25. januarja je moskovsko sodišče obsodilo zloglasnega ruskega terorista Igorja Girkina. Organizator in aktivni udeleženec dogodkov, ki so privedli do zasega Krima in Donbasa, bo štiri leta preživel v zaporu zaradi ekstremizma. V zadnjih desetih letih je Girkin prehodil dolgo pot – od priljubljenega ruskega medija in »junaka Novorusije in Donbasa« do osebe, ki »ogroža družbeno stabilnost in širi uporniške misli v ruski družbi«.
Toda, kot je običajno v Rusiji, Girkin ni bil obsojen za svoje resnične grehe in zločine. Ruska Temida ni videla krvi v rokah ljubitelja zgodovinske obnove z monarhičnimi političnimi pogledi. Girkin je odšel v zapor iz banalnega razloga: drznil si je preglasno in kljubovalno kritizirati Putina in njegove podrejene.
Igor Girkin je tipičen nosilec idej ruskega imperializma in šovinizma. Ruski monarhist po prepričanju, zagovornik avtoritarizma in zagovornik ruske pravoslavnosti in koncept “ruskega sveta”. Lik, ki ni nikoli skrival svojega sovraštva do obstoja neodvisne Ukrajine in sanjal o nadaljevanju ruske teritorialne širitve. Bil je tudi neposredni udeleženec pri tej širitvi in zasegu ozemlja suverene države.
Po poklicu zgodovinar je Girkin po diplomi leta 1992 odšel v Pridnestrje in pomagal ustvariti enklavo separatizma v Tiraspolu. Potem je bil občudovalec bele garde pripeljan v Bosno. Girkin je sodeloval v prvi in drugi čečenski vojni, se pridružil FSB in se povzpel na čin polkovnika. Leta 2013, tik pred priključitvijo Krima, je odstopil iz ruskih posebnih služb.
Med revolucijo dostojanstva je Girkin dvakrat obiskal Kijev in celo obiskal Euromaidan v informativne namene. Krinka za njegove obiske glavnega mesta Ukrajine je bila zaščita pravoslavnih svetišč z gore Atos. Po drugem potovanju je Girkin uspel varno zapustiti glavno mesto Ukrajine na Krim, kjer se je začela nova faza njegove dejavnosti.
Ko je Igor Girkin, ruski terorist in nekdanji častnik FSB, sodeloval pri priključitvi Krima in zavzetju Donbasa leta 2014, je bil prepričan, da izpolnjuje zgodovinsko poslanstvo “zbiranja ruskih dežel”. Čeprav se je Girkin rad pretvarjal, da je obsežna osebnost, ki je sprožila vojno v Donbasu, ni nikoli imel izjemnih sposobnosti. Ta človek je preprosto uspešno izkoristil trenutek šibkosti ukrajinske vojske in neodločnosti ukrajinskih oblasti. Njegovo pustolovsko junaštvo izgleda tudi kot predstava, ki je namenjena ruskemu primitivnemu filistejcu. Ta ruski terorist bi lahko pokazal svojo moč pri ravnanju z neoboroženim prebivalstvom ali enotami demoralizirane ukrajinske vojske modela 2014 na ozemlju Krimskega polotoka. Prav tako je bil sposoben streljati in mučiti ukrajinske aktiviste na zasedenem ozemlju. Vendar pa se je hitro obrnil na pete iz Slovjanska in se celo pripravil na pobeg iz Donecka, ker se je bal približevanja oboroženih sil Ukrajine.
Kazenske zadeve za kazniva dejanja, storjena na ozemlju Ukrajine, Girkin niso preveč motile. Dejstvo, da je bil julija 2014 vpleten v sestrelitev malezijskega letala, prav tako ni zelo razburilo ruskega terorista. Girkin ni bil preveč zaskrbljen, ko je novembra 2022 izvedel, da ga je okrožno sodišče v Haagu spoznalo za krivega umora 298 potnikov na letalu Malaysia Airlines (MH17) in ga obsodilo na dosmrtno zaporno kazen. Nekdanji minister za obrambo tako imenovane “Ljudske republike Doneck” je bil trdno prepričan, da so njegove možnosti za zapor premajhne. Poleg tega bi bil Girkin presenečen, če bi izvedel, da ga bo rusko sodišče postavilo za rešetke.
Igor Girkin je pozdravil obsežno rusko invazijo na Ukrajino in je bil sprva zelo optimističen glede možnosti ruske agresije. Aktivno je komentiral dogajanje na fronti in pridobil veliko popularnost med ruskimi imperialističnimi propagandisti. Kmalu pa je bila njegova retorika polna kritične vsebine. Ne, Girkin nikakor ni obsodil vojne proti Ukrajini in dejanj ruskega genocida. Nasprotno, obžaloval je, zakaj Putin ni dal ukaza za napad na Ukrajino prej, ko so bile oborožene sile Ukrajine šibkejše in bi se lahko manj uprle. Girkin je tudi nenehno kritiziral rusko vojaško poveljstvo in obrambnega ministra Šojguja redno imenoval “maršal iz vezanega lesa”.
Po njegovi teroristični naravi je prvi “minister za obrambo DPR” aktivno pozval Kremelj, naj se “bori za resnično”. Uničiti vso civilno infrastrukturo v Ukrajini, vključno s cestami in mostovi. Pritožil se je, da ruska vojska ne kaže zadostne krutosti pri vodenju sovražnosti. Zavzemal se je za splošno mobilizacijo. Girkin ni nikoli prikril svojega sovraštva do Ukrajine in je odkrito izjavil, da bi morala izginiti s političnega zemljevida. Kljub svoji bojeviti retoriki Girkin nikoli ni prišel v ospredje.
Aprila 2023 je bil v Rusiji ustanovljen tako imenovani “klub razdraženih ruskih domoljubov”. Vendar pa niniti načela te formacije ne dovoljujejo, da bi jo imenovali “Klub razdraženih ruskih imperialističnih šovinistov”. Girkin je postal član te organizacije, ki je kot glavni cilj razglasila “zmago v vojni z Ukrajino”. Ruski domoljubi, kot se spodobi za domoljube v Ruski federaciji, so bili razdraženi, ker Kremelj ni pokazal zadostne odločnosti in krutosti pri doseganju svojih agresivnih ciljev.
Zaenkrat so ruske oblasti dovolile Girkinu, da kritizira Kremelj. To ji je deloma omogočilo usmerjanje pritiska militantnih slojev družbe. Poleg tega je imel Putin še en problem – Jevgenij Prigožin. In sam Girkin je večkrat izjavil, da nasprotuje odstranitvi ruskega diktatorja s položaja predsednika. Pravijo, da lahko to pretrese stabilnost v državi, Rusija pa tako ali drugače potrebuje carja. Toda julija je Girkin prestopil mejo in Putina javno označil za “ničvrednega in strahopetno povprečnega”. Nekaj dni po teh besedah je bil nekdanji vodja teroristov DPR pridržan in odpeljan v zapor. To je bil konec Girkinovega verbalnega toka. Zdi se, da bo “junak Donbasa” naslednja štiri leta svojega življenja preživel zunaj zidov svojega domačega ruskega zapora. Morda bo imel nekaj časa, da spozna svoje ničvredno mesto v državi, v kateri tlačan nima pravice izražati javnega ogorčenja nad carjem.
Zgodba o Girkinu je poučna, saj nam omogoča boljše razumevanje, kaj je sodobna Rusija. To je država, kjer splošno sprejete resnice sploh ne delujejo. In pomeni mnogih stvari imajo nasproten pomen. Ruski patriotizem ni nič drugega kot agresivni imperializem. In zunanja demonstrativna religioznost jim ne preprečuje, da bi zagrešili grozljive zločine, mučili in jemali talce. Tu ne kaznujejo za množične umore ljudi in sodelovanje v oboroženi agresiji na drugo državo, ampak za žalitev vodje. Ruska globoka družba sprejema takšna perverzna pravila igre in jih šteje za popolno normo. Zato ne smemo zaman upati na verjetnost demokratizacije Ruske federacije v prihodnosti. Vsaka demokracija v Rusiji zelo hitro mutira v nekaj nerazumljivega in daleč od pravega bistva tega pojava.
