-ih, v nekaj sezonah, spremenil Zenit Sankt Peterburg iz srednjega kmeta ruskega prvenstva v enega od svojih voditeljev in prvakov evropskega pokala. Družba se je strinjala, da bo vsako leto dodelila natečaju milijard evrov. Do leta 2014 je bilo načrtovano dokončanje sinhronizacije turnirja z evropskimi tekmovanji in prizadevanje za njegovo priznanje v nogometnih zvezah.
Nekakšna vaja za prihajajoče prvenstvo naj bi bila “United Tournament” (27. junij – 7. julij 2013) s sodelovanjem ukrajinskega “Dinama” in “Šahtarja” ter ruskega “Spartaka” in “Zenita”, ki je igral tekme na stadionih Doneck, Moskva in Kijev (zaradi obnove domače arene v Sankt Peterburgu je “Zenith” igral v ukrajinski prestolnici).
Nazadnje, medtem ko je v Kijevu divjal spopad med Berkutom in protestniki (značilno, tik pred vrati domače arene Dinama Kijeva), je že omenjeni “United Super Cup” potekal v Izraelu. Takratni predsednik Ukrajine Yanukovych je čestital Šahtarju za zmago, vendar je dva tedna kasneje pohitel v Rusko federacijo.
Sledila je zmaga revolucije dostojanstva in jasen oris evropske in evroatlantske perspektive za Ukrajino. Humanitarni diskurz, ki ga je vsilila Rusija, je postal nepomemben (in sile, ki so ga podpirale v Ukrajini, so bodisi zapustile njene meje bodisi se znašle zunaj javnega prostora), zlasti po tem, ko je Kremelj začel okupirati Krim in izzval tako imenovano “rusko pomlad”.
Jasno je, da je v takih razmerah tudi zamisel o združenem nogometnem prvenstvu zbledela v pozabo. In klubi iz Ruske federacije in Ukrajine se niso več srečevali – poleg tega so se v času vojne, tudi na evropskih tekmovanjih, začeli razmnoževati med seboj, po 24. februarju 2022 pa so ruske nogometne ekipe (kot tudi celotna Ruska federacija) postale izobčenci v civiliziranem svetu.
Ukrajinske ekipe so od tega izgubile le malo, ampak nasprotno. Dnepro je leta 2015 uspel postati finalist lige Evropa. Čeprav sta Šahtar in Zorja zaradi ruske okupacije izgubila priložnost igrati na domačih stadionih v Donecku in Lugansku, sta redno osvajala nagrade v ukrajinski ligi in igrala na evropskih tekmovanjih. In tam so uspešno nastopili – Luganska stran si je pridobila sloves močne volje (moški), Šahtar pa je bil po letu 2014 dvakrat polfinalist lige Evropa. In Dinamo Kijev redno (čeprav z različnimi uspehi) igra na evropskih tekmovanjih (včasih jim uspe doseči končnico lige prvakov ali lige Europa).
Vendar pa je bila morda najbolj očitna sodba za vse ruske poskuse vsiljevanja združenega prvenstva Ukrajincem (in, sodeč po poznejših dogodkih, drugih “združenjih”, ki jih je Kremelj načrtoval za Ukrajino), slogan metalistov Harkova o diktatorju Kremlja.
Po marcu 2014 se je preselila v tujino iz okolja ultras pohodov in stojnic nogometnih aren v Ukrajini. Postal je slogan ne le nogometnega gibanja, temveč tudi protiruskih protestov po vsem svetu. Najpomembneje pa je, da danes ne izgubi pomena. Nasprotno, zaradi vsakodnevnih dejanj ruskih oblasti prejme le potrditev.
