Glavni dogodek tedna v vojaškem spopadu med dvema “nekdanjima bratskima ljudstvoma” (mimogrede, samo to besedilo, ki ga občasno uporabljajo ruski propagandisti, je velik uspeh za Ukrajino, vendar o tem ne govorimo) je bil incident z vojaškim transportnim letalom Il-76, ki je strmoglavilo v regiji Belgorod, severovzhodno od regionalnega središča.
In potem, kot se pogosto dogaja v takšnih zgodbah, so se pojavile možnosti. In z vseh strani. In zdaj bomo govorili o ruski strani, ki je tokrat delovala precej jasno in hitro – postavila na mizo različico sestrelitve letala z ukrajinsko raketo. Seveda so obstajali blooperji in ekscesi (bodisi se je Simonjanov “seznam zapornikov”, ki naj bi bili na tem letalu, izkazal za zelo realističnega) ali pa je bil nemški sistem kriv za določen napad na Il-76 ŠARENICA-T SLM, iz katere raketa po mnenju ruskih propagandistov preprosto ne bi mogla fizično leteti tja, kjer je padla), vendar je na splošno rusko stališče jasno in očitno.
Načeloma, če govorimo o rusko-ukrajinskih odnosih v globalnem smislu, se to stališče ni pojavilo 24. februarja 2022 ali celo 20. februarja 2014. V vseh incidentih, verjetno od 21. julija 1992, ko je patruljna ladja SKR-112 dvignila ukrajinsko zastavo v krimskem Novoozernu in odšla v Odeso, je Rusija zavzela enako stališče: “Ukrajina je kriva za vse.”
In vse bi bilo v redu. Navsezadnje obstaja veliko takšnih primerov nepopustljivosti sosedov na planetu – od jedrskih držav, Indije in Pakistana, do zelo majhnih konfliktov na svetovni ravni (na primer, ste slišali za priključitev Kraljevine Tonge nepriznane mikrodržave Republike Minerve, ki se nahaja na istoimenskih koralnih grebenih?). Ukrajina ni edinstvena v tem odnosu do sebe. In s tem moramo živeti tudi v prihodnje, tudi če bo Rusija razpadla. Ker imamo v bližini vsaj Orbanovo Madžarsko, kjer ni opaznih sprememb v smeri zdrave pameti v odnosih z nami in ne samo z nami.
Glavna stvar v tej zgodbi je, da so nekateri Ukrajinci verjeli in celo še dolgo verjamejo ruski propagandi. Za to obstaja več razlogov. To je klasična logika “No, ne morejo lagati o vsem” (tukaj je treba priznati, da zaradi tega trpijo ne le Ukrajinci, ampak tudi zahodne družbe, ki trmasto ne želijo opaziti očitnega – v bližini je zrasel pravi kanibal in ne brez njihove pomoči) in nezaupanje v lastno vlado, nezaupanje, ki ga goji kremeljski režim.
In v tem pogledu, 2019, ki se lahko in bi ga morali imenovati ključno leto v zgodovini Ukrajine, nekakšna bifurkacijska točka, v resnici ni ničesar spremenilo. Samo priimek “Porošenko” je bil nadomeščen z “Zelensky”, splošna logika pa je ostala enaka: naš predsednik laže, kar pomeni, da se lahko nekatere ruske izjave (ki v resnici niso nič drugega kot lažne novice, elementi informacij in psihološke posebne operacije) izkažejo za resnične. Bodisi v zgodbah s “posebnim statusom Donbasa” bodisi v primerih neuspehov na fronti obsežne vojne.
Morda se sliši čudno, vendar Rusija res ne vodi vojne proti Ukrajini, ampak posebno vojaško operacijo. Samo večina ljudi ne razume, kaj točno je njihova “posebnost”. Ta črka “C” v dobro znani kratici “SVO” pomeni informativno oziroma dezinformacijsko komponento. In priznati je treba, da imajo okupatorji v tej smeri veliko večji uspeh kot v vojnem gledališču, kjer leta 2023 niso mogli ujeti ničesar bolj ali manj pomembnega – in kar so ujeli, ni nič drugega kot ruševine in so tako nepomembni v obsegu celotne vojne, da se Vladimir Putin nima s čim pohvaliti.
V ukrajinski družbi obstaja mnenje, da Rusija tako ali drugače podpira nekatere politične sile, nekatere politike v Ukrajini. Konvencionalno imenovani Porokhoboti verjamejo, da je Kremelj na strani (ali celo nadzoruje) Zelenskega. Nasprotni tabor, ki uporablja šibke argumente, kot je že legendarni “Rokujem se, objemam te”, trdi nasprotno. Pravzaprav se Rusija podpira v Ukrajini. Poskušati uporabiti – večinoma »v ozadju« – različne politične in finančne strukture. Diskreditiranje, ko se pojavi priložnost, in sami. Mimogrede, tudi to ni novica – spomnite se volitev leta 2020 v Belorusiji, kjer so na ruski televiziji (značilno tudi, da je Kremelj) plamene protestov proti Lukašenku, ki je pod nadzorom Kremlja, razplamteli protest.
Zato je pomembno, da Ukrajinci razumejo, da so vse izjave, vsa dejanja Rusije namenjena izključno utopitvi Ukrajine in vseh njenih oblasti na informacijskem področju. Poljuben. To ne pomeni, da bi morali podporniki Porošenka takoj odpustiti vsa svoja kazniva dejanja Zelenskemu in ga ljubiti, sploh ne. Zdrava konkurenca je temelj demokratične družbe in soglasje je biloSamo diktature, kot so Kitajska, Rusija ali Iran. Vendar morajo razumeti, da ko kremeljski propagandisti krivijo nesrečo Il-76 Ukrajine, to ni zato, ker bi Zelenski, Zalužni ali kdor koli drug resnično ukazal sestrelitev letala z ukrajinskimi zaporniki. In ker Rusija potrebuje šibko ukrajinsko vlado (ne glede na to, kdo je na čelu), potrebuje dezorientirano ukrajinsko družbo. Družba, ki ne, ne, in misli – morda se Rusi ne motijo in motijo, morda je v njihovih besedah zrno resnice.
In v tem trenutku ukrajinska družba začne izgubljati informacijsko vojno. In neizogibno ga izgubi. Ker je samo enkrat dovolj, da verjamemo močnemu propagandnemu stroju, ki je bil zgrajen desetletja (in ne najbolj neumnim ljudem te države, bodimo iskreni), bo v prihodnosti človek zagotovo začel verjeti različnim ruskim ponaredkom. In dlje ko gre, bolj neverjetno.
Zato bi morala biti edina logika, s katero bi Ukrajinci pristopili k vsem tem izjavam z druge strani frontne črte, “domneva krivde”. Ali so Rusi kaj rekli? Torej so lagali. In to je edini način. Samo popolna zavrnitev informacij iz Rusije kot vsaj delno zanesljivega vira je jamstvo za informacijsko varnost Ukrajincev. Mimogrede, ne samo informativno.
V nasprotnem primeru, če bo primer “zapornikov na krovu Il-76” dobil podporo v ukrajinski družbi, bodo Rusi začeli uporabljati isto logiko za vse predmete, ki jih je prizadela ukrajinska vojska. V tovarno prahu je poletel brezpilotni letalnik – kdo jim bo preprečil, da bi rekli, da je skladišče, v katerem so (po nekem čudežu) hranili ukrajinske zapornike, poškodovano? Njegovo občinstvo bo vedno podpiralo vsako protiukrajinsko laž. In če se pridruži ukrajinski.
Mimogrede, enega od uspešnih odzivov na ruske lažne novice lahko štejemo za zgodbo o jedrskem izsiljevanju – izjave agresorske države, da oborožene sile Ukrajine bodisi načrtujejo teroristični napad na ZNPP bodisi se pripravljajo na uporabo “umazane jedrske bombe” na fronti. Tako Ukrajina kot kolektivni Zahod sta se na to manipulacijo odzvala tako jasno in nedvoumno, da Kremelj ni imel druge izbire, kot da preneha hujskati k enemu najbolj sovražnih propagandnih orodij na svetu. Telegramom– kanal, ki deluje v imenu tretjega predsednika Ruske federacije, Dmitrija Medvedjeva.
To bi moral biti odziv Ukrajincev na vse nadaljnje ruske informacijske napade. Seveda bi morale ukrajinske oblasti zavzeti enako jasno in nedvoumno aktivno stališče v takšnih zgodbah, tako da ne bo ničesar, kot v primeru Il-76. Vendar smo o tem že govorili.
