Konec leta 2023 so sociologi zabeležili jasen trend zmanjševanja bonitetnih ocen sedanje ukrajinske vlade. Upad zaupanja v predsednika, vlado, parlament in večino institucij se dogaja v razmerah neuspešne protiofenzive, težav z zunanjo finančno pomočjo in vročih razprav o mobilizaciji. Ukrajinci imajo dobre razloge, da so kritični do dela vlade. Preveč je vprašanj, ki jih je treba obravnavati in pristope korenito spremeniti. Vendar pa je po valu nezadovoljstva pomembno, da ne prečkamo nevarne črte, po kateri se začnejo nenadzorovani procesi, ki ogrožajo ukrajinsko državnost.
Rezultati decembrske raziskave KIIS Potrditi spremembe javnega razpoloženja v Ukrajini. V primerjavi z decembrom 2022 je vse bolj kritičen odnos do dela oblasti. Delež tistih, ki zaupajo Verkhovni radi, se je zmanjšal s 35% na 15%, delež tistih, ki ne zaupajo, pa se je povečal s 34% na 61%. Zaupanje v vlado se je zmanjšalo z 52% na 26%, nezaupanje se je povečalo z 19% na 44%. Predsednik Volodimir Zelenski je doslej ohranil pozitivno ravnovesje zaupanja. Vendar mu ni bilo prizaneseno val javnega razočaranja. Trenutno 62% zaupa predsedniku države, 18% pa mu ne zaupa. Decembra 2022 je 84% zaupalo predsedniku, 5% mu ni zaupalo. Analitiki napovedujejo, da se bo zaupanje v predsednika še naprej zmanjševalo.
Zakaj so Ukrajinci vse bolj kritični do vladnega dela? Razlaga, da je to posledica vpliva ruskih informacijskih in psiholoških operacij, namenjenih destabilizaciji razmer v državi, se zdi logična. Vendar večinoma ne odraža realnosti. Seveda si Kremelj prizadeva sejati dvom o sposobnosti Ukrajine, da se učinkovito upre invaziji ruske vojske. Moskva zahodnemu občinstvu širi tudi ponaredke in lažne signale. Kremelj bo morda poskušal manipulirati z razpoloženjem v Ukrajini. Ampak ni vam treba, da ga naredite vsemogočnega in vsemogočnega. Prvič, obstaja veliko notranjih objektivnih razlogov za rast nezadovoljstva javnosti.
Ukrajinci so navajeni, da kritizirajo vsako vlado in jo obravnavajo z nezaupanjem. Verjetno je to duševna značilnost našega naroda, ki dolgo časa ni imel svoje države. Sedanji vladi je veliko vprašanj. Toda iz nekega razloga, po valu kritike, družba pozabi, da je sama izvolila to vlado. In upravičeno očitajo uradnikom korupcijo, neuspešno kadrovsko politiko, prepočasno napotitev lastnega vojaško-industrijskega kompleksa, ljudje pozabljajo, da del odgovornosti nosijo oni.
Ukrajinci so nagnjeni k čustvenim nihanjem. Zelo pogosto se pri sprejemanju odločitev ne zanašajo na hladno računanje in analitično motivirane sklepe, temveč na kratkoročni čustveni impulz. Toda čustva sama po sebi niso stabilna. Imajo sposobnost, da se spreminjajo in zbledijo. Ali pa pojdite na nasprotno. Ko človeka poganjajo čustva, vidi le en del realnosti. Njen pogled na stanje ne zajema raznolikosti trenutnih razmer. Takšno osebo zlahka manipuliramo tako, da mu ponudimo dejstva, za katera se zdi, da krepijo že oblikovano, a površinsko in enostransko sliko sveta.
Enako se zdaj dogaja z Zelenskim kot s Porošenkom. Leta 2014 so Ukrajinci izvolili predsednika Petra Porošenka, saj so verjeli, da obljublja, da bo hitro zaključil protiteroristično operacijo v Donbasu. Seveda je bila takšna obljuba nepoštena do volivcev. Navsezadnje želja Ukrajine, da konča vojno z Rusijo, ni dovolj. Potrebna je želja druge stranke. In Rusija ni nameravala končati sovražnosti. Putin ni nameraval vrniti Krima in zasedenih delov Donbasa v Ukrajino. Nasprotno, nameraval je zavzeti nova ozemlja. In glede na to so se v družbi razširile absurdne govorice, da za vojno ni kriva toliko Rusija kot ukrajinska vlada. Pravijo, da hucksterji ustvarjajo dobiček in ne želijo doseči miru. Torej, ko so novembra 2018 Rusi zasegli tri ukrajinske ladje v Kerški ožini, je bilo veliko tistih, ki so za ta incident krivili ukrajinske oblasti. Zahrbtni Porošenko naj bi namerno uprizoril provokacijo, da ne bi organiziral volitev, na katerih bi lahko izgubil.
Seveda obstaja veliko vprašanj o petem predsedniku. Vendar pa obstajajo tudi vprašanja o otroški ukrajinski družbi, ki je iz nekega razloga v napadu kritike pozabila, kdo je pravi sovražnik Ukrajine.
Leta 2019 so Ukrajinci izvolili predsednika Zelenskega, zlasti naivno verjeli njegovim obljubam, da bo vojno v Donbasu končal v enem letu. Pravzaprav, tudi z največjo željo, Zelensky tega ni mogel storiti sam. Ker ključ do vojne in miru leži v Moskvi. Rusija ni spremenila svojih načrtov za Ukrajino. Njegov cilj je uničenje ukrajinske države, ukrajinska identiteta in vrnitev Ukrajine v orbito “ruskega sveta”. Vendar pa je pred popolno invazijo pomemben del družbe iz nekega razloga pozabil na to. Vključno z ukrajinskimi oblastmi, ki so podcenjevale rusko grožnjo.
Če danes upravičeno kritiziramo ukrajinsko vlado in od nje zahtevamo večjo učinkovitost, ni treba prečkati nevarne črte. V katerem se kritika spremeni v destruktivno. Potem je podoba pravega sovražnika izravnana in zamegljena. Glavni predmet sovraštva in nezadovoljstva ni agresor in okupator, ne Rusija, ampak lastna vlada. To ima lahko zelo slabe posledice.
Spomnimo se dogodkov izpred sto let. Takrat so bili tudi Ukrajinci zelo sumljivi do svoje vlade. Ukrajinska vlada v dobi narodnoosvobodilnega boja je bila resnično neučinkovita, nerodna in šibka. Toda to je bila njena lastna moč. In če bi se ukrajinska državnost ohranila v začetku dvajsetega stoletja, bi bilo mogoče spremeniti voditelje. Izberite druge. Ali pa naj se razvija in razvija. Toda to se ni zgodilo.
Med narodnoosvobodilnim bojem 1917-1920 je imelo vsaj nekaj milijonov Ukrajincev vojaške izkušnje. Leta 1914 so jih ruski in avstro-ogrski imperiji mobilizirali za služenje in sodelovali v prvi svetovni vojni. Takrat se je približno 5 milijonov Ukrajincev borilo za tuje države in tuje interese, zlasti med seboj. Ko pa se je nekaj let kasneje pojavila zgodovinska priložnost za ponovno vzpostavitev ukrajinske neodvisnosti, od te večmilijonske vojske skoraj nič ni ostalo.
V naslednjih letih Ukrajinci na splošno niso aktivno podpirali ukrajinskih oblasti in se niso želeli množično mobilizirati za obrambo splošnega rednega pregleda. Bolj so se ukvarjali s takšnim vprašanjem, kot je razdelitev zemljišč lastnikov, kot pa z oblikovanjem in zaščito lastne države. Čeprav je bil ukrajinski narod od leta 1917 precej številčen in je štel do 35-40 milijonov ljudi, je bila velikost ukrajinske vojske ena najmanjših med državami Evrope v tistem času. V enotah Ukrajinske ljudske republike se je redno borilo največ nekaj deset tisoč ljudi. Seveda je bilo pri toliko vojakih nerealno ohranjati neodvisnost. Hkrati so boljševiki v prvi polovici leta 1919 uspeli mobilizirati do 185.000 vojakov v tako imenovano “ukrajinsko sovjetsko vojsko”. Osebe. Sovražniki Ukrajine se niso izogibali popolni mobilizaciji ukrajinskega prebivalstva. In niso bili pozorni na njegovo željo ali nepripravljenost za sodelovanje v sovražnostih.
Žalostna resnica ni le v tem, da je Centralna Rada ali imenik pokazal slabo učinkovitost pri razvoju državnega aparata. Toda tudi v dejstvu, da je večina večmilijonskih Ukrajincev raje čakala in ne aktivno sodelovala v narodnoosvobodilnem boju. Toda po izgubi neodvisnosti nihče ni resnično vprašal Ukrajincev o njihovih željah, sanjah ali interesih. Potem so milijoni Ukrajincev postali žrtve lakote in represije. Zato se moramo pri kritiziranju oblasti danes spomniti, kdo je glavni sovražnik Ukrajine. Ker je izgubil svojo neodvisnost, ne bo nikogar, ki bi kritiziral.
